UPRS Sklep III U 402/2016-25

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper odločbo, ki jo je na podlagi 21. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA) v povezavi z 12h. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) izdal minister in s katero je A.A. izbral kot najprimernejšega kandidata za zasedbo delovnega mesta direktorja B. (1. točka izreka). Odločil je, da bo Vladi RS predlagal, da Državnemu zboru Republike Slovenije predlaga imenovanje A.A. za direktorja B. (2. točka izreka). Tožeča stranka je s tožbo sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo odpravi.

2Tožeča stranka je skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe. Sodišče je s sklepom, št. III U 402/2016-11 z dne 20. 12. 2016, predlogu tožeče stranke ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvrševanje izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3Iz Uradnega lista RS, št. 31/2017 z dne 23. 6. 2017 izhaja, da je Državni zbor RS na seji dne 20. 6. 2017 sprejel sklep št. 310-03/17-3/9, s katerim je za direktorja B. imenoval A.A..

4Ne glede na javno objavo v Uradnem listu RS, je sodišče tožečo stranko seznanilo s sklepom Državnega zbora RS ter jo opozorilo na določbe 12k. člena ZPOmK-1 in na to, da s tožbo predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo z dne 21. 10. 2016 odpravi. Pozvalo jo je, da sodišču sporoči, ali ima in v čem je pravni interes za odločanje o tožbi, s katero uveljavlja odpravo izpodbijane odločbe o izbiri kandidata.

5Tožeča stranka je v odgovoru z dne 26. 2. 2018 sodišču sporočila, da vztraja pri podanem tožbenem zahtevku.

K točki I izreka:

6Tožba ni dovoljena.

7V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku javnega natečaja za direktorja B.. Po določbi prvega odstavka 12h. člena ZPOmK-1 direktorja B. imenuje Državni zbor na predlog Vlade. Minister, pristojen za varstvo konkurence, predlaga Vladi kandidata, ki ga izbere po izvedenem javnem natečaju. Ob upoštevanju drugega odstavka 5. člena ZPOmK-1 se, glede na to, da postopek imenovanja in s tem tudi izbire direktorja v ZPOmK-1 ni natančno urejen, za ugotavljanje njegove pravilnosti in zakonitosti uporablja še druge predpise, konkretno ZJA, kot krovni zakon, in določbe Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), na katere napotuje ZJA v 21. členu (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1742/2016). Prvi odstavek 21. člena ZJA v primeru javnega natečaja za imenovanje direktorja predvideva možnost upravnega spora zoper odločbo o izbiri.

9V zadevi ni sporno, da je Državni zbor na seji 20. 6. 2017 sprejel sklep št. 310-03/17-3/9, s katerim je za direktorja B. imenoval A.A.. Pogoje za predčasno razrešitev direktorja določa 12k. člen ZPOmK-1, ki v drugem odstavku določa, da direktorja predčasno razreši Državni zbor na predlog Vlade iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 12k. člena ZPOmK-1. Glede na to, da je bil postopek za imenovanje direktorja B. zaključen, odprava izpodbijane odločbe na samo imenovanje direktorja ne more več vplivati. Tožeča stranka zaradi tako spremenjenih dejanskih okoliščin ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil izpodbijani sklep konzumiran tako, da za direktorja ni bila imenovana tožeča stranka, ki ni bila izbrana kot najprimernejši kandidat za zasedbo delovnega mesta direktorja B. in zato v postopku javnega natečaja tudi ni bila predlagana Vladi RS in nato Državnemu zboru RS v imenovanje.

10Tožeča stranka, glede na navedeno, s tožbenim zahtevkom, v katerem zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v tej zadevi (sklep št. I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017), je vprašanje zagotovitve, da bo v konkretnem primeru izbran kandidat, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje, stvar ureditve ZPOMK-1 in drugih zakonov, ki vzpostavljajo vrsto mehanizmov, med drugim pristojnost dveh najvišjih državnih organov (Vlade RS in Državnega zbora), ki opravljata tudi vsebinski nadzor nad postopkom izbire z odločanjem o (ne)imenovanju posameznega kandidata. Kakor je bilo tožeči stranki pojasnjeno, ima v primeru morebitnih spremenjenih okoliščin, v konkretnem primeru izvršenega imenovanja direktorja B., možnost postaviti drug (npr. ugotovitveni) tožbeni zahtevek, s katerim lahko doseže druge oblike zadoščenja, če se izkaže, da je bil postopek nezakonit in je bil s tem povzročen poseg v pravni položaj tožeče stranke.

11Sodišče je tožečo stranko, ne glede na to, da ji je bil sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, v katerem je obrazloženo zgoraj navedeno stališče, vročen, pred izdajo predmetnega sklepa ponovno pozvalo, da utemelji svoj pravni interes in jo opozorilo na določbo 12k. člena ZPOMK-1, vendar pa je tožeča stranka kljub temu vztrajala pri izpodbojni tožbi.

12Ker tožeča stranka s predlagano odpravo sklepa, ki je bil že izvršen, ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kolikor sodišče tožbo zavrže.