VSL Sodba I Cp 57/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV., VI., VIII., X., XII. in XIII. točka izreka).

II. Toženca sta dolžna tožnikoma solidarno plačati stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 235,60 EUR, in sicer vsakemu eno polovico v znesku 117,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in odločilo, da za potrebe dostopa do nepremičnin z ID znakom: parcela 0001 1865/3, parcela 0002 1867/1 in parcela 0002 1865/1, v korist teh nepremičnin kot gospodujočih nepremičnin, na služeči nepremičnini z ID znakom: parcela 0001 563/2 obstoji stvarna služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili ter vožnje z gradbeno mehanizacijo in tovornjaki za potrebe vzdrževanja gospodujočih nepremičnin ter določilo točen potek služnosti (II. in IV.), da sta toženca dolžna tožnikoma v roku 15 dni omogočiti izvrševanje stvarne služnosti hoje in vožnje po služeči nepremičnini na način, da utrdita zemljišče in na utrjeno podlago položita asfalt tako, da bo asfaltna površina, ki jo bosta uredila toženca, z obstoječo asfaltno površino na nepremičnini z ID znakom: 0001 563/4 tvorila enotno dostopno pot (VI.) ter tožencema v bodoče prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje na služeči nepremičnini (X.). Sodišče je v VIII. točki izreka še odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni urediti odvodnjavanje služeče nepremičnine tako, da se meteorna voda ne bo stekala na nepremičnini z ID znakom: parcela 0002 1865/1 in parcela 2000 1865/3. Kar sta tožnika z zahtevkom za ugotovitev obstoja stvarne služnosti (III. in V.), v zvezi z vznemirjanjem izvrševanja stvarne služnosti (VII.) in v zvezi z varstvom lastninske pravice (IX.) zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek v zvezi s prepovedjo poseganja v služnost postavitve, upravljanja in vzdrževanja meteornega jaška (XI.). Tožencema je naložilo solidarno plačilo stroškov pravdnega postopka tožnikoma, in sicer vsakemu v znesku 1.110,55 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (XII. in XIII.).

2Zoper II., IV., VI., VIII., X., XII. in XIII. točko izreka sodbe se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne ter naloži tožnikoma plačilo njunih stroškov postopka. V pritožbi navajata, da sodišče ni upoštevalo njunega ugovora v zvezi z dobro vero tožnikov, ki se zahteva za priposestvovanje služnosti. Tožnikoma sta leta 1969 namreč le priložnostno dala dovoljenje za prevoz preko njune nepremičnine z gradbeno mehanizacijo in tovornjaki, ni pa to molčeč pristanek na uporabo. Tudi sicer širina parcel tožnikov sploh ni takšna, da bi lahko po njej vozila s tovornjaki in gradbenimi stroji. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kakšna je priposestvovalna doba in kdaj naj bi pričela teči, sicer pa ni mogoče priposestvovati z zlorabo zaupanja ali z izvrševanjem posesti služnosti na skrivaj. Sodišče naj bi nepopolno izvedlo dokazni postopek, ker za ugotovitev obsega izvrševanja služnosti ni postavilo izvedenca geodetske stroke, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca B. v celoti. Nadalje naj se sodišče ne bi opredelilo do navedb tožencev, da je bil tožnik tisti, ki je izvajalcem Občine X naročil večji obseg asfaltiranja. Zahtevek za služnost hoje je neutemeljen, saj je peš dostop vedno potekal po nepremičnini z ID znakom: parcela 0001 563/4, ki je danes v lasti Občine X. Zmotni naj bi bili razlogi sodbe, da je asfalt nujen za izvrševanje služnosti poti. Pritožnika trdita, da sodišče nima strokovnega znanja za zaključek, da je zamakanje na nepremičninah tožnikov posledica odstranitve asfalta; za to bi morala tožnika predlagati sodnega izvedenca. Rok 15 dni za izvedbo naloženih gradbenih posegov naj bi bil prekratek in naj bi kazal na odsotnost realnega preudarka. Neutemeljen naj bi bil tudi prepovedni del izreka iz X. točke sodbe, ki se nanaša na prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in vožnje, saj mora lastnik gospodujočega zemljišča izvrševati služnost po načelu restrikcije, asfaltiranje makadamske poti pa predstavlja razširitev služnosti. Pritožba še izpostavlja, da postopek ni bil izpeljan pravilno, češ da je sodišče namesto vprašanja priposestvovanja služnosti ugotavljalo nujno pot.

3Tožnika sta obrazloženo odgovorila na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj jo zavrne in tožencema naloži plačilo njunih pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri svojem odločanju pa ni zagrešilo napak niti pri vodenju postopka niti pri uporabi materialnega prava. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Dokazno oceno je natančno in jasno obrazložilo; pritožbeno sodišče jo sprejema, saj je razumna in prepričljiva.

6Stališče pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njun ugovor dobre vere, je napačno. Tožnika sta uveljavljala priposestvovanje stvarne služnosti na podlagi dalj časa trajajoče uporabe dela nepremičnine tožencev, kateri toženca nista nasprotovala (2. odst. 217. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Za tovrstno priposestvovanje služnosti se dobra vera priposestvovalcev ne zahteva, saj gre za nepravo priposestvovanje, za katerega zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje, da način izvrševanja ni nepošten in da lastnik služeče nepremičnine dejanskemu izvrševanju služnosti ne nasprotuje.

7V zvezi z očitkom, da je šlo le za enkratno dovoljenje tožencev za prevoz preko njune parcele, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta trditev ni bila potrjeno z nobenim dokazom, ravno nasprotno pa so o uporabi služnostne poti po asfaltu iz leta 1992 poleg tožnikov izpovedale tudi priče in celo toženec sam, kar je sodišče pojasnilo v 32. točki izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče utemeljeno verjelo tudi izpovedbi tožnikov, da se je do njunih nepremičnin preko sporne poti dostopalo tudi pri dostavah s tovornjaki za potrebe vzdrževanja nepremičnin tožnikov, na primer za potrebe dostave gradbenega materiala, kurilnega olja in drv. Kadar so vsebina izvrševanja služnosti ponavljajoča se dejanja, zadošča, če se jih izvršuje z običajno in primerno frekvenco.¹ Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni treba, da je izkazana vsakodnevna uporaba dostopa s tovornimi vozili in se lahko ugotovljen obseg uporabe sporne poti šteje za običajno frekvenco. Nadalje očitano dejstvo, da tožnica nima vozniškega dovoljenja, ni bistveno, saj je bilo izkazano, da so za njene potrebe do njene nepremičnine dnevno in tedensko dostopale druge osebe. Prav tako se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z ugotovitvijo izvrševanja služnosti hoje, saj je splošno sprejeto stališče v sodni praksi, da širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je po splošnih kriterijih manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Tako služnost vožnje po določeni poti obsega tudi vsa upravičenja uporabe služnosti pešpoti.²

8Pritožnika nadalje neuspešno zatrjujeta, da z izvrševanjem služnosti nista bila seznanjena, kar pa je bistven pogoj za nastanek neprave služnosti. Izvrševanje služnosti mora biti namreč lastniku služeče nepremičnine znano, dokazno breme za to pa je na priposestvovalcu.³ Tožnika sta z izpovedbo, podprto s številnimi pričami, dokazala, da sta služnost dejansko izvrševala, pojasnila pa sta tudi, da toženca živita v stanovanjski hiši na služeči nepremičnini, zaradi česar bi bilo nemogoče, da njunih voženj preko sporne poti ne bi opazila. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj je sledilo njunim trditvam, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bil to edini dostop tožnikov do njunih nepremičnin. Da sta bila s tem seznanjena, je izpovedal tudi toženec sam, in sicer da so se tožniki po cesti vozili z vse sorte vozili, da ni bil problem ter da so do leta 2014 v glavnem vozili po asfaltu, edino malo v ovinkih. Tožencema pri tem ni uspelo dokazati, da bi tožnika pri izvrševanju služnosti ovirala ali bi njenemu izvrševanju izrecno nasprotovala. Ravno nasprotno, sporen del zemljišča je bil asfaltiran vsaj 22 let in takšno stanje so pravdne stranke ves čas sprejemale.

9V zvezi z ugotovitvijo obstoja služnosti se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo tudi do ugovora tožencev v zvezi z uporabo služnosti na skrivaj oziroma pridobitvijo služnosti z zvijačo (točka 35 izpodbijane sodbe) in koherentno obrazložilo začetek teka in konec priposestvovalne dobe (točki 34 izpodbijane sodbe), zato so pritožbene navedbe, da sodba navedenih ugovorov ne upošteva in je zato nepopolna, neutemeljene.

10Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega priposestvovane stvarne služnosti ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala služnost poti, kot je obstajala pred asfaltiranjem v letu 2014. Svojo dokazno oceno na podlagi fotografij v spisu, zaslišanih prič v zvezi z obsegom priposestvovane služnosti in ugotovitev ob ogledu je prepričljivo pojasnilo, zato višje sodišče sledi zaključku, da do razširitve asfaltacije (z izjemo v točki 4 pri jašku, kot natančno pojasnjeno v izpodbijani sodbi in na skici A, ki je sestavni del izreka sodbe) v letu 2014 ni prišlo. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je Občina X po preplastitvi asfalta ugotovila, da je asfaltirala preveč in je nato asfalt tudi odstranila. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je do nasprotovanja obsegu novega asfalta prišlo, ker sta toženca takrat ugotovila, do kje sega katastrska meja njune nepremičnine, zato sta sama pričela z odstranjevanjem asfalta. Da je bilo na novo asfaltirano po načelu vzpostavitve v prejšnje stanje, je kot priča potrdil tudi N., predstavnik Občine X. Višje sodišče še ugotavlja, da toženec v zvezi z nasprotnim dokazovanjem manjšega obsega asfalta pred novim asfaltiranjem v letu 2014 ni predložil nobenega dokaza, kljub temu da je navajal, da naj bi obstajale točne izmere predhodnega obsega asfalta. Tako sta tožnika priposestvovala služnost na spornem delu nepremičnine tožencev v obsegu, kot izhaja iz skice A.

11Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nepopolno izvedlo dokazni postopek, ker za ugotovitev obsega priposestvovane služnosti ni postavilo izvedenca geodetske stroke. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga pravilno utemeljilo, saj je za konkretni primer odločilno stanje, kakršno je v naravi. Tako je predvsem na podlagi fotografij in ogleda kraja naredilo skrben dokazni sklep o poteku služnostne poti z navedbo posameznih točk v naravi in z natančno določitvijo razdalj med njimi. Navedeno je razvidno tudi iz skice A, ki je izdelana natančno in v merilu. Ob tako natančni določitvi trase služnostne poti izvedenec geodetske ni potreben dokaz.

12Nadalje so nejasne pritožbene trditve v zvezi z (le) delnim upoštevanjem mnenja sodnega izvedenca A. B., saj je sodišče prve stopnje njegovo mnenje upoštevalo v celoti in ga sprejelo kot skladnega ter prepričljivega. Razlika v širini poti na določenih točkah na skicah A in B izhaja iz različne pravne podlage, saj skica A prikazuje obseg priposestvovane stvarne služnosti, skica B pa traso, na kateri imata toženca dolžnost utrditi podlago in položiti asfalt, kar je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v točkah 38 do 44 izpodbijane sodbe.

13Z navedbami, da širina parcel tožnikov sploh ni takšna, da bi lahko po njej vozila s tovornjaki in gradbenimi stroji, pritožnika tudi v pritožbi ne moreta uspeti, saj sta jih v postopku na prvi stopnji navedla prepozno (kot trdita tudi sama šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2018), zato sta prekludirana (286. čl. ZPP). Tudi sicer pa je bilo na to vprašanje prepričljivo odgovorjeno, saj je sodni izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da širina poti po parceli št. 1865/3 v lasti tožnika, zadošča za vožnjo tovornjakov širine 2,5 m in dolžine 8 m.

14Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da za dostop do nepremičnin tožnikov ne zadošča le pot po asfaltu na nepremičnini z ID znakom: parcela 0001 563/4 v lasti Občine X, kot trdita pritožnika. Ob ogledu je ugotovilo, da se je med asfaltom in spornim delom nepremičnine tožencev naredil rob. Da je zaradi oblike odrezanega asfalta dostopanje po sporni poti precej oteženo, je ugotovil tudi sodni izvedenec B. Glede na zahteve stroke po njegovem mnenju vožnje ni mogoče varno in neovirano opraviti po spornem delu dostopne ceste, zato je potrebna razširitev asfalta v ugotovljenem obsegu na nepremičnini tožencev, kot izhaja iz skice B. V skladu z navedenim je asfaltiranje spornega dela poti po nepremičnini tožencev nujno za izvrševanje priposestvovane služnosti. Sodišče prve stopnje pa je v točki 43. izpodbijane sodbe natančno utemeljilo tudi svojo odločitev za položitev asfalta, saj gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki se mora vzpostaviti po posegu tožencev v služnostno pravico tožnikov kot lastnikov gospodujočih nepremičnin. Toženca neutemeljeno očitata, da sodišče nima strokovnega znanja za zaključek, da je zamakanje na nepremičninah tožnikov posledica odstranitve asfalta. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za dejansko vprašanje, za katero ni potrebno strokovno znanje. Ob ogledu 26. 1. 2018, ko je deževalo, je sodišče samo zaznalo način odtekanja meteorne vode na nepremičnini tožnikov preko nepremičnine tožencev, ravno preko predela, kjer je bil odstranjen asfalt, s čimer je bilo prekinjeno odtekanje vode v železni jašek. Tožnika sta torej utemeljila in dokazala tudi zahtevo po varstvu služnosti (212. čl. SPZ) z vzpostavitvijo v prejšnje stanje tako, da se na celotno traso priposestvovane služnostne poti ponovno položi asfalt.

15Pritožnika neutemeljeno ugovarjata tudi določenemu izpolnitvenemu roku 15 dni za izvedbo naloženih gradbenih posegov (asfaltiranja). Sodišče je rok za izpolnitev določilo skladno s 1. odst. 313. čl. ZPP, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo. Pritožnika le pavšalno navajata, da je rok prekratek, pri čemer ne pojasnita razlogov za takšne trditve, niti ne zatrjujeta objektivnih ali subjektivnih ovir pri izvršitvi sodbe v podeljenem roku. Ne navedeta, kakšen rok bi bil po njunem mnenju primeren oz. v kakšnem roku bi bila naložena dela izvedljiva.

16Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče tožencema neutemeljeno prepovedalo poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje. V tem delu pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje, da asfaltiranje spornega dela poti predstavlja razširitev služnosti, zato ni jasno, zakaj naj bi bila prepoved bodočega poseganja v služnostno pravico neutemeljena.

17Pritožba prav tako pavšalno navaja, da izveden postopek na prvi stopnji ni bil pravilen, češ da je sodišče pomešalo vprašanje priposestvovanja služnosti z vprašanjem nujne poti. Pri tem se toženca sklicujeta na izrazoslovje sodnega izvedenca B. v izvedenskem mnenju, kjer pa gre le za nepomembno in neškodljivo napako v zapisu, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pogoje za priposestvovanje služnosti in ne za ustanovitev nujne poti.

18Pritožbeni očitki so torej vsi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijanem delu sodbe ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe in solidarno povrniti tožnikoma pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), vsakemu polovico, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je stroške odmerilo skladno z določili ZPP, Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Tožnikoma je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, povečanih za 37,5 točk za zastopanje dveh strank in materialne stroške v višini 8,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 193,12 EUR. Na ta znesek je sodišče obračunalo še 22 % DDV v višini 42,48 EUR. Skupni znesek priznanih pritožbenih stroškov tožnikov tako znaša 235,60 EUR.

¹ M. Juhart, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 904.
² Ibidem, str. 912.
³ Ibidem, str. 903.