VSL Sodba I Cp 326/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da sta tožnika lastnika parcele 511/3 k. o. 0000 ..., ID 0000 vsak do ½.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Parcela 511/3 je pripadajoče zemljišče k stavbam v industrijskem kompleksu tožnikov, saj se uporablja kot nujna pot oziroma obračališče in tako je predvideno v prostorskih aktih. Ta parcela je nujna za izvajanje dejavnosti v industrijskem kompleksu tožnikov in je po ZLNDL in ZVEtL-1 postala last tožnikov. Sodišče je napačno presojalo strokovne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja za to območje, ki ga je pripravil LUZ v januarju 1989. Tam je preko parcele 511/3 zarisana pot za objekte na tem območju. Zmotno je ugotovilo, da parcela 511/3 ni bila potrebna za redno rabo objektov, čeprav je tožeča stranka dokazala drugače. Ni pravilno uporabilo prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, da je potrebno kriterije za določitev pripadajočega zemljišča upoštevati celovito. Ni zaslišalo predlaganih prič tožeče stranke, ki bi izpovedale, da je ta parcela nujna za uporabo industrijskega kompleksa. Sodišče napačno sklepa, da naj bi priče izpovedale le o načinu rabe parcel 511/3, ne pa o nujnosti take rabe. S tem je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta pred letom 1997 postavila objekte z oznakami A, B, C in D, pri čemer sta objekta B in C skupaj dobila oznako C, novi objekt pa je oznaka B. Sedanje stanje pa je razvidno iz posodobljenega aero posnetka (A35). Sodišče zmotno sklepa, da sta tožnika le pavšalno navajala, da je bila za območje industrijskega kompleksa s prostorskimi akti predvidena celovita ureditev okolice in javnih poti. V resnici pa je s strokovno podlago za izdajo lokacijskega dovoljenja iz januarja 1998 tožeča stranka predložila po vsebini prostorski akt. Iz tega izhaja, da je na predmetnem območju predvidena ureditev s cesto, ki se je raztezala vzporedno z avtocesto in je nesporno segala tudi na parcelo 511/3. Tudi po 43. členu ZVEtL-1 je parcela, na kateri je predvidena cesta, služila vsem objektom na lokaciji. Pravni predniki tožnikov so zgradili industrijski kompleks. Območje se ni razvilo v celoti tako, kot je bilo načrtovano v prostorskem aktu, vendar je ostal prostor za glavno dostopno cesto ob avtocesti nepozidan v pričakovanju, da bo občina skladno s prostorskim aktom uredila ustrezne dostopne poti. Zato je ostal odprt prehod na severovzhodni strani med zgradbo D in C, ki meji na parcelo 511/3, (dokaz A27). Prostorski akt je torej treba upoštevati kot podlago za pripadajoče zemljišče. Na podlagi tega so bili tožniki in pravni predniki v dobri veri in so uporabljali parcelo 511/3 kot del ceste, obračališče in temu prilagodili logistiko industrijskega kompleksa. Zmotno meni sodišče, da niso bili v dobri veri in da so parcelo kljub temu uporabljali. Tožnik kot priča je povedal, da je mislil, da zemljišče pripada občini. Ves čas pa je pričakoval, da bo prišlo do ureditve območja in ceste kot javne poti. Zmotno meni sodišče, da bi morali v pogodbah ob prenosu zemljišč med seboj to parcelo urediti kot funkcionalno zemljišče. Tožnik in pravni predniki niso bili pravni strokovnjaki. Napačno ugotavlja sodišče, da to ni pot za dostop in obračanje za objekte. Ni sporno dejstvo, kako poteka logistika poti. Sporno pa je, ali je možen tudi drugi dostop in ali industrijski kompleks lahko normalno funkcionira tudi brez te parcele. Tožnika trdita, da druge poti ni. Protispisna je ugotovitev, da tožniki niso natančno navedli, kako naj bi bila parcela potrebna za rabo vseh objektov. Navedli sta, da tam obračajo tovornjaki med stavbama in da ni mogoče zaradi velikosti in teže tovornjakov med objektoma A in D voziti drugače. Prehod med stavbami A in C ni dovolj širok za prehod za tovornjake in narisali sta, kako dejansko poteka logistika poti. Drugotožeča stranka pa je potrdila to dejstvo in tudi priče bi, če bi jih sodišče zaslišalo. Sodišče zmotno ugotavlja, da bi za razkladanje in nakladanje lahko bili primerni drugi prostori v sklopu industrijskega kompleksa. Funkcioniranje ni možno brez uporabe dela parcele 511/3, ki se nahaja neposredno pred edinim vhodom na notranji del kompleksa. Vhod na notranji del ni možen med objektom A in D, ker je tam avtopralnica, prostor med A in C je preozek, takoj za njim pa ni v lasti tožnikov. Sicer še sedaj vozi z viličarji ob raztovarjanju tovornjakov, ki pred vhodom parkirajo. Da tožnika uporabljata prehod preko skrajnega dela parcele, dopušča tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče zmotno ugotavlja, da lahko industrijski kompleks obratuje tudi brez uporabe parcele 511/3 in to na podlagi fotografije. Fotografije ne morejo točno povedati, kako poteka tovorni promet na predmetni lokaciji brez parcele 511/3. Tožena stranka tega ni dokazala in zato bi sodišče moralo ugoditi tožnikovi zahtevi. Logistika se dnevno spreminja in tovornjaki se premikajo tudi po sporni parceli. Tožnika sta podredno dopuščala, da glede na konfiguracijo terena in dejansko rabo parcele 511/3 sodišče postavi izvedenca geodetske stroke in da se določi pripadajoče zemljišče. Sodišče je zmotno uporabilo 43. člen ZVEtL-1 in ga ni razlagalo celovito. Zakonodajalec je zato določil bolj fleksibilno orodje in je to takšna pravda. Sodišče pa je posebej vse seciralo in ni obravnavalo celovito te parcele. Tožniki so zgradili kompleks glede na predvideno v prostorskem aktu. Nesporno je, da se je parcela 511/3 v preteklosti uporabljala tako kot zatrjujeta tožnika in sicer kot dostopna pot k stavbam v industrijskem kompleksu. Sporno pa je, ali je to nujno potrebna pot. To bi lahko povedale priče, sodišče pa je zaslišalo le drugega tožnika in njegovega pričanja o nujnosti poti ni upoštevalo. Dokazni predlog za priče je bil širši in sicer, da se je zemljišče uporabljalo kot funkcionalno oziroma pripadajoče in da brez tega zemljišča stavb ni možno uporabljati. Priče so zaposleni in nekdanji zaposleni. S tem je podana 8. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila v času družbene lastnine, ta parcela pripadajoče funkcionalno zemljišče k objektom tožeče stranke oziroma pravnim prednikom. Po 46. členu Zakona o urejanju naselij je bila gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stavba stoji in na katerem je predviden objekt ali naprava in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Prostorski akti so predvideli širitev naselja oziroma površine in nato je bil izveden prisilni prenos v družbeno lastnino in nato v upravljanje sklada stavbnih zemljišč. Nato se je izvedla komunalna ureditev in graditelj je najprej pridobil pravico gradnje na zemljišču v družbeni lastnini, nato pa še pravico uporabe zemljišča. Sklad stavbnih zemljišč pa je zemljišče oddal v gradnjo s posebnimi pravnimi akti, ki so bile pogodbe oziroma samoupravljani akti. Tudi v sistemu družbene lastnine je bila gradbena parcela sestavljena iz zemljišča, potrebnega za redno rabo. Iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča izhaja, da je predmet pogodbe odplačen prenos pravice uporabe za gradnjo na zemljišču, ki so bile gradbene parcele in v skladu s takratnim postopkom določene funkcionalnega zemljišča. Sporna parcela ni bila predmet gradbene parcele in ni bila namenjena gradnji in ni bila funkcionalno zemljišče. Tožeče stranke so prejele 4.693 m² zemljišča in sicer za gradnjo objektov in za redno rabo teh objektov. Tudi kasnejše pogodbe ne omenjajo sporne parcele. Tožeča stranka ni dokazala, da bi bila sporna določena kot funkcionalno zemljišče z gradbenim dovoljenjem objektov. Takrat so bili sprejeti prostorski ureditveni pogoji (PUP), funkcionalna zemljišča so določili občinski upravni organi po določbah in merilih iz PUP. To bi moralo kot sestavni del prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije po 46. členu ZUN ali pa bi to določil pristojni upravni organ. Tožnika nista predložila prostorskih aktov iz časa gradnje objektov ali pozneje. Če bi bilo funkcionalno zemljišče, bi to vnesli v kasnejše pogodbe. Lahko bi tudi predlagali odmero funkcionalnega zemljišča glede na 46. člen ZUN. Predloženi načrt ni prostorski akt. Prostorski akt sprejme občinski upravni organ. En načrt ne predstavlja odločbe upravnega organa in ne sodne odločbe in na podlagi tega se ne more določiti pripadajoče zemljišče. Tožeči stranki sta sami priznali, da ne obstajajo prostorski ali upravni akti, ki bi sporno parcelo določili kot funkcionalno zemljišče. Sicer pa ta načrt ni bil nikoli uresničen in zato ni relevanten po 43. členu ZVEtL-1. Drugotožnik pa je povedal, da so ves čas pričakovali, da bo občina na sporni nepremičnini naredila cesto za vse kot javno dobro. To pomeni, da so sami vedeli, da to ne more biti funkcionalno zemljišče k objektom in ni bilo mišljeno za neposredno rabo objektov. Zato ni bila del gradbene parcele. Že iz celotne površine se vidi, da imajo objekti dovolj pripadajočega zemljišča. Sodišče je ugotovilo, da se promet s tovornjaki lahko odvija na nepremičninah, ki so v lasti tožeče stranke. Razlagalno mesto je na večih delih in tovorna vozila se lahko tam raztovarjajo. Gre za prostor med stavbo A in B, zavijejo mimo vratarnice in zapeljejo pred skladišče, ki je v stavbi B oziroma C. To dokazuje aero posnetek z dne 8. 4. 1997. Dostop do omenjenega notranjega dvorišča je mogoč tudi med stavbama A in C iz parcele 2181/20 in 506/14 v solasti tožeče stranke. Gradbena dovoljenja so bila za objekt A (avtopralnica) in objekt B poslovno skladišče objekta in ni bilo mišljeno, da bodo kar štirje objekti. Objekt A in B imata gradbeno dovoljenje, zemljišča so dovolj velika, da je možno parkirati, voziti in obračati. Nato pa sta tožeči stranki oziroma pravni predniki postavili naknadno dodane na objekte na območju, ki predstavlja zemljišče namenjeno za neposredno rabo objektov in s tem zmanjševali zemljišča. To ne pomeni, da je nepremičnina v lasti tretjega, nujno potrebna za rabo objektov in da je funkcionalno zemljišče. Tožeči stranki oziroma pravni predniki so svoje nepremičnine pozidali z industrijskimi objekti v največji možni meri in si sami zmanjšali zemljišče. Sedaj pa bi se radi razširili na nepremičnino v lasti tožene stranke. Nikoli nista pridobili pravice uporabe na sporni nepremičnini. To pa nikoli ni bilo funkcionalno zemljišče. Tudi po 43. členu ZVEtL-1 ne gre za pripadajoče zemljišče. To zemljišče z upravno odločbo nikoli ni bilo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela. To ni bilo načrtovano v prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih za redno rabo objektov. Torej nista zadostili niti dvema točkama iz 43. člena ZVEtL-1. Sodišče je pojasnilo, zakaj prič ni zaslišalo. Tožeči stranki bi morali grajati nezaslišanje prič po 286. b členu ZPP takoj na samem naroku, česar pa nista storili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka P. d. o. o. je lastnik nepremičnine 506/13, skupaj z drugotožnikom pa je do polovice solastnica na parc. št. 506/14, 506/15 in 506/16 ter 2181/16. Tožeče stranke so pridobile te nepremičnine na podlagi pogodb (A4, A15, A19-A25 in A26). Pravni predniki tožeče stranke pa so s pogodbo 1998 z Občino L. sklenili pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo objekta drobnega gospodarstva (A3). S tem so pridobili pravico uporabe za gradnjo na zemljišču. Nesporno je med pravdnimi strankami in tudi pritožba tega ne graja, da v nobeni izmed teh pogodb ni omenjena in tudi ne vpisana v zemljiški knjigi kakšna korist, pravica uporabe ali služnosti na sporni parceli, to je 511/3 in nikoli ni bilo ugotovljeno, da je ta parcela funkcionalno (pripadajoče) zemljišče k parcelam v lasti tožečih strank. V korist nepremičnine 506/13 pa je bila s prodajno pogodbo dne 17. 6. 1994 dogovorjena stvarna služnost hoje in dovoza ter voženj z motornimi vozili po obstoječi dovozni poti na nepremičnini 506/8. Na sporni parceli je kot lastnica vpisana tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in tega pritožba ne graja, da v predloženih gradbenih in uporabnih dovoljenjih s spremno dokumentacijo ni omenjena pravica uporabe, služnosti ali funkcionalno pripadajoče zemljišče na parceli 511/3. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, kakšne so velikosti parcel tožeče stranke, koliko od te kvadrature je pozidanega oziroma stojijo štiri stavbe in tudi tega pritožba ne graja (ugotovitve na 11 strani sodbe). Pri prvotožeči stranki je v letu 2016 bilo povprečno zaposlenih 18,4 osebe.

6Tožeča stranka trdi, da so pravni predniki pridobili pravico do uporabe parcele 511/3, ki bi jim lahko omogočil lastninjenje v skladu z določbami ZLNDL. Trdita, da so pravni predniki in tožeči stranki pridobili lastninsko pravico na objektih industrijskega kompleksa (A, B, C in D stavb), so pridobili tudi pravico uporabe na sporni parceli, saj je ta parcela namenjena za njeno redno rabo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila sporna parcela v posesti in dejanski uporabi pravnih prednikov tožnikov in tožeče stranke na podlagi upravne odločbe ali bi tožeča stranka imela vpisano pravico uporabe v pogodbah ali zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je že 12. člen ZTLR določal, da če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišče, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja¹. Nikoli pa ni bilo tudi v času obstoja družbene lastnine dovolj, da bi gola uporaba nepremičnine pripeljala do pridobitve lastninske pravice po kakšnem tranzicijskem predpisu². ZLNDL bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, če bi tožeča stranka dokazala, da je imela pravico uporabe na sporni parceli v času uveljavitve ZLNDL ali če bi dokazala, da je bila sporna parcela vključena kot funkcionalno zemljišče k stavbiščem za štiri objekte tožečih strank. V družbeno lastninski ureditvi je bil pojem pripadajočega zemljišča stavbe na zakonski ravni opredeljen s splošnim opisom. Pojem funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem življenjskem primeru in sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. In ta namen je bil, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravice uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe³. Glede na trditveno podlago tožeče stranke, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kdo je bil imetnik pravice uporabe sporne parcele na dan uveljavitve ZLNDL, to je 25. 7. 1997. Tožeča stranka ni dokazala, da bi v tem času imela kakršnokoli obliko pravice uporabe na tej parceli. Zato je sodišče pravilno štelo, da lastninjenje na podlagi ZLNDL ni utemeljeno.

7Tožeča stranka je utemeljevala lastninsko pravico tudi na 43. členu ZVEtL-1. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da se ZVEtL-1 uporablja za dva posebna nepravdna postopka, ki sta namenjena uskladitvi nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin in sicer pravna pravila za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. januarjem 2003 in pravila postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003 (prvi člen ZVEtL). To pomeni, da je ZVEtL glede ugotavljanja pripadajočega zemljišča namenjen za pripadajoče zemljišče k stavbam, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003 in so v etažni lastnini oziroma se vzpostavlja etažna lastnina. Po 42. členu ZVEtL-1, ki ureja postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča, pa je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki urejajo pravila o posledicah gradnje na tujem, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ne navaja nobenega izmed teh predpisov oziroma ne izkaže, da je na sporni parceli še pravica uporabe oziroma družbena lastnina, da bi tožeča stranka gradila na tej parceli kot na tujem svetu, da bi imela kot etažna lastnica kakšno pravico na tej parceli in ni dokazala vezanost svoje pravice na zemljišču na pravico na stavbi.

8Pritožba pa trdi, da je dovolj dejstvo, da za redno rabo svojih štirih objektov uporablja sporno parcelo in da je zato ta parcela funkcionalno zemljišče k njenih štirim stavbam. Kot pravno podlago pa predloži strokovno podlago za izdajo lokacijskega dovoljenja (A37) iz januarja 1989. Tožena stranka pravilno poudarja, da ta listina ne pomeni, da je s tem dokumentom parcela 511/3 postala funkcionalno zemljišče k objektom tožeče stranke. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je treba določbo 43. člena ZVEtL-1 razlagati tako, da je treba ugotavljati, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Tožeči stranki ne pojasnita, za katero stavbo naj bi bila sporna parcela funkcionalno zemljišče. Našteva vse 4 objekte (A-C). V sistemu ZTLR je zemljišče pripadlo k stavbi. Tožeča stranka pa je pojasnila in sodišče prve stopnje je to ugotovilo, da je na listini pod A37 bilo določeno, da bi v kompleksu tožečih strank zgradili zgolj dva objekta (danes A in prvotni objekt B), okrog objekta A in nato nazaj na dovozno cesto pa je bila skozi kompleks tožečih strank predvidena krožna pot. Vendar je sodišče prve stopnje že iz posnetka na dan 25. 7. 1997 (priloga A27) in tudi po današnjem stanju ugotovilo, da je stanje drugačno, kot je to bilo predvideno po strokovnih podlagah pod A37.

9Za pritožbeno sodišče so že te ugotovitve dovolj, da bi se lahko sklepalo, da v za konkretnem primeru ne gre za primer iz 42. člena ZVEtL-1. Nesporno je, da je tožeča stranka uporabljala parcelo 511/3, vendar sama uporaba brez pravne podlage in okoliščin iz prvega člena in 42. člena ZVEtL ne pripelje do možnosti pridobitve lastninske pravice na sporni parceli. Sodišče prve stopnje je iz zaslišanj tožnika, ki je hkrati zakoniti zastopnik prvotožeče stranke, pravilno ugotovilo, da se je tožnik zavedal, da ta parcela ni njihova, ampak od drugega in da je mislil, da je "od občine" in je pričakoval, da se bo tam zgradila cesta.

10Ker pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi pogoje iz 43. člena ZVEtL-1, pritožbeno sodišče odgovarja tudi na te pritožbene navedbe. Kot dokaz, da je sporna parcela nujna za rabo stavb tožečih strank, je tožeča stranka predložila posnetek pod A35 in vrisala, kako tovornjaki krožno vozijo in pri tem nujno zapeljejo tudi na sporno parcelo. Sodišče se je ukvarjalo s tem dejstvom. Najprej je ugotovilo velikost parcel tožeče stranke (parcela 506/13 ima površino 365 m², pod stavbo je 114 m²; parcela 506/14 ima površino 2.853 m², pod stavbo A in C je 666 m²; parcela 506/15 ima površino 2.537 m², zemljišče pod stavbo B pa ima 487 m²). Nato pa je še vpogledalo posnetek pod A27 in ugotovilo, da se že iz posnetka vidi, da je na parcelah tožečih strank dovolj prostora za dostop in obračanje vozil tudi brez parcele 511/3 (razlogi sodbe v točki 51). Ugotovilo je, da je odsek na parcelah 506/15 in 506/16 precej večji od površine kot odsek na parceli 511/3. Iz tega je sklepalo, da je možen dostop tovornih vozil do objektov tožeče stranke, obračanje teh vozil in da ne drži, da raba objektov brez parcele 511/3 ni možna. Pač pa je treba tožeči stranki odgovoriti, da pojem pripadajočega zemljišča iz obsega po 43. členu ZVEtL-1 ne pomeni najboljše možne rabe oziroma optimalnega gospodarskega poslovanja v industrijski coni v lasti tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilno dokaz s predlaganimi pričami (po pritožbi so to zaposleni in bivši zaposleni pri tožeči stranki), ki naj bi povedali, da je za uporabo industrijskega kompleksa nujna tudi uporaba parcele 511/3. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se že iz fotografij in velikosti parcel tožeče stranke da ugotoviti, da ne gre za nujno rabo parcele 511/3; gotovo pa je za poslovanje tožeče stranke lažje, če ima krožno pot tako, kot jo je sama začrtala na fotografiji pod A35. Res pa je, da na stanju po fotografiji A27 ni toliko objektov, kot jih je očitno tožeča stranka zgradila na svojih parcelah. Vendar je tudi po sedanjem stanju dovolj prostora za poslovanje tožeče stranke; ne pomeni pa 43. člen ZVEtL-1, da mora tožena stranka zagotoviti tožeči stranki optimalne pogoje za delo gospodarske družbe. Takšno naziranje bi pomenilo, da bi v industrijskih conah gradili objekte tako, kot je za gospodarske subjekte najbolj optimalno in bi pri tem uporabljali tuje nepremičnine za optimalno delo in uveljavljali, da je to nekoč bila družbena lastnina in jim sedaj zaradi uporabe pripada. Le, če je šlo za družbeno lastninsko ureditev pojma pripadajočega zemljišča stavbe na zakonski ravni prejšnjih predpisov oziroma bi imela tožeča stranka ustrezni upravni akt, ki bi ji dovoljeval pravico uporabe na tej parceli, bi lahko govorili o funkcionalnem zemljišču k stavbam tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da edina listina oziroma načrt, ki ga je predložila tožeča stranka, ni bil izveden v naravi. Pač pa je ugotovilo, da je pravni prednik in tožeča stranka spreminjala pozidavo tako, da je namesto dveh objektov, sezidala štiri. Vendar tudi za te štiri ima dovolj prostora, da jih lahko uporablja. Tudi, če upoštevamo kasnejše stanje in ne le stanje ob uveljavitvi ZLNDL, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil obseg pripadajočega zemljišča določen oziroma, bi se lahko spremenil tako, da bi ob času gradnje teh stavb bila sporna parcela funkcionalno zemljišče. V pritožbi tožeča stranka trdi, da bi sodišče moralo celovito presojati določbo 43. člena ZVEtL in da je s strokovno podlago iz januarja 1989 dokazala, da je tak prostorski akt obstajal. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje glede presoje tega dokaza. Ne gre za prostorski akt, ampak za dokumentacijo, na podlagi katere bi se lahko tak akt izdal. To ni upravna odločba in nenazadnje ni sporno med pravdnima strankama, da se v nadaljevanju ta načrt ni uresničil. Po tem načrtu bi imela tudi tožeča stranka samo dva objekta in ne štiri in zgradila naj bi se javna cesta, do česar ni prišlo. Tako je treba pritožbi odgovoriti, da tudi po sedanjih kriterijih sporna parcela ni pripadajoče zemljišče k objektom tožeče stranke in da lahko posluje tožeča stranka tudi na svojih parcelah.

11Ker je tožeča stranka zmotno štela, da lahko dokazuje svoje poslovanje na sedanji način, ki je za njo gospodarsko optimalen, gre za zmotno materialnopravno presojo. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo predlaganih dokazov s pričami, ampak se je oprlo na zaslišanje prvotožnika. Ta pa je povedal, da tožeča stranka potrebuje krožno pot med svojimi objekti za normalno poslovanje, kar pa drugi dokazi ne potrjujejo. Tožeča stranka bo morala kupiti sporno parcelo ali urediti poslovanje na svojem zemljišču.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala pogojev za priposestvovanje sporne parcele, saj je tožnik izpovedal, da so vedeli, da ta parcela ni njihova, ampak so mislili, da je občinska. Teh ugotovitev tudi pritožba ne graja. Rok 20 let pa tudi ni potekel.

13Pritožba še graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o potrebnosti uporabe parcele 511/3 in sicer tako, da meni, da sodišče ni dovolj strokovno opremljeno, da bi lahko presojalo logistiko industrijskih kompleksov in vožnje tovornjakov. Pri tem spregleda, da je dovolj ugotovitev sodišča na podlagi fotoposnetka iz obeh časovnih obdobij in iz povzetih velikosti parcel, da ima tožeča stranka dovolj prostora za redno rabo svojih objektov. Ne pomeni pa 43. člen ZVETL-1, da mora imeti tožeča stranka gospodarsko optimalni način uporabe svojih svojih stavb. Tožeča stranka ni dokazala, da bi v kakšnem dovoljenju bilo zapisano, da mora imeti krožno pot v industrijskem kompleksu z možnostjo obračanja tovornjakov in da zato ima pravico uporabe na parceli 511/3. Tako tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ne more uporabljati stavb na svojih parcelah brez parcele 511/3.

14Tako se izkaže, da sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih in da je sodišče izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za ugotavljanje teh pravno odločilnih dejstev. Tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je bilo pravilno ugotovljeno in dejansko stanje je zadosti ugotovljeno. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Pritožnik ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve.

¹ Odločba VS RS II Ips 91/2012
² Primerjaj odločbo VS RS II Ips 306/2014.
³ Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 128/2018.