UPRS Sodba III U 368/2016-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Ajdovščina, št. 3713-21/2016-7 z dne 27. 7. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z odločbo, št. 3713-21/2016-7 z dne 27. 7. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Občinska uprava Občine Ajdovščina odločila, da se tožnici zavrne vloga za izdajo soglasja v varovalnem pasu krajevne ceste A. „odcep B.“ za nameravano gradnjo enostavnega objekta - ograje na parc. št. 789 k. o. C. zavrne. Iz izreka še izhaja, da se upravne takse za izdajo projektnih pogojev in soglasij ne plača ter da v postopku niso nastali stroški, o višini katerih bi bilo treba odločati.

2V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno, da je izdana na podlagi 49.b, 50.a in 51. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1) ter Odloka o Prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Ajdovščina (v nadaljevanju:PUP). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je tožnica 6. 5. 2016 vložila vlogo za gradnjo navedenega objekta na parc. št. 789 k. o. C., v varovalnem pasu krajevne ceste A. „odcep B.“ (v nadaljevanju: krajevna cesta) na parc. št. 1731/1 k.o. C.(tudi vse druge v nadaljevanju navedene parcele spadajo v to k.o., zato se njeno ime pri parc. št. več ne ponavlja). Po pozivu k dopolnitvi vloge, ki ni bila popolna, je tožnica podala dopolnitev; ker vloga ni bila izdelana skladno s predpisi, je prvostopenjski organ izdal projektne pogoje z dne 1. 7. 2016; nakar je tožnica 20. 7. 2016 vlogo ponovno dopolnila ter priložila skico enostavnega objekta in prevoznosti priključka na zasebni dovoz na parc. št. 792 k. o. C. iz junija 2016. Pri pregledu vloge z dopolnitvami in ogledu na terenu je bilo ugotovljeno, da ne gre za novogradnjo ograje, ker je ta že postavljena, v delu, za katerega je bilo izdano soglasje, št. 3713-38/2015-2 z dne 7. 9. 2015, pa ni zgrajena skladno z le-tem. Kot navaja prvostopenjski organ, ograja onemogoča dostop gasilsko reševalnega vozila za tehnično reševanje na zasebno dostopno cesto na parc. št. 792 (v nadaljevanju: zasebna cesta), prevoznost takega vozila pa je bila eden od projektnih pogojev z dne 1. 7. 2016. Izpolnjeni niso tudi drugi pogoji. Soglasje z dne 7. 9. 2015 za gradnjo mejnega zidu na notranji strani parc. št. 789, ki meji na parc. št. 1731/1, je zavzemalo dolžino zidu 30,15 m, merjeno od severnega roba prve parcele; iz 8. 6. 2016 prejete dopolnitve pa je razvidna dolžina tega zidu 31,21 m (torej 1,06 m več kot po soglasju). Zaradi zagotovitve nemotenega dostopa do parc. št. 791/1, 794 in 792 je treba na tromeji parc. št. 1731/1, 789 in 792 zagotoviti preglednostni trikotnik in ustrezen radij priključka iz zasebne ceste na parc. št. 792 na krajevno cesto, kar bi se omogočilo z izvedbo zidu v dolžini, predvideni z že izdanim soglasjem. Preglednostni trikotnik se lahko zagotovi z ograjo v višini največ 0,75 m od nivoja ceste ali katero izmed drugih tehničnih rešitev. Iz prilog 8. 6. 2016 prejete dopolnitve je razvidno, da je odmik ograje od krajevne ceste 0,1 m; na terenu je gradnja izvedena na notranji strani parcelne meje parc. št. 789. Iz naštetih razlogov se na podlagi 50.a člena ZGO-1 vloga zavrne.

3Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je župan Občine Ajdovščina z odločbo, št. 3713-21/2016-10 z dne 10. 10. 2016, zavrnil ter odločil, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 6. 5. 2016 vložila vlogo za izdajo dovoljenj in soglasij v zvezi z ukrepi za varstvo javnih cest in prometa na njih, in sicer soglasja za izgradnjo mejnega zidu na južni strani parcele št. 789, ki meji s parcelo št. 792, ter zamenjavo stare ograje na severni strani parcele št. 789 z novo panelno v dolžini 17,50 m in z višino panelov 1,5 m. Drugostopenjski organ povzema potek postopka na prvi stopnji, razloge izpodbijane odločbe in vsebino tožničine pritožbe ter zaključi, da ta ni utemeljena. Na podlagi spisa te zadeve in spisa št. 3713-38/2015 ugotavlja, da je tožnica pridobila soglasje prvostopenjskega organa z dne 7. 9. 2015 za obnovitev mejnega ograjnega zidu ter dograditev novega ograjnega zidu na parc. št. 789 v varovalnem pasu kategorizirane krajevne ceste, ki je bilo izdano pod pogojem, da se zid zgradi na osnovi priložene projektne dokumentacije na notranji strani parcelne meje na parc. št. 789, ki meji na parc. št. 1731/1. Iz vpogleda v zapisnik o ogledu, ki ga je na licu mesta opravil prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožnica ograjo že postavila, vendar ne v skladu z izdanim soglasjem. Ograja je predolga, saj meri 31,21 m, to je 1,06 m več od dolžine po soglasju. Po tem je dovoljena višina ograje 1,25 m, medtem ko je višina postavljene ograje 1,6 m. Iz zapisnika izhaja, da je tudi del ograje na jugozahodnem delu parcele št. 789 v 4-metrskem varovalnem pasu že postavljen. To je razvidno tudi iz pritožbi priloženih fotografij.

4Kot navaja drugostopenjski organ, je tožnica z obravnavano vlogo in dopolnitvama sicer izdelala projektno dokumentacijo, ki pa ni skladna z usmeritvami prvostopenjskega organa iz poziva k dopolnitvi z dne 20. 5. 2016 niti s projektnimi pogoji z dne 1. 7. 2016. Z obema dokumentoma je bila opozorjena, da mora uskladiti gradnji mejnih zidov tako, da bo na tromeji parc. št. 1731/1, 789 in 792 zagotovljen preglednostni trikotnik ter ustrezen radij zavijanja priključka iz zasebne ceste na krajevno cesto. V skladu s 97. členom ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena, posegi v prostor tega pasu pa dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ki soglasje izda, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Po 98. členu istega zakona v območju cestnih priključkov na občinsko cesto (pregledno polje) ni dovoljeno vzpostaviti vegetacije, postaviti objektov, naprav in drugih predmetov ter storiti kar koli drugega, kar bi oviralo preglednost cest, križišča ali priključka. 21. člen Odloka o občinskih cestah v Občini Ajdovščina (v nadaljevanju: Odlok o občinskih cestah ali Odlok) za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov ob lokalni cesti oziroma javni poti določa 4-metrski varovalni pas. Na podlagi navedenih predpisov prvostopenjski organ kot upravljavec občinskih cest izda projektne pogoje oziroma soglasje. V obravnavanem postopku je tako na podlagi konkretnega dejanskega stanja podal pogoje izgradnje in postavitve obeh ograj, ki sta v varovalnem pasu krajevne ceste, in sicer takšne, da ograji ne bosta ovirali varovanja občinske ceste in prometa na njej ter preglednosti občinske ceste, križišča ali priključka. Zid oziroma ograja mora biti po višini in dolžini prilagojena tako, da bo zagotovljena preglednost ter takšen radij priključka iz zasebne ceste, ki bo omogočal varno zavijanje iz občinske ceste in nanjo ter dostopnost v primeru intervencij. Na podlagi navedenega je po mnenju drugostopenjskega organa jasno, da tožnica ne more ocenjevati okoliščin dejanskega stanja ter postavljati pogojev izgradnje in postavitve ograje, ki bi bili po njenem prepričanju ustrezni, ampak je upravljavec tisti, ki na podlagi svoje strokovne usposobljenosti določi projektne pogoje ter zahteva njihovo upoštevanje in izvrševanje. Zato so neupoštevne tožničine navedbe, da je dostop mogoč za gasilsko reševalna vozila in z malo manevriranja tudi za večja tovorna vozila ter da je preglednostni trikotnik z njene strani zagotovljen. Tožnica bi morala projektno dokumentacijo pripraviti skladno z zahtevami prvostopenjskega organa, pa tega ni storila, ampak jo je pripravila na podlagi stanja že postavljenih ograj, ki pa ni skladno s projektnimi pogoji prvostopenjskega organa, zato je ta njeno vlogo za izdajo soglasja upravičeno zavrnil.

5Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijane odločbe v zvezi z drugostopenjsko odločbo. Toži iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, naj po opravljeni javni obravnavi razsodi, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba odpravita; oziroma podrejeno, da se drugostopenjska odločba spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ugodi zahtevi za izdajo soglasja in tožnici izda soglasje za gradnjo enostavnega objekta - ograje na parc. št. 789; oziroma še podredno, da se drugostopenjska odločba se spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana odločba odpravi oziroma razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru tožnica zahteva, da ji toženka plača priglašene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

6V tožbi tožnica navaja, da je prvostopenjski organ njeno 6. 5. 2016 vloženo vlogo očitno (sicer povsem samovoljno) štel kot zahtevo za izdajo projektnih pogojev po 50. členu ZGO-1 in jo po dopolnitvi z dne 8. 6. 2016 obravnaval kot popolno, saj je 1. 7. 2016 izdal projektne pogoje, s čimer pa je kršil določbe navedenega zakona. Po sedmem odstavku 50. člena ZGO-1 se namreč šteje, da je soglasje dano, če pristojni soglasodajalec projektnih pogojev ne izda v predpisanem roku, ki se je skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom istega člena ZGO-1 iztekel najkasneje 23. 6. 2016. Ker do takrat organ ni izdal projektnih pogojev ne soglasja ne odločbe o njegovi zavrnitvi ne poziva za dopolnitev vloge, je najkasneje 24. 6. 2016 nastopila domneva danega soglasja. Že iz tega razloga so tako projektni pogoji z dne 1. 7. 2016 kot izpodbijana odločba nezakoniti.

7Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi PUP, s čimer je nepravilno uporabil materialno pravo, saj PUP v 25. členu določa le odmike novih objektov od vaških poti. To potrjuje odločba drugostopenjskega organa, ki se sklicuje na 21. člen Odloka o občinskih cestah. Po prvem odstavku 21. člena tega Odloka je gradnja ali rekonstrukcija stavb ali objektov, postavljanje kakršnihkoli objektov ali naprav ter izvajanje kakršnihkoli del na zemljiščih v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeno s soglasjem, ki ga izda občinska uprava, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve, zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Občinski organ pri izdaji soglasja (enako to velja za izdajo projektnih pogojev) nima diskrecijske pravice, vezan je na Odlok ter lahko soglasje lahko zavrne le, če bi bili s predlaganim posegom v varovalnem pasu prizadeti interesi varovanja občinske ceste, prometa na njej, njene širitve, prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. S pogoji, ki jih je določil prvostopenjski organ, ni zavarovala nobenega od naštetih interesov. Sama dolžina zidu (ki tudi sicer ne presega 30,15 m, saj v dolžini 1,06 m ni zgrajen zid, ampak so v tej dolžini postavljena le panelna vrata) na nobenega od naštetih varovanih interesov ne more vplivati. Prav tako njihovemu varovanju ne more služiti pogoj zagotovitve radija priključka za prevozno sredstvo - dvoosno vozilo dolžine 8,5 m, širine 2,5 m in višine 3 m (morebiti lahko služi izključno interesom nepremičnin parc. št. 791/1, 794 in 792, ki pa niso predmet varovanja v obravnavanem postopku). V tej zvezi tožnica izpostavlja, da širina zasebne ceste na najožjem delu na njenem začetku ne presega 2,50 m, na najširšem delu pa ne 2,80 m, zato ta ne more predstavljati intervencijske dovozne poti za gasilce, saj ne dosega v Republiki Sloveniji veljavnih standardov SIST DIN 14090 in TSG, v skladu s katerimi morajo intervencijske dovozne poti med drugim dosegati zahtevano širino poti za ravne dele minimalno 3,0 m ali 3,5 m, če je dostopna pot na dolžini več ko 12 m omejena s stenami, stebri ali drugimi ovirami. Pri čemer tožnica še navaja, da je dostop z dvoosnim vozilom navedenih dimenzij do nepremičnine s parc. št. 791/1 omogočen po širši zasebni poti parc. št. 1137/11. Navedeno pomeni, da zahtevanega zavijalnega radija za zasebno pot po parc. št. 792 niti ni mogoče zagotoviti, z določenim manevriranjem pa je omogočen dostop tudi s takimi vozili, kar je tožnica izkazala že v pritožbi. Navedeni pogoj je torej nemogoč in zato ničen. Poleg tega je prvostopenjski organ opisane dimenzije vozila določil brez materialnopravne podlage, ki bi predpisovala, da mora do vsake posamezne parcele (vključno s parc. št. 791/1, 794 ter 792) biti iz krajevne ceste omogočen dostop tudi z vozilom navedenih enormnih dimenzij.

8Glede pogoja zagotovitve preglednostnega trikotnika tožnica navaja, da je preglednost dejansko zagotovljena prav z izgradnjo zadevnega mejnega zidu, pred tem je namreč na tem mestu, oziroma na meji med parc. št. 789 in 792, torej celo 10 cm bližje parcelni meji, bila posajena bistveno višja živa meja, ki je bistveno bolj ovirala preglednost pri vključevanju prometa z zasebne na krajevno cesto. Prav zagotovitvi le-te služi izvedba mejnega zidu z izgradnjo nizkega betonskega zidka, na katerega je postavljena panelna ograja, ki omogoča ustrezno preglednost pri vključevanju na krajevno cesto, kar je razvidno iz fotografij in bo lahko potrdil tudi izvedenec cestno prometne stroke. Ustrezna preglednost pa se zagotovo lahko uredi tudi na za tožnico ugodnejši način, npr. s postavitvijo prometnega znaka „STOP“ na zasebni poti in, če je potrebno, s postavitvijo cestno prometnega ogledala. Pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi, da je zadevna krajevna cesta dejansko slepa cesta, ki se v zadostni širini za prevoz z motornimi vozili ter asfaltni izvedbi zaključi ob severni meji tožničine nepremičnine, ko se nato v makadamski izvedbi zoža na širino cca. 1,2 m in je tako (oziroma bi moral biti) promet z motornimi vozili po njej severno od priključka na zasebno cesto (z izjemo priključka na nepremičnino tožnice) pravzaprav prepovedan, kar je potrdil tudi prvostopenjski organ, ki je z dopisom z dne 6. 8. 2015 tožnici zagotovil, da bo na vstopu na krajevno cesto postavil prometno signalizacijo "slepa ulica".

9Iz navedenega po mnenju tožnice izhaja, da je prvostopenjski organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje s tem, ko sploh ni ugotavljal širine zasebne ceste (in ne, ali dosega omenjene veljavne standarde), ko je zmotno ugotovil, da zadevna ograja ne omogoča dostopa gasilsko reševalnega vozila za tehnično reševanje na zasebno dostopno cesto, da naj bi dolžina zidu znašala 1,06 m več od z že izdanim soglasjem dovoljene, pri čemer je pavšalna in dokazno nepodprta tudi navedba, da naj bi izdano soglasje zavzemalo dolžino zidu 30,15 m, merjeno od severnega roba parc. št. 789. Nepravilno je uporabil 50. člen ZGO-1 ter Odlok o občinskih cestah oziroma tega sploh ni uporabil. Poleg tega s kršitvijo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter kršitvijo načela zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena ZUP prvostopenjski organ ni ravnal po pravilih postopka in tožnici ni dal možnosti, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih in okoliščinah. Če bila tožnica (za katero je drugostopenjski organ celo navedel, da ne more ocenjevati okoliščin dejanskega stanja) povabljena na zaslišanje ali vsaj na ogled zadevnih nepremičnin, bi lahko podala pojasnila glede spornih vprašanj.

10Tožnica poudarja, da ji je prvostopenjski organ že izdal pravnomočno soglasje z dne 7. 9. 2015 za obnovitev mejnega ograjenega zidu in dograditev novega ograjnega zidu na parc. št. 789 pod tam določenimi pogoji, med drugim, da se mejni ograjni zid lahko gradi na osnovi projektne dokumentacije (prikaz značilnih prerezov), ki je priložena soglasju in potrjena s strani občine. Tožnica pojasnjuje, kaj je navedla v vlogi za izdajo omenjenega soglasja in da tej ni priložila v sedanjem postopku zahtevane projektne dokumentacije, pa tudi ne prikaza značilnih prerezov, temveč le okvirno informativno idejno skico, pripravljeno s strani monterjev panelnih kovinskih ograj za okvirno vizualizacijo izgleda ograje, ki navaja zgolj okvirne predvidene višine ter ne more prestavljati projektne dokumentacije, na katero bi se lahko skliceval prvostopenjski organ (ki v omenjenem postopku tudi ni preveril dolžine meje med parc. št. 789 in 1731/1) pri navajanju dolžine ali drugih karakteristik zidu, kot naj bi bile dovoljene z že izdanim soglasjem. Tožnica se sklicuje na 2. člen Ustave oziroma v njem določeno načelo pravne države z vsebovanim načelom varstva zaupanja v pravo ter na načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave in 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), katerega kršitev vidi v ravnanju prvostopenjskega organa, ki ji je v enem postopku soglasje za gradnjo zidu podal brez zahtev po dopolnitvah vloge in brez postavljanja projektnih pogojev, v drugem postopku pa je ravnal diametralno nasprotno. Pri čemer tožnica izpostavlja še 22. člen Ustave ter 33. in 67. oziroma 69. člen Ustave, ki določajo pravico posameznika do zasebne lastnine, ki se lahko omeji zgolj pod pogoji, ki jih določa zakon. Prepričana je, da je organ neutemeljeno posegel v navedene tožnici z Ustavo zagotovljene pravice, nezakonitosti pa tudi drugostopenjski organ ni odpravil.

11Kot dokaze za svoje navedbe tožnica v tožbi navaja: izpodbijano odločbo, pritožbo zoper njo in drugostopenjsko odločbo, vpogled v spis obravnavane zadeve, tožničino vlogo z dne 6. 5. 2016, njeno dopolnitev z dne 7. 6. 2016, projektne pogoje z dne 1. 7. 2016, fotografije glede prevoznosti zasebne ceste z večjimi tovornimi vozili, dodatne tri fotografije glede prevoznosti zasebne ceste in glede preglednosti; po potrebi zaslišanje tožnice, opravo ogleda nepremičnin parc. št. 789, 792 in 1731/1 ter postavitev izvedenca cestno prometne stroke; fotografijo zaključka asfalta na krajevni cesti, vpogled v spletno stran google.si/maps, prikaz parcel v merilu 1:500 z dne 30. 1. 2013, dopis prvostopenjskega organa z dne 6. 8. 2015 in njegovo soglasje z dne 7. 9. 2015.

12Toženka, ki je sodišču predložila spise obravnavane zadeve in zadeve, v kateri je bilo izdano soglasje z dne 7. 9. 2015, v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče ne opravi javne obravnave in da tožbo zavrne. Neutemeljene so tožbene navedbe, da se, ker toženka soglasja ni izdala do 23. 6. 2016, po ZGO-1 šteje za izdano. Pri tem opozarja, da tudi po 8. 6. 2016 prejeti dopolnitvi vloga ni popolna. Zato je bila tožnica s projektnimi pogoji z dne 1. 7. 2016 obveščena, da vloga ni ustrezna in da jo je treba dopolniti z zahtevanimi elementi; tožnica je pozivu sledila in 20. 7. 2016 vlogo dopolnila. Po prvem odstavku 50.a člena ZGO-1 mora biti zahtevi za izdajo soglasja priložen del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je v zvezi s predmetom soglašanja, kar pomeni, da mora prosilec vlogi za izdajo soglasja priložiti dokumentacijo, na podlagi katere bo organ lahko odločil - dokler ta ni ustrezna, oziroma dokler vloga ni popolna, odločiti ne more. Iz opisanega poteka postopka je razvidno, da toženka 23. 6. 2016 še ni razpolagala s popolno vlogo in je tako tožnico pozvala k dopolnitvi. Trditev, da je bilo zaradi zamude zakonskega roka soglasje dano, pa toženka zavrača tudi zato, ker tožnica ni nasprotovala pozivom za dopolnjevanje vloge, ampak jim je sledila in vlogo obakrat dopolnila. Zoper ravnanje toženke bi morala ugovarjati najkasneje v pritožbenem postopku. Ker domnevo o izdaji soglasja uveljavlja šele v tožbi, gre za nedopustno novoto. Glede tožbenih navedb v zvezi z merami zasebne dovozne poti, dostopnostjo za interventna vozila ter preglednostjo pri vključevanju prometa z zasebne ceste pa toženka poudarja, da mora pri izdajanju soglasij za priključke na javno cesto zasledovati javni interes, in sicer, da je priključevanje v promet v območju varnostnega pasu varno in je zagotovljena preglednost priključka. Oboje si je prizadevala doseči, vendar tožnica ni dostavila projektne dokumentacije, s katero bi bil ta pogoj izpolnjen. Sklepno toženka izpostavlja, da je bilo tožnici izdano pravnomočno soglasje za gradnjo mejnega ograjnega zidu z dne 7. 9. 2015, v sedaj obravnavanem postopku pa je tožnica ponovno podala vlogo za izdajo soglasja tudi za gradnjo tega zidu. Ker dvakratno odločanje o isti stvari ni možno, bi morala svojo vlogo prilagoditi in zaprositi za soglasje v delu, za katerega še ni bilo pridobljeno. Tega ni storila, zato je bil to tudi eden od razlogov za zavrnitev vloge.

K I. točki izreka:

13Tožba je utemeljena.

14Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi svoje vloge, ki je bila sprejeta s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 7. 2016 (pritožba zoper katero je bila nato zavrnjena z drugostopenjsko odločbo), in v tem smislu je sodišče tožbo tudi obravnavalo.

15Glede na zatrjevanje toženke v odgovoru na tožbo, da dvakratno odločanje o isti stvari ni možno, sodišče uvodoma pojasnjuje, da bi bilo treba, če bi šlo za takšno situacijo, obravnavano vlogo ne zavrniti, ampak zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Vendar pa je že iz tega, kar v obrazložitvah navajata prvo- in drugostopenjski organ, kar sicer sledi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo in tudi iz predloženih spisov, razvidno, da zahteva tožnice, podana z vlogo, na podlagi katere je bilo izdano soglasje z dne 7. 9. 2015, ni (bila) enaka v tem postopku obravnavani zahtevi za izdajo soglasja, ki je bila zavrnjena z izpodbijano odločbo.

16Ko se tožnica sklicuje, da je prvostopenjski organ njeno vlogo z dne 6. 5. 2016 štel kot vlogo za izdajo projektnih pogojev po 50. členu ZGO-1 in da bi zato glede na okoliščine postopka, oziroma potek predpisanega roka, bilo treba šteti tudi, da je bilo zahtevano soglasje že po samem zakonu dano, ji sodišče ne sledi. Ne (le) zato, ker tožnica okoliščine v smeri tega ugovora prvič izpostavlja šele v tožbi, čeprav bi glede na razloge prvostopenjske odločbe to lahko storila že v pritožbi (52. člen ZUS-1), ampak predvsem zato, ker tožnica obenem sama izrecno navede tudi, da je prvostopenjski organ njeno vlogo obravnaval kot zahtevo za izdajo projektnih pogojev povsem samovoljno, torej neutemeljeno. Tožnica torej pri podajanju tega ugovora pride v nasprotje sama s sabo.

17Pač pa tudi sodišče ugotavlja takšne kršitve pravil postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zaradi katerih te ni mogoče preizkusiti ter potrditi kot pravilne in zakonite, tudi po tem ne, ko je razloge odločitve ob odločanju o pritožbi skušal dopolniti drugostopenjski organ. Ta se v svoji obrazložitvi sklicuje na zapisnik o ogledu, ki pa ga konkretno ne opredeli (s številko oziroma datumom), med spisi, ki so bili sodišču predloženi v tem upravnem sporu, takšnega zapisnika ni, niti ni naveden v popisu dokumentov zadeve, predloženem skupaj z odgovorom na tožbo. Razlogov odločitve, ko se sklicujejo na ogled (za katerega ni jasno niti, kdaj točno naj bi bil opravljen), torej ni mogoče preizkusiti.

18Nadalje tožnica utemeljeno ugovarja, da ji v obravnavanem postopku ni bila ustrezno zagotovljena pravica do izjave. Že iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da v zadevi ni bilo odločeno po skrajšanem postopku, ampak je bil voden posebni ugotovitveni postopek. Pri čemer tožnici ni bilo omogočeno, oziroma to ni izkazano, da se pred odločitvijo izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da se izreče glede vseh dokazov in sodeluje pri njihovi izvedbi ter da se pred odločitvijo tudi seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče, kot to določa tretji odstavek 146. člena ZUP. Te pomanjkljivosti postopka, ki utemeljuje očitek o kršitvi pravice, ki jo stranki zagotavljata 9. člen ZUP in 22. člen Ustave, ni saniral niti drugostopenjski organ, čeprav je pomembno dopolnil razloge prvostopenjskega organa, pri čemer je tudi bistveno drugače opredelil za odločitev relevantno pravno podlago.

19Tudi sicer je utemeljitev odločitve pomanjkljiva in ne zadošča za njen preizkus. Šele drugostopenjski organ je navedel, da so za odločitev pomembne določbe 97. člena ZCes-1 (po katerem je oblikovan tudi prvi odstavek 21. člena Odloka o občinskih cestah, ki ga izpostavlja tožnica) in 98. člena ZCes-1. Tudi on pa pri dopolnjevanju razlogov odločitve ni ustrezno upošteval, da upravljavec občinske ceste o izdaji soglasja za posege v prostor varovalnega pasu občinske ceste ne odloča po prosti presoji. Vezan je na določbe zakona in podzakonskih predpisov, kar pomeni, da mora svojo odločitev o soglasju, vključno s pogoji, ki jih za to postavlja, v dejanskem in pravnem pogledu utemeljiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP, tako da jo je mogoče polno preizkusiti. Povedano drugače, tudi pri tovrstnem odločanju mora organ v postopku, izvedenem skladno z zakonom, ugotoviti vse za odločitev relevantne okoliščine in konkretno utemeljiti, zakaj izdajo soglasja pogojuje s konkretnim pogojem in zakaj tistih ciljev, ki se glede na določbe ZCes-1 varujejo v tovrstnem postopku, ne bi bilo mogoče doseči na manj obremenjujoč način za lastnika nepremičnine v varovalnem pasu občinske ceste. V zadevi, kot je obravnavana, namreč ni mogoče prezreti, da javnemu interesu, ki se zasleduje z določbami ZCes-1 in Odloka, na drugi strani nasproti stoji z Ustavo (33. člen) zagotovljena lastninska pravica lastnika nepremičnine v varovalnem pasu ceste, kar je treba upoštevati pri odločanju. Občinskemu organu torej ni kar prepuščeno, da na podlagi svoje strokovne usposobljenosti določi pogoje za izdajo soglasja ter zahteva njihovo upoštevanje in izvrševanje, ampak mora vsak pogoj (dejansko in pravno) utemeljiti. Iz povedanega pa tudi sledi, da mora organ po tem, ko stranko seznani z vsemi za odločitev relevantnimi ugotovitvami in ji da možnost izjave o njih, vsebinsko presoditi vse navedbe in dokaze, s katerimi stranka ugotovitvam oziroma postavljenim pogojem oporeka.

20V obravnavani zadevi bi tako moral prvostopenjski organ konkretno utemeljiti podlago, na kateri temelji njegova zahteva za zagotavitev radija za neposredno zavijanje za prevozno sredstvo z zadevnimi, predhodno opisanimi dimenzijami, se pri tem bolj konkretno opredeliti do dokumentacije - vsebine skice, ki jo je v tej zvezi z dopolnitvijo vloge predložila tožnica, pa tudi do njenih že v pritožbi podanih navedb in dokazov, da je z malo manevriranja dostop mogoč tudi za večja vozila. Pri tem so nadalje relevantne tudi tožničine navedbe o naravi krajevne ceste, ki da se za motorni promet za tožničino nepremičnino dejansko konča, in njene navedbe o zasebni poti na parc. št. 792, ki da glede na svoje dimenzije dostopa z zadevnim vozilom ne omogoča, tudi sicer pa naj bi imela omenjena parcela zagotovljen drug dostop za takšno vozilo. Prav tako bi moral organ konkretno obrazložiti, kako in zakaj je določil zahtevano velikost preglednostnega trikotnika, ter se vsebinsko opredeliti do tožničinih navedb, da je z njene strani prav s postavitvijo panelne ograje preglednost zagotovljena. Nepomembno pa tudi ni, ali je mogoče preglednost oziroma varno vključevanje na krajevno cesto z zasebne poti zagotoviti tudi z drugimi ukrepi (nenazadnje takšno možnost glede na navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe dopušča že sam prvostopenjski organ), ki bi bilo za lastninsko pravico tožnice morebiti manj obremenjujoči.

21Kot izhaja iz navedenega, lahko tožnica upravičeno ugovarja, da je v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar utemeljuje tudi očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, razsodilo, da se tožbi ugodi ter se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da po dopolnitvi postopka skladno s stališči iz te sodbe v zadevi ponovno odloči. Tožnica je sicer sklepno v tožbi predlagala tudi odpravo drugostopenjske odločbe, s katero pa je bila zgolj zavrnjena njena pritožba zoper izpodbijano odločbo in ugotovljeno, da stroškov postopka ni bilo. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da z odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških postopka. Takšno stališče je jasno zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu, št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. Glede na navedeno ni podlage, da bi sodišče odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo o pritožbi, odločanje o vseh stroških postopka pa je stvar ponovnega upravnega postopka. Ker je tožnica v tožbi omenila, da bi bilo treba odpraviti tudi projektne pogoje iz pisanja prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2016, sodišče pripominja, da ti pogoji niso bili določeni v obliki zavezujočega upravnega akta in je tako omenjeno pisanje razumeti zgolj kot dopis oziroma poziv k dopolnitvi vloge v zadevi, ki pa je sedaj vrnjena v nov postopek, pri čemer so tudi pogoji za izdajo soglasja (njihova morebitna določitev oziroma utemeljitev) stvar odločitve o zaprošenem soglasju in njene obrazložitve v ponovnem postopku.

22Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, glede na to, da je bilo na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Podlage, ki bi narekovala, da bi sodišče v sporu polne jurisdikcije samo moralo vsebinsko odločiti o upravni stvari ni. Po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sicer sodišče lahko odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, vendar takšno odločanje pomeni zgolj možnost, izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki se uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega varstva njenih pravic. Takšnega zaključka okoliščine obravnavane zadeve ne utemeljujejo, pa tudi ugotovitve dosedanjega postopka zanesljive podlage za takšno sodno odločanje ne dajejo. In tudi tožnica sama je v tožbi kot zanjo sprejemljivo obliko sodnega varstva navedla tudi vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

K II. točki izreka:

23Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo povračilo stroškov tega upravnega spora v pavšalnem znesku 285,00 EUR. Pavšalni znesek iz Pravilnika zajema vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tako prisojene stroške je tožnici dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).