VSL Sklep I Ip 1048/2019

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo.

2Zoper sklep se pritožuje upnik zaradi kršitve materialnega prava in kršitev postopkovnih določil in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano izvršbo. Navaja, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki zavrnilo predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica po zastopniku Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije, v postopku izterjave preživnine iz tujine po Konvenciji o mednarodni izterjavi preživnine otrok in drugih oblik družinskih preživnin, sklenjene 23. 11. 2007. Izvršilni naslov za začetek tega izvršilnega postopka je pravnomočna sodba Občinskega sodišča v Mostarju št. 58 0 P 163427 15 P z dne 29. 8. 2016, ki je bila priznana kot pravno veljavna in izvršljiva v Republiki Sloveniji s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. R 295/2017 z dne 22. 8. 2018, ki je postal pravnomočen 26. 9. 2018. S predmetno sodbo je bila preživnina za mladoletno upnico določena v valuti bosanske marke KM oziroma BAM, predlog za izvršbo pa je bil vložen za zapadle neplačane preživninske obroke, preračune v valuto EUR. Izpodbijani sklep navaja kot pravno podlago za zavrnitev predloga za izvršbo v izvajanju načela stroge formalne legalitete, kar pomeni, da mora skladno s tem načelom za tiste sodne odločbe, kjer je terjatev izražena v tuji valuti, glasiti predlog za izvršbo izključno v tuji valuti. Upnica navaja, da je potrebno pri izvrševanju sodnih odločb najprej izhajati iz načela zakonitosti. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 3. členu opredeljuje, da je izvršbo za poplačilo denarne terjatve in v zavarovanje terjatve potrebno dovoliti in opraviti v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. S tem določilom je definiran namen izvršilnega postopka, to je doseg poplačila denarne obveznosti, ki izhaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Kar se tiče valute, v kateri naj se izpolni obveznost, ZIZ o tem govori le v 139. členu. V drugem odstavku določa, da v primeru, če se terjatev iz izvršilnega naslova glasi na tujo valuto, sodišče na upnikov predlog dovoli izvršbo te terjatve v tuji valuti le v primeru, če ima dolžnik sredstva v tuji valuti. V tretjem odstavku pa določa kako se izvršba v tuji valuti realizira (izplača jo organizacija za plačilni promet na način, ki ga določajo devizni predpisi). Po razlagi argumentov ad contrario se torej denarne terjatve v tuji valuti na območju RS praviloma izvršujejo v domači denarni valuti. Kdaj se izvršuje v tuji valuti je z določilom drugega odstavka 139. člena ZIZ izrecno določeno. Če bi ZIZ, pri izvrševanju denarnih terjatev v tuji valuti res temeljil na tako dosledni izpeljavi načela stroge formalne legalitete, kot trdi naslovno sodišče, bi zakon natančno predpisal način izvršitve denarne obveznosti v tuji valuti. Predvsem bi določil kateri tečaj se uporablja (nakupni, prodajni, srednji, referenčni tečaj) in tečaj katere banke se uporablja (Banka Slovenije, EC, katera od poslovnih bank). Takih določb pa ZIZ nima. Izvrševalci sklepa o izvršbi (delodajalci, zavodi, banke, sodni izvršitelj...) zato ob takem stališču sodišča sklep o izvršbi, ki glasi na tujo valuto, ne bodo znali oziroma mogli izvršiti. Pri izvršbi na plačo je potrebno poudariti, da se plače v RS izplačujejo v EUR, razen za detaširane delavce. Izvršbe denarne terjatve, dovoljene v tuji valuti, delodajalci in drugi izvrševalci sklepov ne bodo mogli izvesti. Zastopnik upnice poudarja, da je sama sodna praksa, pri izterjavi preživnine, ki je v izvršilnem naslovu določena v tuji valuti, na območju Republike Slovenije sicer enotna in sodišča redno dovolijo izvršbo za terjatev, ki je določena v tuji valuti in preračunana v EUR.¹ V postopkih izterjave preživnine iz tujine so primeri, ko je bila z izvršilnim naslovom preživnina določena v valutah, ki jih sploh ni več, zato meni upnik, da je sodišče šlo v konkretnem primeru predaleč. Ob takšnem izvajanju načela stroge formalne legalitete bodo vsi zahtevki izterjave preživnine iz tujine, ki glasijo na valuto, ki je ni več, očitno zavrnjeni ali pa bodo izvršbe formalno dovoljene, vendar bodo neizvršljive. Glede na to, da je Republika Slovenija dolžna izvajati obveznosti, prevzete z mednarodnimi konvencijami in uredbami EU, bo take odločitve slovenskih sodišč tujim državam težko obrazložiti. Pri izvajanju konvencij in tudi uredbe EU, ki ureja področje izterjave preživnine iz tujine, tuje države izvajajo izterjavo v uradni valuti zaprošene države (vsaj kolikor ima podatke zastopnik upnice), zato bi bila na mestu preučitev primerjalnih ureditev nekaterih drugih držav članic, preden bo o vloženi pritožbi dokončno odločeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

5V predmetni zadevi, v skladu s Konvencijo o mednarodni izterjavi preživnine otrok in drugih oblik družinskih preživnin², mld. upnico oziroma njeno zakonito zastopnico v postopku izterjave preživnine iz tujine zastopa Republika Slovenija, njo pa Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS. Izvršilni naslov za izterjavo preživnine je sodba Občinskega sodišča v Mostarju št. 58 0 P 163427 15 P z dne 29. 8. 2016, ki je bila priznana kot pravno veljavna in izvršljiva v RS s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. R 295/2017 z dne 22. 8. 2018, ki je postal pravnomočen 26. 9. 2017 in je bil sprejet v t.i. delibacijskem postopku. Izvršilni naslov glasi na denarno terjatev v mesečnem znesku 200,00 KM³, ki jo je dolžan plačevati dolžnik do vsakega petega dne v mesecu za predhodni mesec, za vzdrževanje mld. A. A. od 22. 4. 2015 dalje, na račun matere in zakonite zastopnice B. B.

6Izvršilni naslov torej ne glasi na denarno terjatev v EUR. Zakon o uvedbi eura (v nadaljevanju ZUE) sodišču in ne upniku ne daje podlage za spremembo v primeru, če je v izvršilnem naslovu terjatev določena v tuji valuti. Res je, da je v Republiki Sloveniji, po določbi 3. člena ZUE, zakonito plačilno sredstvo evro, vendar zgolj zaradi tega predlog za izvršbo, postavljen v zakoniti valuti Republike Slovenije, še ni utemeljen. Omenjeni zakon določa le zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, ki je del evropskega monetarnega sistema, vendar uveljavljanje terjatve v tuji valuti ni prepovedano⁴.

7282. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku določa, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.

8Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu dovolilo izvršbo v EUR, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izvršbo, ki temelji na EUR, za kar ni podlage v izvršilnem naslovu, materialnopravno pravilna. Pri tem je poudariti, da izvršilno sodišče ni pravdno sodišče in nima pristojnosti odločati o terjatvi, temveč le dovoli izvršbo terjatve, o kateri je že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da se pred izvršilnim sodiščem ne sme več postavljati vprašanje, ali je denarna terjatev po sklepu o izvršbi enaka tisti, ki je bila določena v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče mora biti pri dovolitvi izvršbe „zvesto“ izvršilnemu naslovu in ker ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti (realizirati izvršbo) kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu⁵.

9ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Nasprotno, iz 139. člena ZIZ izhaja, da je izvršba, dovoljena v tuji valuti, povsem dopustna. Tudi vrhovno sodišče⁶ se je že postavilo na stališče, da je valuta denarne obveznosti lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Tako stališče je tudi skladno z določbo 371. člena OZ, ki določa, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače (glej tudi 282. člen OZ).

10Izvršilno sodišče torej le dovoli izvršbo terjatve, o kateri je že pravnomočno odločeno. Izvršljivi zahtevek pa je materialnopravno upravičenje upnika zahtevati izpolnitev terjatve, ki se v fazi dovolitve izvršbe ne sme spremeniti, saj izvršilno sodišče odloča le o dopustnosti predlagane izvršbe za izterjavo izvršljivega zahtevka, prisojenega v sodbi. Ker torej izvršilno sodišče ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Povedano drugače - upnik v izvršilnem postopku nima možnosti (za razliko od pravdnega postopka, kjer se izvršilni naslov šele oblikuje), da pretvori obveznost v tuji valuti v domačo valuto na trenutek vložitve predloga za izvršbo, saj bi s tem zahteval izvršbo za drugačno obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova⁷.

11Glede na upnikova pritožbena izvajanja pa pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da določbe drugega odstavka 139. člena ZIZ ni razumeti tako, da je dopustna le v primeru izvršbe na OPP, pa še to le, če ima dolžnik na računu tujo valuto, saj bi se takšna razlaga izkazala za nelogično že takrat, ko bi upnik poleg izvršbe na OPP, predlagal še kakšno drugo izvršilno sredstvo, zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. Upnik tudi ne more izbirati med tem, na kateri dan bo (zanj ugodneje ali neugodneje) preračunal svojo terjatev, ki je v tuji valuti, v terjatev v evrih. Končno se terjatev poplača glede na višino terjatve na dan izpolnitve ali prisilnega poplačila, zato je namen dovolitve izvršbe treba razlagati le znotraj tega cilja. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je že zavzelo stališče⁸, da je treba pri določitvi terjatve izterjave upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu in je pri tem primarno izhajalo iz načela formalne legalitete kot osnovnega principa izvršilnega prava. Zakonodajalec sicer ni posebej uredil primera, ko se obveznost v tuji valuti poplača iz dolžnikovih sredstev v domači valuti, vendar iz same logike stvari, s sklepanjem po podobnem in upoštevaje namen takšne izvršbe, zapolnimo navedeno pravno praznino tako, da izvrševalec sklepa o izvršbi v takem primeru opravi preračun po prodajnem tečaju za ustrezno tujo valuto na dan plačila. Po pojasnjenem je torej iz dolžnikovih denarnih sredstev v domači valuti mogoče opraviti izvršbo za obveznost v tuji valuti le na način, da se opravi prisilna pretvorba.

12Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, upnikove pritožbene navedbe pa neutemeljene, in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo.

¹ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah I 113/2019, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 2018/00166, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici I 313/2018, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah I 85/2018, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 557/2019.
² Konvencija je bila sklenjena 23. 11. 2007.
³ BAM – bosanskih mark.
⁴ O tem določba 139. člena ZIZ.
⁵ O tem sklep VSL I Ip 1366/2015.
⁶ Sodba III Ips 34/2005 z dne 13. 11. 2007.
⁷ O tem tudi odločbi VSM – sklep I Ip 197/2017 z dne 30.5.2017 in VSM sklep I Ip 31/2018 z dne 1.3.2018.
⁸ VSL sklep II Ip 104/2009 z dne 18. 3. 2009.