UPRS Sklep I U 1709/2018-9

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

OBRAZLOŽITEV:

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je Kingdavid Okechukwu Emmanuel, državljan Eritreje, zavrže (1. točka izreka), in da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka mu je odvzela prstne odtise in jih vnesla v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobila podatek, da je bil v ta sistem vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito že v Združenem Kraljestvu (10. 10. 2015), v Republiki Avstriji (13. 10. 2015 in 18. 1. 2017) in v Republiki Hrvaški (1. 4. 2016). Po 3. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), mora prošnjo obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Tožnik je v zvezi s tako pridobljenimi podatki zatrdil, da nikjer ni zaprosil za status mednarodne zaščite. Ko je zapustil Eritrejo, je osem mesecev delal v Italiji po kmetijah. Toženka je to izjavo ocenila kot neverodostojno, tožnik pa zanjo tudi ni predložil nobenih dokazov. Po ponovnem preverjanju v Centralnem sistemu EURODAC, je ponovno ugotovila, da je tožnik zaprosil za status mednarodne zaščite v Združenem Kraljestvu, Avstriji in v Republiki Hrvaški. Toženka je na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem Republiki Hrvaški, ki je odgovorila, da sprejema prošnjo, in da je prosilca sprejela iz Avstrije, na Hrvaškem pa je za zaščito zaprosil trikrat (1. 4. 2016, 25. 5. 2017 in 2. 3. 2018). Nastanjen je bil v azilnem domu, ki ga je 9. 4. 2018 samovoljno zapustil.

3. Toženka je tožnikov predlog za postavitev izvedenca, ki naj pregleda in primerja prstne odtise tožnika, kot neutemeljen zavrnila. Po določilu 29. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 20131(v nadaljevanju Uredba Eurodac) ima posameznik pravico do vpogleda v zapisane podatke in pravico do popravljanja ali izbrisa nepravilno vpisanih podatkov, če se na podlagi dokazil izkaže, da so vneseni podatki napačni, česar pa tožnik ni uveljavljal. Pri tem ne gre za avtomatsko knjiženje odgovorov o zadetkih, ampak mora po tem, ko država članica prejme rezultate primerjave, v državi članici rezultate nemudoma preveriti strokovnjak za prstne odtise, ki je usposobljen za vrste primerjav prstnih odtisov. Tudi v obravnavanem primeru je zadetke preveril usposobljen strokovnjak pristojnega organa. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena Uredbe Eurodac pa dokončno identifikacijo opravi država članica izvora v sodelovanju z zadevno državo članico. Republiki Hrvaški so bili kot državi članici izvora podatki o prstnih odtisih posredovani kot sestavni del zahtevka za ponovni sprejem. Pristojni organ Republike Hrvaške je preveril prstne odtise s tistimi, ki jih je prosilec dal na Hrvaškem in odgovoril, da je Republika Hrvaška pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. S tem so tudi strokovnjaki na Hrvaškem potrdili dokončno identifikacijo osebe.

4. Pooblaščenka tožnika je sicer pred izdajo odločbe toženki posredovala informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki govorijo negativno o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi. Vendar toženka v zvezi s tem ugotavlja, da ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj so vsebine usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški v času emigrantskega vala beguncev leta 2015 in 2016. Za leto 2017 ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti. To, da razmere niso take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, potrjuje tudi dejstvo, da večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v to državo. Pri tem tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, ki bi potrdili, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, Hrvaška je polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU ter zato vrnitev v to državo ne more biti sporna.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Navaja, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, saj je izpodbijani sklep utemeljila s točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ni pa utemeljila pristojnosti Hrvaške in obrazloženo zavrnila pristojnosti ostalih držav članic na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III. Iz sklepa tako ni razvidno, zakaj je katera od držav odgovorna oziroma ni odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje glede na merila iz III. poglavja Uredbe Dublin. Gre za tipičen primer neobrazloženega Dublinskega sklepa, sistematika Uredbe Dublin pa jasno zahteva, da toženka argumentirano obrazloži, zakaj in na podlagi česa je določena država odgovorna za obravnavo prošnje. Toženka je tudi napačno ugotovila dejansko stanje, saj iz odgovora dublinske enote na Hrvaškem z dne 18. 5. 2018 jasno izhaja, da je bila tožnikova prošnja na Hrvaškem trikrat zavrnjena, kar pomeni, da je postopek obravnavanja prošnje končan, točka b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pa se nanaša na situacijo, ko postopek obravnave prošnje na Hrvaškem še ne bi bil zaključen. Tako, da tudi točka b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ni prava podlaga za izročitev, saj bi prišla v poštev kvečjemu točka d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ker se toženka ni nikjer opredelila do meril iz III. poglavja Dublinske uredbe, gre tudi za očiten primer kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki izhaja že iz uvodne izjave 19. Uredbe Dublin III in smiselno kasneje tudi iz sodbe sodišča EU v zadevi Ghezelbash C-63/15 z dne 7. 6. 2016. Sklicuje se tudi na sodbo I U 2503/2017 z dne 21. 11. 2017. Da je zoper odločitev o določitvi odgovorne države članice prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, mora biti v odločitvi natančno pojasnjeno, na podlagi katerega merila je bila sprejeta. Toženka pa v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na podlagi katerega merila iz poglavja III je ugotovila, da je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prav Republika Hrvaška. Izdana odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve, tožnik pa neargumentiranim zaključkom ne more obrazloženo nasprotovati, kar predstavlja tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave. Nadalje ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Toženka neresnično ugotavlja, da se informacije o izvorni državi nanašajo le na stanje begunskega vala 2015 in 2016. Večina predloženih poročil je namreč novejšega datuma in opisujejo razmere po prenehanju begunskega vala. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in podrejeno, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

6. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, o kateri naj sodišče odloča le, če se bo odločilo, da v konkretni zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Hrvaški, posledično pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in prereka tožbene navedbe. Naslovno sodišče obvešča, da je tožnik dne 3. 8. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom in se do dne priprave odgovora na tožbo vanj ni vrnil, niti ni sporočil novega naslova ali toženke obvestil o tem, kje se nahaja. Toženka ne ve, kje se tožnik v tem trenutku nahaja in meni, da posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže.

K I. točki izreka:

8. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj.

10. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev, da je za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Uveljavlja, da je odločitev napačna, ker toženka ni pojasnila, po katerih merilih je pristojna ravno ta država, ne pa katera druga, npr. Velika Britanija, Avstrija oziroma celo Italija. Pri tem ni navedel nobenih dejstev in ni predloži nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, čemu naj bi bila po merilih iz III. poglavja Uredbe Dublin III za odločanje odgovorna katera od navedenih držav. Sklicuje se na zadevo Ghezelbash C - 63/15 z dne 7. 6. 2016, v kateri je Sodišče Evropske unije razsodilo, da je potrebno člen 27 (1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se prosilec za azil v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, lahko sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz poglavja III navedene uredbe2. Okoliščine primera pa so bile takšne, da je bilo sporno, ali je za obravnavo prošnje odgovorna Nizozemska, kjer se je prosilec nahajal, ali Francija, ki mu je izdala vizo oziroma ali prosilec lahko ugovarja, da Francija, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, glede na merila iz III poglavja Uredbe Dublin III za to ni odgovorna.

11. V konkretnem primeru je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito (tudi) v Republiki Sloveniji in se je v času izdaje izpodbijanega sklepa nahajal v Sloveniji. Zato je edino razumno sklepanje, da uveljavlja, da je odločitev o določitvi odgovorne države napačna in da bi morala ob pravilni uporabi meril iz III poglavja Uredbe Dublin III o prošnji odločati Republika Slovenija.

12. Toženka je, kot je navedeno zgoraj, sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi tožbi v zvezi z določitvijo odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje (in če bi ji bilo ugodeno, do nove odločitve oziroma do odločitve o prošnji za mednarodno zaščito) in se vanj ni več vrnil. Zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ker je sam zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil, je s konkludentnim ravnanjem nedvomno izkazal, da nima več interesa, da bi se postopek o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite vodil v Republiki Sloveniji.

13. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6. obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (oziroma v konkretnem primeru tožbo), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7. obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče.

14. Po presoji sodišča mora enako veljati v tem postopku, katerega cilj je določiti državo, ki bo odločala o prošnji za mednarodno zaščito, tožnik pa je s konkludentnimi ravnanji izkazal, da nima več interesa, da bi o njegovi prošnji kot odgovorna odločala Republika Slovenija, saj bi se njegova prošnja v Republiki Sloveniji štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tudi iz Uredbe Dublin III nedvomno izhaja, da je pogoj za odločanje o mednarodni zaščiti ta, da je prosilec prisoten v državi, ki o prošnji odloča, saj le tako lahko nudi podatke, ki so za odločitev relevantni in mu je dana možnost, da se izreče o stališčih in ugotovitvah organa, ki vodi postopek.

15. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

16. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

PRAVNI POUK:

Zoper I. točko izreka sklepa je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka. Zoper II. točko izreka sklepa pa je dovoljena pritožba v roku 3 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožba se vloži v treh izvodih priporočeno po pošti oziroma neposredno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Pritožbo se lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit (2. odstavek 22. člena ZUS-1) ali po svetovalcu za begunce, sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (smiselno 2. odstavek 89. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Če ob vložitvi pritožbe pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila, mu sodišče ne dovoli, da bi začasno opravljal pravdna dejanja, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice
2 Enako izhaja tudi iz zadeve Karim C-155/15 z dne 7. 6. 2016

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A.A. državljan Eritreje, zavrže (1. točka izreka), in da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka mu je odvzela prstne odtise in jih vnesla v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobila podatek, da je bil v ta sistem vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito že v Združenem Kraljestvu (10. 10. 2015), v Republiki Avstriji (13. 10. 2015 in 18. 1. 2017) in v Republiki Hrvaški (1. 4. 2016). Po 3. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), mora prošnjo obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Tožnik je v zvezi s tako pridobljenimi podatki zatrdil, da nikjer ni zaprosil za status mednarodne zaščite. Ko je zapustil Eritrejo, je osem mesecev delal v Italiji po kmetijah. Toženka je to izjavo ocenila kot neverodostojno, tožnik pa zanjo tudi ni predložil nobenih dokazov. Po ponovnem preverjanju v Centralnem sistemu EURODAC, je ponovno ugotovila, da je tožnik zaprosil za status mednarodne zaščite v Združenem Kraljestvu, Avstriji in v Republiki Hrvaški. Toženka je na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem Republiki Hrvaški, ki je odgovorila, da sprejema prošnjo, in da je prosilca sprejela iz Avstrije, na Hrvaškem pa je za zaščito zaprosil trikrat (1. 4. 2016, 25. 5. 2017 in 2. 3. 2018). Nastanjen je bil v azilnem domu, ki ga je 9. 4. 2018 samovoljno zapustil.

3Toženka je tožnikov predlog za postavitev izvedenca, ki naj pregleda in primerja prstne odtise tožnika, kot neutemeljen zavrnila. Po določilu 29. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013¹(v nadaljevanju Uredba Eurodac) ima posameznik pravico do vpogleda v zapisane podatke in pravico do popravljanja ali izbrisa nepravilno vpisanih podatkov, če se na podlagi dokazil izkaže, da so vneseni podatki napačni, česar pa tožnik ni uveljavljal. Pri tem ne gre za avtomatsko knjiženje odgovorov o zadetkih, ampak mora po tem, ko država članica prejme rezultate primerjave, v državi članici rezultate nemudoma preveriti strokovnjak za prstne odtise, ki je usposobljen za vrste primerjav prstnih odtisov. Tudi v obravnavanem primeru je zadetke preveril usposobljen strokovnjak pristojnega organa. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena Uredbe Eurodac pa dokončno identifikacijo opravi država članica izvora v sodelovanju z zadevno državo članico. Republiki Hrvaški so bili kot državi članici izvora podatki o prstnih odtisih posredovani kot sestavni del zahtevka za ponovni sprejem. Pristojni organ Republike Hrvaške je preveril prstne odtise s tistimi, ki jih je prosilec dal na Hrvaškem in odgovoril, da je Republika Hrvaška pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. S tem so tudi strokovnjaki na Hrvaškem potrdili dokončno identifikacijo osebe.

4Pooblaščenka tožnika je sicer pred izdajo odločbe toženki posredovala informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki govorijo negativno o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi. Vendar toženka v zvezi s tem ugotavlja, da ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj so vsebine usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški v času emigrantskega vala beguncev leta 2015 in 2016. Za leto 2017 ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti. To, da razmere niso take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, potrjuje tudi dejstvo, da večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v to državo. Pri tem tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, ki bi potrdili, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, Hrvaška je polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU ter zato vrnitev v to državo ne more biti sporna.

5Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Navaja, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, saj je izpodbijani sklep utemeljila s točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ni pa utemeljila pristojnosti Hrvaške in obrazloženo zavrnila pristojnosti ostalih držav članic na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III. Iz sklepa tako ni razvidno, zakaj je katera od držav odgovorna oziroma ni odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje glede na merila iz III. poglavja Uredbe Dublin. Gre za tipičen primer neobrazloženega Dublinskega sklepa, sistematika Uredbe Dublin pa jasno zahteva, da toženka argumentirano obrazloži, zakaj in na podlagi česa je določena država odgovorna za obravnavo prošnje. Toženka je tudi napačno ugotovila dejansko stanje, saj iz odgovora dublinske enote na Hrvaškem z dne 18. 5. 2018 jasno izhaja, da je bila tožnikova prošnja na Hrvaškem trikrat zavrnjena, kar pomeni, da je postopek obravnavanja prošnje končan, točka b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pa se nanaša na situacijo, ko postopek obravnave prošnje na Hrvaškem še ne bi bil zaključen. Tako, da tudi točka b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ni prava podlaga za izročitev, saj bi prišla v poštev kvečjemu točka d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ker se toženka ni nikjer opredelila do meril iz III. poglavja Dublinske uredbe, gre tudi za očiten primer kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki izhaja že iz uvodne izjave 19. Uredbe Dublin III in smiselno kasneje tudi iz sodbe sodišča EU v zadevi Ghezelbash C-63/15 z dne 7. 6. 2016. Sklicuje se tudi na sodbo I U 2503/2017 z dne 21. 11. 2017. Da je zoper odločitev o določitvi odgovorne države članice prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, mora biti v odločitvi natančno pojasnjeno, na podlagi katerega merila je bila sprejeta. Toženka pa v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na podlagi katerega merila iz poglavja III je ugotovila, da je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prav Republika Hrvaška. Izdana odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve, tožnik pa neargumentiranim zaključkom ne more obrazloženo nasprotovati, kar predstavlja tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave. Nadalje ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Toženka neresnično ugotavlja, da se informacije o izvorni državi nanašajo le na stanje begunskega vala 2015 in 2016. Večina predloženih poročil je namreč novejšega datuma in opisujejo razmere po prenehanju begunskega vala. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in podrejeno, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

6Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, o kateri naj sodišče odloča le, če se bo odločilo, da v konkretni zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Hrvaški, posledično pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel.

7Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in prereka tožbene navedbe. Naslovno sodišče obvešča, da je tožnik dne 3. 8. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom in se do dne priprave odgovora na tožbo vanj ni vrnil, niti ni sporočil novega naslova ali toženke obvestil o tem, kje se nahaja. Toženka ne ve, kje se tožnik v tem trenutku nahaja in meni, da posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže.

K I. točki izreka:

8Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj.

10Tožnik v tožbi izpodbija odločitev, da je za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Uveljavlja, da je odločitev napačna, ker toženka ni pojasnila, po katerih merilih je pristojna ravno ta država, ne pa katera druga, npr. Velika Britanija, Avstrija oziroma celo Italija. Pri tem ni navedel nobenih dejstev in ni predloži nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, čemu naj bi bila po merilih iz III. poglavja Uredbe Dublin III za odločanje odgovorna katera od navedenih držav. Sklicuje se na zadevo Ghezelbash C - 63/15 z dne 7. 6. 2016, v kateri je Sodišče Evropske unije razsodilo, da je potrebno člen 27 (1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se prosilec za azil v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, lahko sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz poglavja III navedene uredbe². Okoliščine primera pa so bile takšne, da je bilo sporno, ali je za obravnavo prošnje odgovorna Nizozemska, kjer se je prosilec nahajal, ali Francija, ki mu je izdala vizo oziroma ali prosilec lahko ugovarja, da Francija, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, glede na merila iz III poglavja Uredbe Dublin III za to ni odgovorna.

11V konkretnem primeru je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito (tudi) v Republiki Sloveniji in se je v času izdaje izpodbijanega sklepa nahajal v Sloveniji. Zato je edino razumno sklepanje, da uveljavlja, da je odločitev o določitvi odgovorne države napačna in da bi morala ob pravilni uporabi meril iz III poglavja Uredbe Dublin III o prošnji odločati Republika Slovenija.

12Toženka je, kot je navedeno zgoraj, sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi tožbi v zvezi z določitvijo odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje (in če bi ji bilo ugodeno, do nove odločitve oziroma do odločitve o prošnji za mednarodno zaščito) in se vanj ni več vrnil. Zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ker je sam zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil, je s konkludentnim ravnanjem nedvomno izkazal, da nima več interesa, da bi se postopek o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite vodil v Republiki Sloveniji.

13Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6. obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (oziroma v konkretnem primeru tožbo), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7. obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče.

14Po presoji sodišča mora enako veljati v tem postopku, katerega cilj je določiti državo, ki bo odločala o prošnji za mednarodno zaščito, tožnik pa je s konkludentnimi ravnanji izkazal, da nima več interesa, da bi o njegovi prošnji kot odgovorna odločala Republika Slovenija, saj bi se njegova prošnja v Republiki Sloveniji štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tudi iz Uredbe Dublin III nedvomno izhaja, da je pogoj za odločanje o mednarodni zaščiti ta, da je prosilec prisoten v državi, ki o prošnji odloča, saj le tako lahko nudi podatke, ki so za odločitev relevantni in mu je dana možnost, da se izreče o stališčih in ugotovitvah organa, ki vodi postopek.

15Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

16Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K točki II izreka:

17Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

¹ Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice
² Enako izhaja tudi iz zadeve Karim C-155/15 z dne 7. 6. 2016