VSK Sodba I Cp 274/2019

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati zneska 14.500,00 EUR (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke in stroškov za izvedenca v skupnem znesku 1.649,72 EUR (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je za škodo, ki jo je dne 4.3.2010 utrpel sedaj že pokojni E.J. v celoti odgovoren toženec in dedičema po pokojnem E.J. prisodilo odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti v znesku 7.000,00 EUR, za prestani strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR.

2Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži povrnitev stroškov oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da sodba ni zakonita, ker je obremenjena s procesno napako, ker prvostopenjsko sodišče kljub toženčevemu predlogu ni zaslišalo izvedenca. Procesno napako je toženec pravočasno grajal že pred sodiščem prve stopnje, pa je to kljub temu izdalo sodbo.

Sodišče tudi ni ustrezno uporabilo pravil o deljeni odgovornosti. Obrazložilo je sicer, da je o obstoju kaznivega dejanja in o kazenski odgovornosti odločeno s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku. Navedeno sicer drži, vendar to nima vpliva na presojo o deljeni odgovornosti, saj kazensko pravo takšnega instituta na pozna. Bistvo deljene odgovornosti ni v sami vinjenosti, pač pa v izzivanju, ki je prišlo s strani oškodovanca in ga sodišče ni ustrezno ovrednotilo. Napačno je prvostopenjsko sodišče odločilo tudi o višini odškodnine, saj ni vseeno, ali se prikrajšanje določene stopnje pripeti mladi ali zelo stari osebi. Odškodnina mora biti individualizirana tudi z upoštevanjem dolžine obdobja zmanjšane življenjske aktivnosti. V obravnavanem primeru pa je obdobje trajanja zmanjšanja življenjske aktivnosti znano, saj je oškodovanec med postopkom umrl. Sodišče se z okoliščinami časovne komponente škode ni ukvarjalo, čeprav je za utemeljenost zahtevka bistveno. Razsodilo je na način, kot da bi šlo za oškodovanca, ki bo tovrstno obliko škode še nadalje trpel. Po ugotovitvah sodišča je bilo zdravljenje oškodovanca zaključeno dne 9.2.2015. Od takrat dalje gre oškodovancu odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se odškodnina za nevšečnosti med zdravljenjem priznava v obliki odškodnine za telesne bolečine. Obdobje, v katerem je mogoče priznati odškodnino za duševne bolečina ali zmanjšanje življenjske aktivnosti je torej obdobje od 9.2.2015 do oškodovančeve smrti z dne 23.9.2018 in tako znaša tri leta in dobrih sedem mesecev. Po podatkih na spletu bi znašala preostala pričakovana življenjska doba za osebo oškodovančeve starosti še 37 let. Sodišče je v tej zadevi priznalo odškodnino kot bi šlo za osebo, ki bo živela še nadaljnjih 40 let. Sodišče je ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je vzelo v obzir (brez časovne komponente) ugotovilo, da bi šla oškodovancu odškodnina za zmanjšanje aktivnosti še v višini 6.000,00 EUR. Takšen znesek bi šel oškodovancu za celotno pričakovano življenjsko obdobje. Ob upoštevanju, da je škoda za zmanjšano življenjsko aktivnost pri oškodovancu bila podana za slabih 9 % njegove pričakovane življenjske dobe (3 7/12 : 40 =0,0895), je treba tudi odmero odškodnine priznati največ v tem deležu. Ob znesku 6.000,00 EUR za celotno življenjsko obdobje torej le 537,00 EUR.

Sodišče tudi ni pravilno odločilo glede stroškov, saj je pri priznanju le-teh upoštevati, da se o stroških odloča glede na temelj in višino zahtevka. V obravnavani zadevi je sodišče upoštevalo, kot da je uspeh podan glede celote temelja, kar pa ne drži. Najprej iz razloga nepravilnega upoštevanja deljene odgovornosti, poleg tega pa sodišče pri odškodnini za zmanjšano življenjsko aktivnost ugotovilo, da zatrjevano zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oškodovanec, samo v deležu 1/3 povezano s škodnim dogodkom, v preostalem pa je posledica njegove bolezni. Temelj odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti torej ni podan do celote, pač pa samo do 1/3. Tu ne gre za vprašanje višine zahtevka, saj se v tem okviru presoja, ali je višina zneska odškodnine primerna. V tem primeru gre za to, da sam temelj zahtevka ni podan do 2/3. Ta okoliščina mora biti ustrezno upoštevana tudi pri odmeri stroškov. Tožena stranka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni zaslišalo izvedenca. Iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da je toženec na izvedensko mnenje podal pisne pripombe¹ in v isti vlogi predlagal tudi zaslišanje izvedenca. V pisni dopolnitvi mnenja je sodni izvedenec po oceni pritožbenega sodišča izčrpno in prepričljivo odgovoril na vse toženčeve pripombe. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče², da v zadevah, ko ima stranka ugovor zoper izvid ali mnenje izvedenca, oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišče pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev postopka relativnega značaja, predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni, kar je treba presojati od primera do primera. Toženec je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja dobil odgovore na vsa vprašanja, zaradi katerih je predlagal zaslišanje izvedenca, zato bi bilo dodatno ustno zaslišanje izvedenca potrebno, če bi toženec s svojo grajo izvedenskega mnenja uspel povzročiti dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja oziroma če bi njegove pripombe na izvedensko mnenje terjale dodatna pojasnila o posameznih, za rešitev spora relevantnih dejstvih in okoliščinah. V obravnavani zadevi pa toženec ne na zaključku glavne obravnave, kot tudi v pritožbi, ne pojasnjuje, zakaj bi bilo potrebno dodatno ustno zaslišanje izvedenca. Na toženčeve pripombe je v pisni dopolnitvi mnenja ustrezno odgovorjeno, vsebinsko novih pripomb pa toženec po prejemu pisnega dopolnilnega izvedenskega mnenja ni imel, zaslišanje sodnega izvedenca v smislu 253. člena ZPP zato ni bilo potrebno.

6Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno niti v zvezi s presojo, da ni podana tožnikova soodgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), ki jo pritožnik utemeljuje s trditvijo, da njeno bistvo ni v sami vinjenosti pač pa v izzivanju, ki je prišlo s strani oškodovanca, ki da ga sodišče ni ustrezno ovrednotilo. Glede izzivanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je v lokalu, ki je v lasti toženca, tožnik sicer predhodno razbil en kozarec, da pa drugega povoda za to, da bi se toženec do njega vedel nasilno, ni podal. Da bi tožnik z nasilnim ravnanjem prispeval k nastanku škode, niso potrdile niti priče. Nastala škoda tako izvira izključno iz nedopustnega ravnanja toženca in zato ni mogoče uporabiti zakonskih določb o deljeni odgovornosti.

7Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev primerne setisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah, nimajo svoje cene. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhaja iz 179. člena OZ. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, in sicer glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami z enako škodo, kot omogoča sodna praksa.

8Ob upoštevanju zgoraj navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo odškodnino za fizične bolečine, strah in tudi za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pritožba izrecno graja. Poškodba živca medianusa, ki motorično in senzibilitetno oživčuje del roke, je namreč pustila pri oškodovancu dokončno zmanjšano mišično maso in mišično moč tenarjeve muskulature in s tem pomembno oslabila varnost zanesljivost in moč oprijema roke za delovno orodje, predmete za varno prenašanje in podobna opravila. Zaradi zmanjšanega pincetnega prijema je pri načrtovanju gibov z levo roko potreboval večji napor, omejen je bil pri prenašanju bremen z obema rokama, okrnjeno je bilo tudi njegovo gibanje po naravnam terenu, blago je bila okrnjena tudi sposobnost za skrb zase. Zaradi posledic poškodbe ni bil sposoben izvajati pridobitnih del, pri katerih je potrebna nemotena funkcija zgornjih okončin, omejen je bil pri športnih aktivnostih, pri katerih je potrebna uporaba zgornjih okončin. Posledica poškodbe je tudi vsaj tretjinski del mešano anksizone depresivne motnje. Sodišče je za to obliko škode prisodilo denarno odškodnino v znesku 6.000,00 evrov, kar je na dan, ko je razsodilo sodišče prve stopnje, znašalo dobrih 5 neto povprečnih plač v RS³. Dosojeni znesek zadoščenja za vse oblike negmotne škode je tako glede na načelo individualizacije višine odškodnine, kot glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.

9Pritožba je neutemeljena tudi v delu stroškovne odločitve. Da je del stroškov nastal zaradi spornega temelja, je bilo ustrezno upoštevano že pri izračun uspeha, in ni mogoče slediti pritožniku, da bi moralo sodišče upoštevati še, da temelj odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ni podan do celote, pač pa samo do deleža 1/3. Pritožbeno sodišče izpostavlja še, da v odškodninskih sporih sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, saj neposredne podlage za tako vrednotenje v ZPP ni. S tem je končno vrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha. Za še dodatno seciranje, za katerega se zavzema pritožba, pa ni nobene podlage.

10Ob odsotnosti drugih relevantnih očitkov, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti ( drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, je sodbo v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.

¹ Primerjaj list .št. 89/90 spisa
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 141/2007 z dne 17.9.2009, II Ips 217/2005 z dne 1.3.2007, II Ips 599/2002 z dne 11.12.2003 in druge.
³ Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača v februarju znašala 1.108,10 EUR