VSRS Sodba XI Ips 43725/2010-39 (XI Ips 44/2010)

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 21.5.2010 iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženca odredila pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi s drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki teče od dne 19.5.2010 od 13.50 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24.5.2010 pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 31.5.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sklep o odreditvi pripora preiskovalne sodnice ne vsebuje nobene subjektivne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklep zunajobravnavnega senata skuša navedeno pomanjkljivost sklepa preiskovalne sodnice odpraviti z navedbo subjektivnih okoliščin, ki se nanašajo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost z obrazložitvijo, da naj bi le-te smiselno izhajale iz objektivnih okoliščin, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 20. člena in 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 7.6.2010, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da izostanek izrecnih navedb o subjektivnih okoliščinah, ki vplivajo na oceno podanosti realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, glede na pravilne razloge sklepa zunajobravnavnega senata, na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice nima vpliva.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je bil obdolženčev zagovornik seznanjen dne 7.6.2010, ki pa se o njem ni izjavil.

B -1

5Pripor sodišče odredi, če so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6Priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2.3.2000, I Ips 261/2005 z dne 22.9.2005, XI Ips 18/2010 z dne 11.3.2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina. Za sklep o ponovitveni nevarnosti obdolženca ne zadošča sama teža kaznivega dejanja, temveč mora sodišče v sklepu o odreditvi pripora ugotoviti in konkretno obrazložiti vsaj eno okoliščino subjektivne narave. Nekatere okoliščine subjektivne narave so primeroma naštete v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, druge (obdolženčeva vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, njegovo vdajanje brezdelju, odvisnost od alkohola ali prepovedanih drog, zasledovanje visoke premoženjske koristi oziroma močno izražen pridobitniški motiv in podobno) pa je izoblikovala sodna praksa.

7Enako kot za ostale elemente sklepa o odreditvi pripora, tudi za obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca velja, da mora biti ugotovljena in določno obrazložena že v sklepu preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča lahko ob reševanju pritožbe obdolženca oziroma njegove obrambe zgolj dodatno argumentira v sklepu o odreditvi pripora že ugotovljeno okoliščino objektivne oziroma subjektivne narave, ki utrdi pravilen sklep preiskovalnega sodnika, da je pri obdolžencu podana nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja, ne sme pa dodajati ali nadomeščati manjkajočih objektivnih ali subjektivnih okoliščin v primeru, da le-teh sklep preiskovalnega sodnika sploh ne vsebuje. Povedano drugače: v primeru, da zunajobravnavni senat okrožnega sodišča ugotovi, da preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora ni navedel niti ene okoliščine objektivne oziroma subjektivne narave, ki bi kazala na obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca, teh okoliščin ne sme sam ugotavljati in tako sanirati pomanjkljivosti sklepa preiskovalnega sodnika, temveč mora takšen sklep razveljaviti in zadevo vrniti preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

B -2

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče odločilo o odreditvi pripora zoper obdolženca, v prejšnjih točkah navedenih kriterijev v zvezi z obrazloženostjo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ne izpolnjuje.

9Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

10Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 25/2010 z dne 7.4.2010 presodilo, da je navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Navedenemu sledi tudi ustavno-sodna praksa s stališčem, da je bila s tem, ko je drugostopenjski organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopenjsko odločbo, pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva (primerjaj sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 118/95 z dne 11.6.1998). Za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva je zato bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno odločilna (relevantna) dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele ko sta oblikovani obe premisi, sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati.

11Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ne izhaja niti ena okoliščina subjektivne narave, ki bi kazala na obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca. Preiskovalna sodnica je v drugem odstavku na 3. strani izpodbijanega sklepa ugotovila zgolj objektivne okoliščine in sicer, da je bilo nelegalno početje, ki je trajalo dalj časa, natančno organizirano ter da je šlo za pomembno količino prepovedane droge. Zaključek, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, zaradi katere je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, je preiskovalna sodnica napravila ne da bi navedla in obrazložila pravno relevantna dejstva (spodnjo premiso), ki se nanašajo na subjektivno komponento obstoja ponovitvene nevarnosti obdolženca. Zunajobravnavni senat je v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, pritrdil pritožbenim navedbam, da v sklepu preiskovalne sodnice ni izrecno navedena nobena od okoliščin subjektivne narave, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost obdolženca, vendar ugotavlja, da te smiselno izhajajo iz objektivnih okoliščin. V sedmem odstavku na 2. strani in v prvem odstavku na 3. strani sklepa je senat skušal odpraviti pomanjkljivost sklepa preiskovalne sodnice ter sam ugotovil okoliščini subjektivne narave: trdovratnost osumljenca pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja in dejstvo, da mu redni dohodki ne zadoščajo za življenjske potrebe. Na takšen način je zunajobravnavni senat napravil dejanski zaključek, ki ga sklep preiskovalne sodnice ni vseboval, s tem pa je ravnal v nasprotju z načelom odločanja na več stopnjah in obdolženčevi obrambi odvzel možnost učinkovitega pravnega sredstva, ki ji ga zagotavlja 25. člen Ustave.

C.

12Zaradi ugotovljene kršitve pravnega jamstva iz 25. člena Ustave je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo preiskovalni sodnici v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave).