VSM Sodba I Cp 269/2019

1. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek v točki I. in II. glasi:

„I. Toženi stranki Z. M. in Z. A., sta dolžni tožeči stranki A. A., G., solidarno plačati 71.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot sledi:

- prvotožena stranka od dneva vložitve tožbe, to je od 12. 8. 2014 dalje do

plačila,

- drugotožena stranka od 19. 2. 2015 dalje do plačila.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačevati mesečno rento v znesku 250,00 EUR od dneva 1. 7. 2014 dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, pri čemer je rente, ki so zapadle, do pravnomočnosti prvostopenjske sodbe dolžna plačati v 15 dneh, vse bodoče zapadle rente pa do 15. v mesecu za tekoči mesec v znesku 250,00 EUR do prve uskladitve v skladu s spremembami pokojnin, kot jih objavlja in izplačuje ZPIZ, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim sklepom o povišanju pokojnin, kot jih objavlja ZPIZ, v primeru zamude pa je dolžna toženka plačati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega neplačanega zneska rente do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“

2. V preostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 472,49 EUR pritožbenih stroškov, drugotoženi stranki pa 316,35 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki solidarno zavezalo k plačilu odškodnine za nematerialno škodo v znesku 71.000,00 EUR (v izreku pod točko I.), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2011, ter k plačilu mesečne rente v znesku 250,00 EUR od 17. 6. 2011 pa dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji (v izreku pod točko II.); ter toženi stranki solidarno zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.907,78 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (v izreku pod točko III.), v presežku pa tožbeni zahtevek (do vtoževanih 105.500,00 EUR) zavrnilo.

2Zoper obsodilni del citirane sodbe se pritožujeta toženi stranki.

2/1. Provotožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka navaja, da je prvotožena stranka že v postopku na prvi stopnji navajala, da v celoti prereka temelj tožbenega zahtevka, saj iz podatkov policije, ki je obravnavala prometno nezgodo, v kateri je bil poškodovan tožnik, izhaja, da je za prometno nezgodo odgovoren zavarovanec drugotožene stranke. Zavarovancu prvotožene stranke namreč ni mogoče očitati kakršnekoli odgovornosti za nastalo škodljivo posledico; do trčenja je prišlo na strani voznega pasu zavarovanca prvotožene stranke, zavarovanec ni prekoračil predpisane hitrosti, voznik kolesa z motorjem pa je na mokrem vozišču znatno prekoračil hitrost in tako njen zavarovanec ni imel nobenega vpliva na sam nastanek prometne nezgode, temveč je za prometno situacijo v celoti odgovoren zavarovanec drugotožene stranke. Sklicuje se na ugotovitve v postopek pritegnjenih izvedencev dr. I. C., mag. F. J. ter na določila 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki obravnavajo odgovornost pri nezgodi, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V postopek pritegnjena izvedenca sta ugotovila, da zavarovanec prvotožene stranke ni mogel storiti prav ničesar, da bi zadevno prometno situacijo preprečil. Navaja, da v obravnavani zadevi ni uporabljiv četrti odstavek 154. člena OZ, temveč bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila prvega odstavka 154. člena OZ, kjer je govora o krivdni odgovornosti. Sklicuje se še, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku, ker je pristal na hitro in nevarno vožnjo motorista (zavarovanca drugotožene stranke), pa tudi čelado je imel pripeto ohlapneje, zaradi česar mu je ob trčenju padla z glave. Njegov prispevek k škodnemu dogodku ocenjuje zato vsaj na 50 odstotkov.

Pritožuje se tudi glede višine dosojene odškodnine, ker je mnenja, da je bila le ta upoštevaje primerljive zadeve, dosojena v previsokem znesku in bi lahko znašala največ 46.000,00 EUR, od tega iz naslova telesnih bolečin le 17.000,00 EUR (namesto na prvi stopnji dosojenih 21.500,00 EUR), kar je preveč za 4.500,00 EUR), iz naslova prestanega strahu bi satisfakcija lahko znašala največ 1.500,00 EUR (namesto na prvi stopnji dosojenih 2.500,00 EUR), v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti bi lahko odškodnina znašala največ 26.000,00 EUR (namesto na prvi stopnji dosojenih 54.000,00 EUR) ter za skaženost le 1.500,00 EUR (namesto na prvi stopnji dosojenih 3.000,00 EUR) - skupno torej največ 46.000,00 EUR. Glede dosojene rente navaja, da tožnik ni predložil nobene listine, s katero bi nakazoval, da je na račun zaslužka kaj izgubil, oziroma da bi sicer po nesreči sploh imel zaposlitev; ter posledično, da zaradi poškodbe trpi prikrajšanje v smislu izgubljenega zaslužka oziroma celo dobička. V času poškodbe tožnik ni bil zaposlen, ni navedel kakšen poklic je imel, oziroma kakšno izobrazbo je imel in zato tudi ni mogoče govoriti, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati premoženjsko škodo od dneva škodnega dogodka. V postopek pritegnjeni izvedenec finančne stroke dr. D. D. je v izvidu zapisal, da do zaključka šolanja tožniku ni nastala nobena škoda in da je šolanje zaključil 30. 6. 2014, za čas šolanja oziroma za čas iskanja zaposlitve, izgube ni; pri čemer še danes ni izkazano, ali tožnik sploh dela ter ali zasluži manj kot bi sicer, zato je odločitev o plačilu mesečne rente od 17. 6. 2011 v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja še, da iz izvedenskega mnenja v postopek pritegnjenega izvedenca medicinske stroke izhaja, da škodljiva posledica tožnika omejuje, da ga v vseh poklicih prikrajša, pa ne. Tožnik ni podal navedb, s katerimi bi lahko utemeljeval tožbeni zahtevek v tem obsegu, zahtevka kljub nesklepčnosti tekom postopka ni popravil, ni podal ustreznih navedb, kljub temu da je tožena stranka na to pravočasno opozorila. Sklicuje se še, da z izvedenskim mnenjem specialista medicine dela, prometa in športa, tožnik ne more uspešno nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tako zanesljivi obstoj izgube, kakor je opozoril tudi izvedenec dr. D. D., ni izkazan, trditve tožnika v tej smeri pa so nepopolne ter nepodkrepljene z listinskimi dokazi, da bi sodišče sploh lahko ugotavljalo, če in koliko je postavljen zahtevek za izgubo na zaslužku utemeljen. Prvotožena stranka je ob predpostavki utemeljenosti rentnega zahtevka podala tudi ugovor zastaranja, saj je glede na čas od škodnega dogodka do vložitve tožbe, potrebno upoštevati, da so posamezni rentni zahtevki že zastarali, sodba sodišča prve stopnje pa o tem nima nobenih razlogov. Očita še, da zneska 250,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kaj konkretno predstavlja. Graja še, da zakonske zamudne obresti za prvotoženo stranko ne morejo teči od 22. 10. 2011, ker zdravljenje še ni bilo zaključeno, ter da takrat ni bila predložena vsa medicinska dokumentacija in je šele v tem postopku, ko je bil v postopek pritegnjen izvedenec medicinske stroke dr. J. F. in je tožena stranka sprejela mnenje, lahko prišla v zamudo. Glede materialne škode pa navaja, da tožena stranka k njenemu povračilu sploh ni bila pozvana z odškodninskim zahtevkom, zato tudi v tem obsegu ni mogla priti v zamudo še preden je prejela odškodninski zahtevek za materialno škodo. Sodba sodišča prve stopnje tudi o tem nima razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le temu v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

2/2. Drugotožena stranka izpodbija citirano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da po temelju zanjo odločitev ni sporna (da je škodo povzročil njen zavarovanec), sporna pa je dosojena odškodnina, kakor tudi mesečna renta v znesku 250,00 EUR, ter datum zapadlosti 17. 6. 2011, pri čemer je slednje datum škodnega dogodka. Navaja, da je tekom postopka na prvi stopnji poleg nesporno plačanega zneska dne 1. 3. 2017 tožniku plačala še 30.000,00 EUR, pri čemer je nesporno, da sodišča prve stopnje o tem plačilu nobena od pravdnih strank ni obvestila. Drugotožena stranka je to pozabila storiti, tožeča stranka pa tega ni storila. Renta v višini 250,00 EUR je tožeči stranki dosojena kar od dneva nastanka škodnega dogodka, kar ni pravilno. V veljavni zakonodaji ima poškodovani pravico do rente zaradi delne nezmožnosti za delo, če zaradi poškodbe izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, ki jo mora plačati odgovorna oseba in sicer kot povračilo za škodo; ker je bodoči izgubljeni delni zaslužek z zakonom zavarovan interes, ki se v obliki denarne rente priznava kot povračilo za škodo. Ker gre za bodočo škodo sicer ni mogoče zahtevati od tožnika, da bi z gotovostjo dokazal, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, vendar pa vsekakor mora biti izkazan mejni prag verjetnosti, ki presega 50 odstotkov. Po mnenju tožene stranke pa tožnik v tem postopku te verjetnosti ni izkazal in sicer, da bi bil, če se zaradi škodnega dogodka njegovo zdravstveno stanje ne bi poslabšalo, zaposlen, kaj šele da bi se lahko objektivno ocenilo, kakšen zaslužek bo ustvaril v prihodnosti, zlasti pa tudi, kdaj bi bil deležen zaslužka iz naslova zaposlitve. Trditve tožnika do konca prvega naroka so pomanjkljive in niso dale zadostne podlage za prisojo kakršnekoli denarne rente, izkazana pa tudi ni bila njena višina. Bistveno pomanjkljivost tožbe tožena stranka vidi v tem, da tožnik s pravočasnimi navedbami in dokazi ni izkazal pogojev za denarno rento, da torej tožnik škodo sploh trpi in je po mnenju tožene stranke izostala predpostavka za prisojo odškodninske rente - to je obstoj bodoče škode tožniku, ki mora biti gotova oziroma z veliko verjetnostjo pričakovana. Tožnik do prvega naroka tudi ni izkazal, da je zaključil šolanje, za kar je pritožnica podala trditve; slednje je storil šele potem, ko je na to opozorila drugotožena stranka in sicer v zahtevi za ponovno dopolnitev že dopolnjenega izvedenskega mnenja v postopek pritegnjenega izvedenca dr. D. D. (ki je tudi prvo dopolnitev izdelal brez vpogleda v spričevalo tožnika o poklicni maturi z dne 30. 6. 2017 - priloga A78 spisa), iz katerega je razviden trenutek zaključka šolanja tožnika. Navaja, da je tožnik dokazilo o zaključenem šolanju z dne 30. 6. 2017 v sodni spis vložil šele s pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2017 (kar je sodišče prve stopnje prejelo 14. 9. 2017), dotlej pa svojih trditev ni izkazal. Sodišče prve stopnje pa je rento tožniku dosodilo od dneva škodnega dogodka naprej. Navaja, da je drugotožena stranka že izpostavila, da je zaključno spričevalo datirano z dnem 30. 6. 2017 in je sodišče prve stopnje uporabilo napačen datum, v kolikor pa je pritrdilo izvedencu, ki je pojasnil, da je upošteval datum ko bi tožnik, če ne bi bilo nezgode, zaključil šolanje, bi moralo slednje na ustrezen način obrazložiti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo (temveč je celo dosodilo rento od dneva škodnega dogodka dne 17. 6. 2011), zaključek šolanja pa je bil 30. 6. 2014. V tem obdobju nedvomno tožniku ni nastala nobena materialna škoda. Nenazadnje je tožnik na naroku dne 19. 1. 2017 izpovedal, da ima še izpit, da se bo nanj prijavil v mesecu februarju (ni podatkov o tem, ali ga je opravil ali ne, in ali je sploh že pridobil naziv strojni tehnik, kar je v predmetnem postopku ključnega pomena). Na tej predpostavki je namreč sodišče prve stopnje, oziroma v postopek pritegnjeni izvedenec „gradil“ svoj izvid in sicer, da je tožnik šolanje zaključil in pridobil naziv strojni tehnik. Navaja še, da je zahtevek tožnika preuranjen, saj tožnik še ni izkazal, da bi delo sploh dobil; pri čemer listinskih dokazov o kadrovski štipendiji v spisu ni. Navaja še, da je tožnik višino prikrajšanja v tem postopku dokazoval z izvedenskim mnenjem in to za dela, ki ustrezajo tožnikovi izobrazbi, pri čemer je splošno znano, da so plače pri različnih delodajalcih v določenem razponu. Tožnik v tožbi zatrjuje zmanjšano delovno zmožnost za najmanj 25 odstotkov, v posledici tega prikrajšanje v višini 250,00 EUR zaradi razlike pri plači, ker naj bi opravljal lažja strojna dela, ki so slabše plačana. Šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2015 je tožnik pričel zatrjevati, da ne bo zmogel delato polni delovni čas; navajal, da naj bi imel sklenjeno pogodbo o kadrovski štipendiji, ki je sodišču ni predložil, in tudi ni predložil dokumentacije o tem, kakšno plačo v podjetju, kjer je prejemal kadrovsko štipendijo, prejemalo strojni tehniki, da bi lahko izvedenec pravilno izračunal prikrajšanje zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, točneje 6 delovnih ur na dan.

Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini vtoževane odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in telesnih bolečin (pritožbeno sporno 25.000,00 EUR), pri čemer je mnenja, da bi šlo tožniku iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti le 32.000,00 EUR (namesto na prvi stopnji dosojenih 54.000,00 EUR), ter navaja, da bo drugotožena stranka pred vložitvijo pritožbe poravnala še dodatni nesporni del odškodnine v višini 15.500,00 EUR. Glede obresti je mnenja, da le ta tožniku ne gredo od 22. 10. 2011, ker tedaj še ni bilo končano zdravljenje ter da obresti za obe toženi stranki pričnejo teči šele naslednji dan po prejemu popolnega odškodninskega zahtevka, to je najhitreje 22. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11. 10. 2011 obsodilo tudi drugotoženo stranko, čeprav je bila tožba nanjo razširjena šele s pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2015 in je šele tega dne izvedela za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Zato v obdobju od 22. 10. 2011 do 19. 1. 2015, za drugotoženo stranko zakonske zamudne obresti niso mogle pričeti teči. Glede rentnega zahtevka se drugotožena stranka sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago in pomanjkljive dokaze v zvezi z njim, ter navaja, da se je drugotožena stranka z obsegom in obstojem rentnega zahtevka lahko seznanila šele z dopolnitvijo zadnjega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo izvedenki D. B., dopolnitev le tega pa je drugotožena stranka prejela dne 15. 10. 2018, zato v tem obsegu drugotoženi stranki obseg škode ni mogel biti znan že od dne, ko je sodišče prve stopnje drugotoženo stranko obsodilo na plačilo rente. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne le temu v novo sojenje, oziroma tožbeni zahtevek v izpodbijanem obsegu v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke polemizira s pritožbenimi izvajanji le te, ter navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti odgovorilo na vse navedbe prvo in drugotožene stranke ter utemeljeno odločilo o tožbenem zahtevku. V presoji konkretne zadeve je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne okoliščine, ter svojo odločitev glede solidarne odgovornosti prvo in drugotožene stranke primerno in pravilno utemeljilo, na podlagi določil Obligacijskega zakonika, ter ugotovitev v postopek pritegnjenih izvedencev F. J., do delitve škode med toženima strankama pa se sodišče ni opredelilo, saj imata med seboj regresno pravico, ki pa ni odvisna od odločitve v obravnavani zadevi. Obveznost toženih strank glede na določila Obligacijskega zakonika in ustaljene sodne prakse je solidarna, ugotavljanje razmejitve pa med toženima strankama v tem postopku ni potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik na sam škodni dogodek ni mogel vplivati, prav tako pa ni po svoji krivdi izgubil čelade ter v nadaljevanju še, da je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, iz naslova prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ter skaženosti, kakor tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in sicer III P 670/2014 z dne 25. 10. 2018. Predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II. ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti ali v pritožbah uveljavljanih kršitev procesnih pravil v obsegu, kolikor se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti, kakor tudi v obsegu, kolikor se nanaša na višino dosojene odškodnine; je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v obsegu, kolikor je odločalo o renti in v obsegu, kolikor je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju te odločbe: V obsegu v kolikor je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede temelja odškodninske odgovornosti in višine vtoževane odškodnine za nematerialno škodo, se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v točkah 7 do 31 ter jih povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji toženih strank pa le še dodaja:

K temelju odškodninske odgovornosti

6Prvotožena stranka se neutemeljeno sklicuje na soprispevek tožeče stranke k nastalemu škodnemu dogodku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)¹ v zvezi s 149. in 150. členom istega zakona. Citirani 154. člen OZ določa v četrtem odstavku, da v primeru da sta v prometni nesreči udeležena imetnika motornih vozil do tretje osebe odgovarjata solidarno. Nedvomno sopotniku na kolesu z motorjem ni mogoče pripisati soprispevka za prehitro vožnjo voznika motorista, udeleženega v prometni nezgodi, ki je bil hkrati povzročitelj le-te. Tudi ni izkazano, da bi sopotnik vedel, da namerava voznik motorja voziti prehitro, na njegovo prehitro vožnjo pa kot sopotnik ni imel vpliva. Kar zadeva dejstvo, da mu je (tožniku) z glave odneslo čelado ob trčenju, pa tudi ni mogoče zaradi bolj ohlapno pripete čelade tožniku očitati soprispevka. Pravilo prvega do tretjega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika za obravnavani primer ni uporabljivo, ker je tožniku nedvomno potrebno v trčenju avtomobila (zavarovanca prvotožene stranke) in motorista (zavarovanca drugotožene stranke) priznati status oziroma položaj oškodovanca, ki jih četrti odstavek 154. člena OZ obravnava kot „druge“ torej subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti. Vprašanje deljene odgovornosti ali celo izključne krivde enega od povzročiteljev pa je lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi obeh povzročiteljev prometne nezgode².

K višini dosojene odškodnine za nematerialno škodo

7V postopku na prvi stopnji je ugotovljeno s pomočjo izvedenca medicinske stroke, da je tožeča stranka utrpela udarnino prsnega koša, poškodbo loka prsne aorte, udarnino srca, poškodbo vranice, poškodbo ozkega črevesa in črevesnega oporka, delno poškodbo desne ledvice in zlom leve stegnenice. Zdravljenje je trajalo vse od 17. 6. 2011 do 18. 9. 2014, torej več kot 3 leta. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja je tožeča stranka vtoževala odškodnino v znesku 21.000,00 EUR, pri čemer je sodišče le to dosodilo v celoti. Pritožbena izvajanja obeh toženih strank, da je ta odmerjena v previsokem znesku, so v celoti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke in subjektivne strankine izpovedbe, da je tožnik trpel hude bolečine po vsaki operaciji na levi stegnenici 3 dni, pri čemer so bile opravljene še 3 velike dodatne operacije in posledično še nadaljnjih 9 dni, torej kumulativno skupaj 23 dni. Srednje hude bolečine je trpel v času hospitalizacije, najprej 15 dni na Kliniki za pediatrijo, po vsaki nadaljnji operaciji na levi stegnenici pa še 30 dni, lahke telesne bolečine pa je trpel zaradi poškodbe prsnega koša, trebuha in stegna, v področju prsnega koša 3 mesece, v enakem obdobju pa tudi na področju trebuha in stegna, kasneje pa še zaradi komplikacij zdravljenje na levi stegnenici in sicer okrog 2 leti. Zaradi obsežnih brazgotin na prsnem košu, trebuhu in levi stegnenici pa se lahko občasne bolečine pojavljajo še sedaj, in jih bo tožeča stranka trpela trajno, k temu pa še številne nevšečnosti in neugodnosti zaradi zahtevnega in dolgotrajnega zdravljenja, povezanega s številnimi hospitalizacijami, operacijami, pregledi in preiskavami (hospitalizacija 70 dni, rehabilitacija v zdravilišču 14 dni, 9 krat fizikalne terapije, uporaba bergel pri hoji več kot leto dni in zdravljenje s številnimi zdravili, transfuzijami, infuzijami, drenažami, 2 tedna popolne nepokretnosti, izpostavljen pa je bil še številnim zdravniškim pregledom in rentgenskemu sevanju, ter rednim kontrolam pri pediatru, ultrazvok ožilja, CT in RM preiskave in drugo (razlogi o tem v točkah 12 do 16 izpodbijane sodbe).

8Iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, pri čemer sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbena izvajanja, da je le ta previsoka in da bi mu šla le odškodnina v znesku 1.500,00 EUR. V kolikor bi šlo za prometno nezgodo z ne tako zapletenim in kompliciranim zdravljenjem z več operativnimi posegi, bi morebiti odškodnina v znesku 1.500,00 EUR bila primerna. Ker pa okoliščine primera v obravnavani zadevi izkazujejo več operativnih posegov, dolgoletno zdravljenje, in tako intenziven primarni in predvsem sekundarni strah, je na prvi stopnji dosojena odškodnina v znesku 2.500,00 EUR povsem primerna in ni podlage za znižanje le te, kot se zavzema pritožba.

9Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje od vtoževanih 85.000,00 EUR tožeči stranki dosodilo 54.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo tožnikovo mladost (v času zdravljenja je bil dijak srednje tehnične šole z zaključenim le prvim letnikom), in tako sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v razlogih 24. do 26. točke, ter še dodaja, da tožnikova starost ob škodnem dogodku, dejstvo da je treniral rokomet in igral za rokometni klub, pri čemer je zaradi trajnih posledic po poškodbi aorte srca, odstranitvi vranice in zloma leve stegnenice, njegova življenjska aktivnost tako zmanjšana, da ne bo sposoben nobenih zahtevnih fizičnih aktivnosti, ki so povezane s tekanjem, skakanjem, dvigovanjem težjih bremen, dolgotrajno stojo ali prisilno držo leve spodnje okončine; posledice pa takšne, da opravičujejo odškodnino v na prvi stopnji dosojenem znesku, še posebej upoštevaje pri tem okoliščino, da bi tožeča stranka v kolikor nezgode ne bi bilo, lahko igrala v reprezentanci, kamor je bila povabljena na turnir v Š. in je torej bila perspektiven športnik. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi, da je pri tožeči stranki ostala zmanjšana življenjska aktivnost, katera ji zaradi vsega opisanega povzroča duševno trpljenje, ki ga bo čutil doživljenjsko. Zato sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbena izvajanja obeh toženih strank, da je odškodnina v tej postavki dosojena previsoko in sicer prvotožene stranke, da bi lahko sodišče dosodilo največ 26.000,00 EUR iz tega naslova, kakor tudi drugotožene stranke, da bi šlo tožniku iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti le 32.000,00 EUR. Zaradi trajnih posledic po poškodbi aorte srca, odstranitvi vranice in zloma leve stegnenice, so pri tožeči stranki splošne življenjske aktivnosti trajno zmanjšane in ne bo sposoben nobenih zahtevnih fizičnih aktivnosti, ki so povezane s tekanjem, skakanjem, dvigovanjem težjih bremen, dolgotrajno stojo ali prisilno držo leve spodnje okončine, glede na njegove aktivnosti pred nezgodo (rokomet), le tega ne bo sposoben igrati in se tudi ne ukvarjati z drugimi športi, ki so fizično zahtevni; pri izbiri poklica pa bo potrebno upoštevati opisane omejitve in izbrati primeren poklic oziroma delo, ki bo ustrezalo njegovim sposobnostim, zato bo morala tožeča stranka spremeniti oziroma prilagoditi stil življenja svojim zmožnostim, ne glede na njegove posebne želje, kar mu bo povzročalo duševne bolečine zmerne do blažje stopnje.

10Glede skaženosti je v postopku na prvi stopnji ugotovljeno (točka 27 do 30) na podlagi objektivnega mnenja v postopek pritegnjenega izvedenca medicinske stroke, da so tožeči stranki ostale številne brazgotine na trebuhu, stegnenici, predelu levega kolka, levega stegna, mišična kila v zgornjem zunanjem delu levega stegna ob brazgotini, ter je prisotna atrofija stegenskih in golenskih mišic na levi strani. Sodišče verjame tožeči stranki, da ga brazgotine motijo predvsem ko gre na plažo, da mu je nerodno in da ima občutek, da ga vsi gledajo in sprašujejo, kaj se mu je zgodilo, poleg tega pa ima še eno nogo krajšo kot drugo, zaradi komplikacij med operacijami. Zato nikakor ni utemeljena pritožbena graja prvotožene stranke, da bi tožeči stranki iz tega naslova šlo le 1.500,00 EUR, namesto na prvi stopnji dosojenih 3.000,00 EUR. Zaradi obsežnih brazgotin na prsnem košu, trebuhu in na levi spodnji okončini je moten zunanji videz kadar so prizadeti deli telesa odkriti, spremembe pa so takšne, da povzročajo skaženost zmerne stopnje.

K odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi izgube delovne zmožnosti in izgubljenega dobička v višini 250,00 EUR mesečne rente:

11Kar zadeva rento, je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da tožnik ni zmožen opravljati kakršnokoli delo brez določenih omejitev, katerih ne bi bilo, če do nezgode ne bi prišlo in da bo tožeča stranka posledično prikrajšana pri mesečni plači, saj ne bo zmogel opravljati dela kvantitativno in kvalitativno, kot bi ga lahko, če do nezgode ne bi prišlo; ter da je delovna zmožnost v posledici nezgode pri tožeči stranki zmanjšana za 25 % ter poda oceno, da bi ob povprečni plači v Sloveniji 1.000,00 EUR njegovo prikrajšanje znašalo vsaj 250,00 EUR mesečno. Predlagala je pritegnitev izvedenca finančne stroke, ob okoliščini, da je sprva bila vložena tožba le zoper prvotoženo stranko Z. M. Prvotožena stranka je tovrstnim trditvam ugovarjala in ugovarjala celo zastaranje tožbenega zahtevka v tem obsegu, pri čemer o zastaranju ne more biti govora, glede na ugotovljen zaključek zdravljenja v mesecu septembru 2014, predmetna tožba pa je bila vložena dne 12. 8. 2014, torej še preden je bilo zaključeno zdravljenje. Nadaljnjo trditveno podlago glede rente je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015, torej pravočasno in sicer je uveljavljala, da bi s svojo izobrazbo strojnega tehnika nedvomno dobila delo, saj je splošno znano, da je kader iz področja strojništva iskan. Zatrjevala pa je tudi, da bo zaradi omejitve delovne zmožnosti lahko delala manj, torej na manj zahtevnih delih iz področja strojništva, ki so seveda slabše plačani. Ocenila je, da bo njeno prikrajšanje znašalo cca. 25 % mesečne plače. Glede zmanjšanja delovne zmožnosti je predlagala pritegnitev ustreznega izvedenca medicinske stroke, glede višine prikrajšanja pa pritegnitev izvedenca finančne stroke, ki bo lahko povedal koliko znaša prikrajšanje iz naslova plače, ki bi jo tožeča stranka uspela doseči ob rednem teku dogodkov in plačo, ki jo bo sprejemala zaradi njenih omejitev, oziroma zmanjšanja delovne sposobnosti. Pri tem se je sklicevala na opredelitev povprečne plače ter povedala še, da bo pri invalidski komisiji vložen predlog za ugotovitev stopnje invalidnosti, pri čemer bo tožeča stranka sodišče takoj seznanila z rezultati invalidske komisije (ko bo prejela njeno mnenje). Glede podatkov o kadrovski štipendiji pa je tožeča stranka te trditve podala potem ko je dobila 15 dnevni rok na prvem naroku dne 4. 6. 2016 in sicer, da odgovori na navedbe toženih strank, kar je storila v pravočasni pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2016. Pravočasno se je sklicevala tudi na 50 % ugotovljeno invalidnost in odločbo ZPIZ, z dne 23. 5. 2015. Sodišče druge stopnje pripominja, da so trditve o kadrovski štipendiji in 50 % invalidnosti ostale neprerekane vse do pripravljalne vloge drugotožene stranke z dne 29. 8. 2017, kar je daleč po prvem naroku in so torej po prepričanju sodišča druge stopnje podane prepozno.

12Kar zadeva čas od katerega gre tožeči stranki odškodninska renta zaradi prikrajšanja iz naslova materialne škode, pa iz mnenja v postopek pritegnjenega izvedenca D. D. sledi, da tožeči stranki od 17. 6. 2011 do 30. 6. 2014 škoda ni nastala, saj bi se ob rednem teku stvari lahko zaposlil šele 1. 7. 2014, ker bi ob rednem teku stvari (kar je najbolj verjeten scenarij če škodnega dogodka ne bi bilo), tožnik s tem datumom zaključil šolanje in bi se torej ob rednem teku stvari lahko zaposlil 1. 7. 2014. Navedbe drugotožene stranke, da je imel tožnik še v februarju 2017 en izpit in da ni povedal, ali je ta izpit opravil ali ne, so za odločitev v predmetni zadevi nerelevantne. Nedvomno je bilo pri tožeči stranki šolanje zaradi poteka zdravljenja moteno, pri čemer je od pouka tožnik v 2., 3. in 4. letniku izostal cca. 600 ur, v 1. letniku pa je imel prav dober uspeh in je tako bilo pričakovati, da bi tožnik, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, šolanje zaključil redno. Sodišče druge stopnje je zaradi tega spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o teku odškodninske rente in odločilo, da gre tožeči stranki odškodninska renta, zaradi zmanjšanja njegove možnosti zaslužka oziroma omejene delovne zmožnosti le na 6 ur na dan in to od 1. 7. 2014 dalje (kar je ugotovljeno v postopku na prvi stopnji s pomočjo izvedenke ustrezne stroke), ne more pa iti odškodninska renta tožeči stranki za čas, ko se je še redno šolala, torej do 30. 6. 2014, kot je to v svojih razlogih, kljub ugotovitvam v postopek pritegnjenih izvedencev, napačno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13Utemeljena pa je tudi pritožbena graja toženih strank glede teka zakonskih zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti zoper prvotoženo stranko ne morejo teči od 22. 10. 2011. Zdravljenje pri tožeči stranki je bilo zaključeno šele 18. 9. 2014, medtem ko je v odškodninskem zahtevku z dne 11. 10. 2011 tožeča stranka zaprosila le za akontacijo odškodnine, do vložitve tožbe pa ni izkazano, da bi pri prvotoženi stranki kakorkoli urgirala za plačilo odškodnine. Zato je sodišče druge stopnje glede prvotožene stranke zakonske zamudne obresti dosodilo šele od vložitve tožbe dalje, to je od 12. 8. 2014. Glede drugotožene stranke pa je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od 22. 10. 2011 še bolj napačna, kakor glede prvotožene stranke. Namreč - tožeča stranka je tožbo zoper drugotoženo stranko vložila šele v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015, ko je nanjo razširila tožbeni zahtevek oziroma spremenila tožbo tako, da je poleg prvotožene stranke, odškodnino vtoževala tudi od drugotožene stranke. Pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2015 je tožeča stranka vložila v spis na naroku dne 27. 1. 2015, in je bila poslana oziroma vročena drugotoženi stranki šele 4. 2. 2015, zato je drugotožena stranka s plačilom odškodnine lahko prišla v zamudo šele 15. dan po prejemu razširitve tožbe tudi nanjo. V spisu namreč ni podatkov, da bi naj tožeča stranka predpravdni odškodninski zahtevek uveljavljala tudi od drugotožene stranke. Sodišče druge stopnje je zato glede teka zakonskih zamudnih obresti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da drugotožena stranka poleg glavnice in dotlej zapadlih rentnih obrokov dolguje zakonske zamudne obresti od 15. dne od prejema razširitve tožbe, to je od 19. 2. 2015, v presežku pa je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

14Glede dokaznega postopka in dokaznih standardov, ki se nanašajo na ugotavljanje bodoče odškodninske rente - materialne škode, pa se sodišče druge stopnje sklicuje še na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 306/2016 z dne 24. 8. 2017, ki govori o ugotavljanju oziroma višini rente ob normalnem reku stvari³. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru slednje upoštevalo, upoštevalo je tudi okoliščino, da je bil tožnik v času škodnega dogodka še dijak in tudi, da bi se njegovo šolanje po normalnem teku stvari zaključilo 30. 6. 2014, da bi se s 1. 7. 2014 lahko zaposlil, nato pa je odškodninsko rento zmotno odmerilo od škodnega dogodka dalje.

15Dokazni postopek je pokazal vsaj s stopnjo velike verjetnosti (kaj drugega žal v obravnavanem primeru ni mogoče, saj ni mogoče zavrteti časa nazaj in ugotoviti), kako in kdaj bi se tožnikovo šolanje zaključilo, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zelo verjetno pa je, da bi se ob normalnem teku stvari zaključilo z mesecem junijem 2014 in bi se s 1. 7. 2014 ob normalnem teku stvari tožnik s tem dnem lahko zaposlil, pri čemer je nesporno ugotovljeno in tudi pritožbeno ni sporno, da je tožnik sposoben delati s krajšim delovnim časom, to je 6 ur na dan in mu torej prikrajšanje v znesku 250,00 EUR mesečno gre od 1. 7. 2014 dalje, to je od dne, ko bi se ob normalnem teku stvari lahko zaposlil, pa tega zaradi nastanka škodnega dogodka ni mogel storiti. Na pravilnost odločitve ne vpliva pri tem okoliščina, da je tožnik v kasnejših vlogah navajal, da ima še en izpit v mesecu februarju 2017, saj je kot že rečeno šolanje bilo zaradi zdravljenja moteno zaradi izostanka od pouka v 2., 3. in 4. letniku in hipotetično tudi do tega zamika pri šolanju ne bi prišlo, če škodnega dohodka ne bi bilo.

16Po povedanem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

17Kar zadeva pritožbeno trditev drugotožene stranke, da je tekom tega pravdnega postopka nesporno plačala tožeči stranki še dodatnih 30.000,00 EUR, pa slednje predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki jo v postopku na drugi stopnji ni več dovoljeno uveljavljati in to ne glede na to, da tožeča stranka o tem plačilu drugotožene stranke sodišča ni obvestila, drugotožena stranka pa je kakor je sama navedla, na to izplačila „pozabila“.

18Ker je prvotožena stranka uspela s pritožbo glede rentnega dela zahtevka v času od 22. 10. 2011 do 30. 6. 2014, drugotožena stranka z enakim uspehom, obe stranki pa še glede plačila zakonskih zamudnih obresti, jima mora tožnik povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Prvotožena stranka je priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe glede rentnega zahtevka v višini 1.422,40 EUR, 22 % DDV 312,09 EUR, ter stroške sodne takse v višini 513,00 EUR za rento in sodno takso v višini 1.449,00 EUR za odločitev glede nematerialne škode. Sodišče druge stopnje ji je priznalo sorazmerni del sodne takse za rento (pri čemer je glede rente uspela z 61,66 %) ter sorazmerni del odvetniških stroškov za sestavo pritožbe, pri čemer je s pritožbo uspela z 0,9 %, tako da je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za sestavo pritožbe v znesku 156,14 EUR in 316,35 EUR iz naslova sodne takse, skupno torej 472,00 EUR. Drugotožena stranka je glede rentnega zahtevka uspela z enakim odstotkom, to je 61,66 %, in je upravičena do sorazmernega dela povrnitve sodne takse v znesku 316,35 EUR. Ni pa sodišče druge stopnje prvotoženi stranki priznalo 20,00 EUR materialnih stroškov, saj le ti niso z ničemer izkazani. Glede stroškov postopka na prvi stopnji jih sodišče druge stopnje ni spreminjalo, saj zgolj sprememba sodba sodišča prve stopnje glede plačila mesečne rente in odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti na višino stroškov priznanih v postopku na prvi stopnji ni vplivala.

19Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi izpodbijane sodbe temelji na 5. alineji 358. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.
² VSL I Cp 451/2010 z dne 5. 5. 2010, VSM I Cp 324/2014 z dne 10. 9. 2014.
³ Sklicuje se, da je smisel pravnega standarda „normalen tek stvari“ v tem, da sodišču omogoči, da po svoji naravi zgolj hipotetične ugotovitve o tem, „kaj bi bilo če bi bilo“, čimbolj približa hipotetični resnici, zato je v večini primerov povsem sprejemljivo, če se predpisan dokazni napotek, ki je hkrati že tudi dokazni standard „normalni tek stvari“ razlaga kot projekcija dohodkovnega stanja ob nastopu škodnega dogodka v prihodnost. Od tega trenutka je namreč oškodovanec v večini primerov ostal brez dohodkov in je povsem razumno, če se hipoteza o njegovih bodočih dohodkih gradi na premisi naravnega podaljšanja stanja pred intervencijo škodnega dogodka v tek stvari. Temu se potem utemeljeno reče normalen tek stvari.