VSK Sodba I Cp 492/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15-ih dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.436,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala plačilo zneska 31.788,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe (II. točka izreka) ter zahtevek za plačilo 23.479,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2015 dalje (III. točka izreka) in tožnika zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženke v znesku 2.312,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču najprej očita, da je zmotno ocenilo, da IOP obrazec ne predstavlja prepoznave dolga v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Nelogično je stališče sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da IOP obrazca ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, saj je nemogoče in življenjsko nelogično, da bi zakoniti zastopnik izpisoval izpise odprtih postavk. Priča B.C. pa je zaposlena na delovnem mestu referent škod 2 in je zaradi narave svojega dela odgovorna za pravilnost obračunavanja storitev, ki jih izvaja toženka ter za pregled utemeljenosti zahtevkov, ki jih prejme toženka kot plačnik. Pritožnik izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 137/2006, kjer je sodišče pojasnilo, da pripoznava dolga temelji na odprtem pravnem pojmu, pri kateri je dolžnikovo izjavo priznanja dolga v pravni posledici izenačeno z nedoločenim številom enakovrednih konkludentnih ravnanj. Sodišče mora zato oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da pripozna dolg. Ne glede na dejstvo, da je priča B.C. mogoče napačno razumela IOP obrazec je ključno, da je podpisan IOP obrazec, ki ima že predvideno možnost reklamacije salda odprtih terjatev, v objektivnem smislu mogoče razumeti kot pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da IOP obrazec ne predstavlja pripoznave dolga.

Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnica v skladu z 62.d členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) upravičena do največ 0,75% provizije. Izpostavlja, da je toženko opozorila, da tožnica zanjo ne opravlja zgolj storitve posedovanja podatkov za delovanje izravnalnih shem, pač pa tudi druge storitve zaradi katerih je upravičena do plačila provizije v višini 3%, npr. likvidacijo škod. Zmotna je ugotovitev sodišča, da 62.d člen ZZVZZ zajema tudi navedeno storitev likvidacije in da posledično tožnica ne more obračunati več kot 0,75%. Takšna interpretacija sodišča je zmotna, saj 62.d člen ZZVZZ jasno določa, da se navedena 0,75% provizija določa samo za posredovanje podatkov za delovanje izravnalnih shem, ki je v javnem interesu. Ostalih storitev ZZVZZ nikjer ne omenja in tudi ne določa provizije. Glede na avtonomijo volje, ki velja za obligacijsko pravo in glede na tržno gospodarstvo, ki je določeno v Ustavi RS, za katero je značilno, da se cene za storitve oblikujejo na trgu prosto, je potrebno 62.d člen ZZVZZ interpretirati ozko in v celoti slediti jezikovni razlagi navedenega člena, ki jasno določa, da velja provizija samo za posredovanje podatkov za delovanje izravnalnih shem. Skladno z 12. členom OZ je potrebno v obligacijskih razmerjih med gospodarskimi subjekti za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevati tudi poslovne običaje, uzance in prakso, vzpostavljeno med strankama. Tako mora sodišče pri presoji obravnavanega spornega razmerja preseči okvir zavarovalnicam naklonjenega in s strani zavarovalnic izposlovanega 62.d člena ter dejansko pri presoji pogledati, katere storitve vse mora tožnik kot izvajalec zdravstvenih storitev predhodno opraviti v korist in za račun toženke, da sploh lahko pride do tako imenovanega posredovanja podatkov. Izpostavlja še, da je med tožnikom in Vzajemno zdravstveno zavarovalnico d.v.z. potekal istovrstni postopek, ki se je nanašal na isto dejansko in pravno vprašanje, kjer je sodišče ugotovilo, da je tožnik za toženko opravljal tudi druge storitve in ne samo storitev posredovanja podatkov. Nazadnje pritožnik opozarja še na odprt postopek, ki se odvija pred generalnim direktoratom za notranji trg in storitve, potrošniške storitve pri evropski komisiji. Glede na dejstvo, da je bila pritožba na Evropsko komisijo sprejeta v obravnavo, je tožnica prepričana, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo zgolj pavšalno opreti na sporno novelo ZZVZZ-H in ne bi smelo potrditi napačnega obračunavanja provizije s strani toženke zgolj v višini 0,75%. Tožnik uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je odgovorila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zaključek sodišča, da tožnik v tem postopku ni uspel dokazati, da je bil pogodbeno dogovorjen nabor podatkov in obseg storitev večji oz. širši od tistega, ki ga ZZVZZ predpisuje za potrebe delovanja izravnalne sheme, je prepričljiv in ga pritožba ne uspe omajati s ponavljanjem svojih navedb, na katere je pravilno in obširno odgovorilo že sodišče v 9. in 10. točki razlogov izpodbijane sodbe. Tožnik vztraja, da je opravljal likvidacijo škod. Pojem likvidacija škod je v okviru zavarovalniške terminologije dejanje zavarovalnice oziroma njenega delavca, ki ob ugotovitvi, da je posamezna škoda v okviru veljavnega zavarovanja (kritja) in ob preveritvi, da ne obstajajo druge okoliščine, zaradi katerih lahko zavarovalnica plačilo škode zavrne, odobri plačilo škode. Tudi v primeru, če bi likvidacijo škode razumeli tako kot jo razume tožnik, je to potem storitev, ki je sestavni del računa, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče v 9. točki obrazložitve. S sklicevanjem na drugo pravdno zadevo, v kateri naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik za Vzajemno zdravstveno zavarovalnico opravljal tudi druge storitve, pritožnik ne more uspeti. Sodišče namreč v vsaki zadevi odloča glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera. Na drugačno odločitev v tej zadevi pa ne more vplivati niti dejstvo, da poteka postopek pred Evropsko komisijo.

6Zakaj IOP obrazec, ki se nahaja v prilogi A5 in A7 spisa ne odraža pripoznave dolga, je sodišče obširno utemeljilo v 13. točki razlogov izpodbijane sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih pritožba ne uspe omajati s sklicevanjem na posamezne dele izpoved priče B.C. in s trditvami, da je nemogoče pričakovati, da bi zakoniti zastopnik podpisoval IOP.

7Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je toženki dolžan povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznane stroške v skupni višini 1.436,67 EUR predstavlja nagrada za postopek po tarifni št. 3210 in 22 % DDV.