VSC Sklep Cpg 56/2019

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) zahtevala od tožene stranke (toženke) izstavitev ustrezne listine za vpis tožnika v sodni register kot 50 % družbenika v družbi E. d.o.o. in povračilo pravdnih stroškov s pripadki, ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (II. točka izreka), in sicer, da mora tožnik toženki povrniti 1.662,84 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s predlogom, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o navidezni pogodbi, nato pa je presojalo pretežno nerelevantna dejstva in je dejansko stanje zmotno ter nepopolno ugotovilo. Pravno relevantna dejstva je razlagalo zmotno in samo sebi nasprotujoče, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba se ne da preizkusiti in razlogi sodbe so sami sebi nasprotujoči. Presoja dejstev o upravljanju družbe je nerelevantna. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo ničesar o pravi volji pravdnih strank ob sklenitvi prenosa poslovnega deleža na toženko. Ni se opredelilo do relevantnih delov tožnikove izpovedbe. Moralo bi izpovedbi pravnih strank konfrontirati in presoditi, kdo je verodostojen. Tako bi lahko presodilo, če je bila volja ob prenosu poslovnega deleža zaigrana. Zmotno je presojalo tudi dejstva glede prejetja plačila za poslovni delež. Znesek je bil nakazan, ko je že tlel spor, in sicer 3 in pol leta po preteku šestmesečnega roka iz pogodbe. V času omenjenega roka je toženka podala sporno izjavo, ki izkazuje voljo ob podpisu pogodbe. Prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo z izpovedbo priče I. K., ki je izpovedal skladno s tožnikom. Zmotno je pojasnilo, da izjava nima pravnih učinkov, in je izjavo tudi napačno dokazno ocenilo. Moralo bi presojati, če je bila pogodba navidezna. Okoliščine po prenosu niso relevantne, pomemben je časovni okvir v času prenosa. To lahko pomeni omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni presojalo verodostojnosti toženkine izpovedbe. O namenu ji očitno ni verjelo, saj verjame tožniku, da je obstajal namen njegove vrnitve v družbo in to s statusom družbenika. Razlogi sodbe iz 7., 9. in 10. točke obrazložitve so sami sebi nasprotujoči in izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Dejstva o omejitvi tožnikovega aktivnega poslovodstva niso bila predmet trditev. Razlogovanje sodišča v tej smeri je napačno (tožnik je bil direktor E. d.o.o. in nikoli ni bil kaznovan za kakršnokoli kaznivo dejanje v zvezi s stečajem družbe E. d.o.o.). Tožnik prilaga tudi potrdilo o nekaznovanosti. Razlogi v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe so napačni, saj je moral tožnik zahtevek vložiti tudi na podlagi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (ZPPDFT-1). Razlogi v točki 9. obrazložitve so sami s seboj v nasprotju, kar pomeni očitano bistveno kršitev določb postopka. Če sodišče verjame, da je bil namen, da se tožnik po določenem času vrne nazaj v družbo kot družbenik in ne kot prokurist, potem ni razumljivo, zakaj takšen dogovor ne bi bil iztožljiv, ker tožnik ni dokazal, da bi šlo pri prenosu poslovnega deleža za navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje ni ničesar pojasnilo o dogovoru pravdnih strank, ki sicer vsebuje omenjeni namen, niti ni pojasnilo, zakaj takšen dogovor ne bi bil iztožljiv. Namen tožnikove vrnitve je v nasprotju z zapisom v pogodbi o prenosu poslovnega deleža na toženko. V ponovljenem sojenju naj sodišče kritično oceni izpovedbe in izjavo, nato pa naj poda konsistentne razloge o pravi volji in o navidezni pogodbi.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru med drugim navaja o tožnikovi izpovedbi in meni, da ni šlo za navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Toženka je podjetje dvakrat dokapitalizirala in jamčila za najeti kredit z lastnim premoženjem. Izjava ni iztožljiva.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da postopek, ki je bil na prvi stopnji sojenja voden kot gospodarski spor, nima značilnosti, določenih v določbah od 481. do 484. člena ZPP (gre za spor v zvezi s pogodbo o prenosu poslovnega deleža med fizičnima osebama in ne za spor med družbenikoma pravne osebe, to je za spor v zvezi s pravicami družbenikov), zato je pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo po pravilih običajnega pravdnega postopka.

6Tožnik (čeprav navaja drugače, pri čemer sodišče ni vezano na strankina pravna stališča in mora pravo poznati po uradni dolžnosti) ne uveljavlja zahtevka na podlagi navideznosti pogodbe, s katero je svoj delež v družbi prenesel na toženko. Zahtevek iz naslova navideznosti pogodbe po 50. členu OZ bi se namreč moral glasiti, da se ugotovi, da sklenjena pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Tožnik takšnega zahtevka ne uveljavlja, temveč je postavil zahtevek, s katerim od toženke zahteva izstavitev ustrezne listine za vknjižbo njegovega družbeniškega statusa. Takšen zahtevek ima lahko pravno podlago le v zatrjevanju dogovora s toženko, in tožnik je tudi v tej smeri nanizal ustrezne trditve ter dokaze (npr. izjavo, svojo izpovedbo in izpovedbo priče I. K.). Tožnikov zahtevek izraža težnjo po izpolnitvi dogovora oziroma zaveze toženke, ki naj bi bila med drugim razvidna iz toženkine izjave. Glede na povedano torej vprašanje (ne)navideznosti pogodbe o prenosu niti ni odločilno za pravilno presojo v tej zadevi. Že na tem mestu pa velja še dodati, da so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da ZPPDFT-1 ne vsebuje pravne podlage za predmetni tožbeni zahtevek. ZPPDFT-1 ne vsebuje določbe, na podlagi katere bi tožnik lahko od toženke zahteval izstavitev omenjene listine.

7Ne glede na zgoraj povedano pritožba tudi sicer sicer neutemeljeno izpostavlja, da sodišče pri presoji navideznosti pogodbe ne bi smelo upoštevati kasnejših okoliščin o vodenju družbe, saj je o pravi volji pogodbenih strank v času dogovora mogoče v določeni meri sklepati tudi na podlagi takšnih okoliščin. Pravo voljo pogodbenih strank se lahko ugotavlja na podlagi okoliščin, ki so obstajale pred, med in po sklenitvi pogodbe, seveda pa ne more imeti vsaka okoliščina enake dokazne teže (nekatere okoliščine so lahko bolj bistvene od drugih, nekatere pa so lahko tudi povsem zanemarljive). Sodišče prve stopnje zato iz razloga, ker je ugotavljalo in upoštevalo okoliščine v zvezi z upravljanjem družbe po prenosu poslovnega deleža tožnika na toženko, ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Vseeno pa pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v točkah 7. in 9. obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe ni moč preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in so si med seboj v nasprotju. Iz točke 7. obrazložitve ni jasno, ali sodišče sledi izpovedbi tožnika ali ji ne sledi. Tožnik je namreč izpovedal o navideznosti prenosa poslovnega deleža in o dogovoru o njegovi vrnitvi v firmo, sodišče prve stopnje pa je iz njegove izpovedbe zaključilo le, da pogodba ni bila navidezna in da je bila izvršena. V točki 9. obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo sporno pisno izjavo toženke in zaključilo, da le-ta nima nobenih pravnih učinkov. Pojasnilo o slednjem v sodbi ni vsebovano, temveč se je v nadaljevanju obrazložitve sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo s toženkinim vodenjem firme po tožnikovem izstopu. V isti točki obrazložitve je nato povsem kontradiktorno verjelo, da je bil namen, da se tožnik po določenem času vrne v firmo kot družbenik (in ne le kot prokurist, kot je zatrjevala toženka), vendar pa po nadaljnji presoji sodišča prve stopnje tak ″dogovor″ ni iztožljiv, ker tožnik ni izkazal, da je šlo pri prenosu deleža za navidezno pogodbo. Gre za razloge, ki si deloma nasprotujejo in ki niso pojasnjeni v tolikšni meri, da bi bilo izpodbijano sodbo sploh mogoče preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, pa presoja (ne)navideznosti pogodbe niti ni bistvena za odločitev v konkretni zadevi.

9Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnih, nasprotujočih si in izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (izvedlo listine in zaslišalo pravdni stranki ter pričo) in nato samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).² Ker se po tožbi z dne 21.2.2018 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Hkrati se bo moralo, kot je bilo tudi izpostavljeno zgoraj, v večji meri osredotočiti na presojo relevantnih dejstev, to je na presojo prave volje (namenov) pogodbenih strank, in na ugotavljanje zatrjevane toženkine zaveze (na ugotavljanje zatrjevanega dogovora).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.