VSL Sodba II Cp 2547/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da v zapuščino po pokojni V. B. spada solastniški delež do 3225/10000 nepremičnin z ID znakom 0000-578/7-0 in ID znakom 0000-578/8-0 k. o. X, v preostalem pa je zahtevek za ugotovitev višjega deleža (1775/10000) zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino spada solastniški delež do 1/2 premičnin, navedenih v II. točki izreka ter zlatnina in krzno, navedeno v III. in IV. točki izreka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je sodišče višino solastniškega deleža V. B. zmotno določilo. Da sta tožnikova pravna prednika D. B. in V. B. skupaj z delom v času trajanja zakonske zveze izplačala sodediča po pok. A. B., se sicer strinja, ne pa s stališčem, da je D. B. dedni delež 1/4, ki bi pripadal njegovi materi B. B., pridobil neodplačno. Napačna je tudi cenitev izvedenca, ker ni pravilno ocenil vloženega dela, zato je sodišče napačno štelo, da ni bilo bistvenih sprememb po večletni adaptaciji nepremičnin. Sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je pok. D. B. v smrtovnici po ženi V. B. zapisal, da je lastnica 1/2 nepremičnine. Pok. V. B. je pridobila tudi dedni delež očetove matere B. B. s tem, ko je zanjo izključno ona skrbela. Toženka je ves čas trdila, da V. B. ni mogla prispevati k nastanku skupnega premoženja, pri tem pa ni podala ugovora večjega deleža na skupnem premoženju. Ker je sodišče le-tega ugotavljalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjava toženke, da se odpoveduje dediščini v korist tožnika, pomeni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek glede premičnin. Toženka je v določeni meri obstoj premičnin in zlata izrecno priznavala. Nelogično je, da mati in oče ne bi ustvarila in kupila premičnin. Glede tega bi moralo sodišče izpovedbo priče D. B. povezati tudi z drugimi izvedenimi dokazi in njegovega pričevanja ne bi smelo selektivno obravnavati. Sodišče je prezrlo laično vlogo toženke, v kateri priznava obstoj pohištva iz mahagonija, nekaj kristala in zlatnine. Glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na krzno, tožnik opozarja, da je zastopanje toženke po odvetnici R. R. po vložitvi njene vloge 8. 7. 2016 vprašljivo, saj toženka v postopku ni sodelovala in ni imela stika z odvetnico. Sodišče bi glede na izjavo toženke, da se odpoveduje dedovanju v korist tožnika, lahko zadevo zaključilo in že takrat ugodilo tožbi. Tožnik na koncu uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker mu je sodišče z nezakonitim postopanjem in v dolgotrajnem sodnem postopku kršilo pravico do sodnega varstva. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da tožnik nima pravnega interesa, je tožbo zavrglo, v vseh teh letih pa povzročilo, da je nepremičnina dejansko propadla in izgubila na vrednosti. Razpravljajoča sodnica je tožnika šele v letu 2014 pozvala na dopolnitev tožbe, čeprav bi to lahko in morala storiti že v letu 2008, ko je začela z obravnavanjem tožbe, kar kaže na zavlačevanje postopka in kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožba je bila potrebna in utemeljena, zato je sodišče kriterij uspeha povsem napačno interpretiralo in uporabilo.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je storjena, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik kršitev utemeljuje s tem, da je sodišče ugotavljalo deleže na skupnem premoženju pokojnih staršev D. B. in V. B., čeprav toženka ni podala ugovora očetovega večjega deleža, ampak je ves čas trdila, da mati ni mogla prispevati k nastanku skupnega premoženja. Vsekakor ne gre za navedeno kršitev postopka, ta bi bila storjena le v primeru, če bi sodišče v obrazložitev sodbe napačno preneslo tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. Glede pravilnosti uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče dodaja, da po novejšem stališču sodne prakse ni dopustno na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža.¹ Tak je tudi obravnavan primer.

6Tožnik nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da mu je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost pravočasne in pravične ter pravilne odločitve, kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa utemeljuje s tem, da je tekom postopka vložil več pospešitvenih sredstev in predlogov za izločitev razpravljajoče sodnice, ki so bili vsi kot neutemeljeni zavrnjeni, s tem pa se še vedno ne strinja. Očitana kršitev se nanaša na pravico stranke do sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja, kontradiktornost). Ta kršitev ni bila storjena s tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo več tožnikovih predlogov za izločitev sodnice. Tožniku tudi v ostalem ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nezakonitim postopanjem sodišča. Sklicuje se tudi na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člen EKČP, ki naj bi bile storjene s tem, da je sodišče zaslišalo predlagane priče šele na naroku 15. 11. 2016, čeprav so bile predlagane že 7. 1. 2009, tožnika pa pozvalo na dopolnitev tožbe šele v letu 2014. Načelno se pritožbeno sodišče strinja glede trditve o dolgotrajnosti postopka, vendar tožnik zanemari, da je do obremenjevanja postopka v pretežni meri prišlo zaradi njegovega in toženkinega vlaganja številnih vlog, ki za rešitev zadeve niso vsebovala nobenih relevantnih dejstev, tožnik sam pa je večkrat dopolnjeval tožbo (z vlogo z dne 15. 7. 2014 in nato še z vlogo 23. 1. 2017), večkrat predlagal izločitev razpravljajoče sodnice in vseh sodnikov na prvostopenjskem sodišču, izločitev izvedenca, vlagal predloge za prenos pristojnosti in vlagal številne pritožbe zoper procesne sklepe. Zato do posega v ustavno in konvencijsko pravico po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo.

7V zapuščinskem postopku po pokojni V. B. (materi pravdnih strank) je sporen obseg skupnega premoženja staršev pravdnih strank, že pokojnih D. B. in V. B. Zato je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo, da se ugotovi, ali v zapuščino po pok. materi sodi solastniški delež do polovice nepremičnin parc. št. 578/7 in 578/8, k. o. X ter premičnin (nakit, posoda, kristalni kozarci, jedilni pribor in pohištvo). Tožnik je med postopkom zahteval ugotovitev, da v zapuščino sodijo še dodatne premičnine, ki jih je navedel v razširitvi tožbenega zahtevka. Tožbo je uperil zoper ostale zakonite dediče po materi, poleg toženke, ki je njegova sestra, še zoper očeta D. B. in brata M. B. sta slednja med postopkom umrla. Pravdni stranki sta dediča tudi po pokojnem očetu in bratu.

8Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pok. D. B. nepremičnini v letu 1974 podedoval po svojem očetu, saj so se ostali dediči (mama in sestra) dedovanju odpovedali. A dejansko ni šlo za pravo odpoved dedovanju, ker sta starša pravdnih strank izven zapuščinskega postopka izplačala dedna deleža, ki bi pripadla bratu in sestri, kasneje pa sta prav tako s skupnimi sredstvi in skupnim delom obnovila stanovanjsko hišo. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je nepremičnina v celoti prešla v skupno premoženje staršev pravdnih strank, delno očetovo neodplačno pridobitev nepremičnine na podlagi dedovanja po očetu pa je upoštevalo pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju. Glede višine deležev je ugotovilo, da sta starša v enaki meri prispevala k preživljanju družine in obnovi nepremičnine. Pač pa gre višji delež očetu pravdnih strank zato, ker je polovico nepremičnine ob dedovanju po svojem očetu (svoj dedni delež in dedni delež svoje matere) pridobil neodplačno.

9Pritožnik neutemeljeno vztraja, da za sporni nepremičnini, ki predstavljata skupno premoženje zakoncev B., staršev pravdnih strank², velja domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki v postopku ni bila izpodbita.³ Očitek o napačni cenitvi izvedenca, češ da ni pravilno ocenil vloženega dela, je pavšalen in že zato ni upošteven. Kljub temu se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje, na katerem temelji izračun sodišča, strokovno in prepričljivo. Izvedenec je izčrpno odgovoril na pripombe tožnika tudi ob zaslišanju. Zapis v smrtovnici, da je pok. V. B. lastnica 1/2 nepremičnin, nima odločilnega pomena na temeljito in prepričljivo dokazno oceno sodišča glede višine deležev na skupnem premoženju. Trditev pritožnika, da gre pokojni V. B. dedni delež tašče B. B. že zato, ker je zanjo skrbela, je brez podlage, saj ni bila dedinja v zapuščinskem postopku po pokojnem tastu A. B. Prvostopenjsko sodišče je tudi pri izračunu višine deležev na skupnem premoženju uporabilo pravilno metodo ter izdelalo logičen in jasno preverljiv izračun. Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja, da bi moralo sodišče glede na izjavo toženke, ki jo je podala v laični vlogi, da se odpoveduje dedovanju v korist tožnika, zadevo zaključiti in že takrat tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, torej tudi glede premičnin. Prvostopenjsko sodišče navedene izjave toženke (red. št. 592 spisa) pravilno ni upoštevalo, saj ni bila podana izjava o pripoznavi tožbenega zahtevka,⁴ Zgolj neke vrste pogojna izjava o odpovedi dedovanju v korist tožnika, ki je po vsebini bolj poravnalna ponudba, na potek tega postopka nima vpliva.

10Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka, da so tudi številne premičnine predmet zapuščine po materi. Tožnik v prvem delu kot skupno premoženje uveljavlja premičnine iz popisa premoženja v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank, ki je bil opravljen 6 let po smrti matere. Pritrditi je treba pritožbi, da je toženka obstoj nekaterih premičnin (pritožba omenja pohištvo iz mahagonijevega lesa) priznavala in tudi drži, da bi bilo nelogično, da starša ne bi ustvarila premičnin kot skupnega premoženja. Tega tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi zavrnitve tožbenega zahtevka ne ugotavlja, pač pa, da so v popisu premičnin, upoštevaje ugovore toženke in pokojnega D. B., tudi tiste, ki niso bile last staršev in tiste, ki jih je pok. D. B. dokupil ali zamenjal v času do svoje smrti. Kljub opozorilu sodišča, da je dokazno breme o tem na tožniku, da upoštevaje ugovore tožene stranke opredeli tiste premičnine, ki so bile predmet skupnega premoženja, tega ni zmogel. Sicer pa je pok. D. B. kot stranka v tem postopku uveljavljal izločitveni zahtevek po določbi 33. člena Zakona o dedovanju (ZD), kar pomeni, da mu gredo po tej določbi kot preživelemu zakoncu zapustnice, ki je živel z njo v istem gospodinjstvu, gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev vsakdanjih potreb, kot so pohištvo, gospodinjski stroji in naprave ter druga hišna oprema, posteljnina ipd., vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. Glede na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da je šteti vse v popisu navedene predmete za tiste, ki so namenjeni za dnevno in normalno rabo v gospodinjstvu, pri čemer pa očitno ne gre za predmete večje vrednosti glede na oceno v popisu, je tudi iz navedenega razloga odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

11Tudi glede zlatnine drži, da je toženka priznala obstoj nekaterih zlatih predmetov. Vendar je toženka navajala bolj prepričljivo kot tožnik, ki je glede vrednosti in števila zlatih predmetov očitno močno pretiraval, da je mati zlatnino, ki jo je dobila od očeta ob različnih prilikah, podarjala družinskim članom ob različnih priložnostih, saj ni imela denarja za darila. Ob tem ni razlogov, da ne bi verjelo tudi izpovedi D. B., da ni imel denarja za nakup velike količine dragega nakita ter da ga je žena podarjala otrokom, največ toženki, zato ga ob smrti ni imela več. Glede dragocenih krznenih oblačil, ki naj bi jih imela mati pravdnih strank ob smrti, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik obstoja teh ni dokazal. Pritožba dokazne ocene konkretno ne izpodbija, pač pa šteje kot vprašljivo zastopanje toženke po odvetnici, kar se verjetno nanaša na vložitev njene vloge, ko je odgovorila na razširitev tožbe (za krznena oblačila). Glede na obstoj pooblastila za zastopanje toženke po odvetnici (priloga B 12) ni pomembno, ali je s toženko takrat imela stike, saj navedeno na veljavnost pooblastila ne vpliva.

12Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, saj je bil uspeh pravdnih strank v postopku glede na celoto vseh zahtevkov približno polovičen.

13Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ VS RS sodba II Ips 163/2017.
² Drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).
³ 59. člen ZZZDR.
⁴ 316. člen ZPP.