VSRS Sodba I Ips 76857/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 76857/2010 z dne 12. 7. 2016 obsojenega R. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo denarno kazen v enotnem znesku 3.000,00 EUR, ki jo mora plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun, obsojenec pa je dolžan plačati sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 76857/2010 z dne 15. 3. 2017 pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati 525,00 EUR sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, „iz vseh dopustnih razlogov iz 420. člena ZKP“. V obrazložitvi zahteve trdijo, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, ker gre v konkretnem primeru kvečjemu za pridobitev nepremoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 244. člena KZ, za to kaznivo dejanje pa je kazenski pregon že absolutno zastaral. Po stališču vložnikov obsojenec z očitanim ravnanjem ni opravljal gospodarske dejavnosti, temveč je šlo za sklepanje pogodbe o zaposlitvi. Nadalje menijo, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razviden obsojenčev namen predsedniku uprave gospodarske družbe F. H. pridobiti premoženjsko korist, izpodbijana pravnomočna sodba pa ne vsebuje razlogov o obstoju obsojenčevega obarvanega naklepa. Po stališču vložnikov je v izpodbijani pravnomočni sodbi na več mestih podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbenega očitka oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pred popolnoma spremenjen senat.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je očitek zahteve o kršitvi kazenskega zakona neutemeljen, ker je konkretizacija zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja zadostna, trditve zahteve, da obsojenec ni prekoračil pooblastil, da ni šlo za namen pridobitve premoženjske koristi in za opravljanje gospodarske dejavnosti, pa predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi navedli, da se vrhovna državna tožilka vsebinsko ni opredelila do obsežnih navedb zahteve, da zahteva po vsebini ne uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je usmerjena v kršitve materialnega prava in kršitve procesnih določb, ter da je obsojenčeva obramba v zahtevi izkazala, da bi v konkretnem primeru lahko šlo kvečjemu za pridobitev nepremoženjske koristi.

B.-1

5Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot predsednik nadzornega sveta gospodarske družbe M., d. d., dne 15. 4. 2008 s F. H. sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi predsednika uprave družbe M., d. d., za obdobje od 1. 7. 2008 do 1. 7. 2013, v nasprotju s sklepom nadzornega sveta, s katerim ga je nadzorni svet pooblastil, da sklene pogodbo o zaposlitvi v vsebinskih in materialnih okvirjih individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno dotedanji predsednik uprave gospodarske družbe M., d. d., A. K., obsojenec pa je s svojim ravnanjem prekoračil podeljena pooblastila, ki mu jih je podelil nadzorni svet in F. H., med drugim priznal pravico do izplačila odpravnine v višini šestkratne povprečne osnovne bruto plače v primeru njegove upokojitve.

B.-2

6Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da obsojenec pri sklepanju pogodbe s F. H. ni opravljal gospodarske dejavnosti. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je iz vsebine individualne pogodbe razvidno, da so v njej opredeljeni osnovni elementi delovnega razmerja, in sicer plača, dopust, delovni čas in način prenehanja delovnega razmerja, zato je šlo le za sklepanje (delovnopravne) pogodbe o zaposlitvi. Uveljavljano kršitev sklenejo s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44/1999 z dne 7. 11. 2011 iz katere je razvidno, da upravljalske pristojnosti direktorja na področju delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost v smislu petega odstavka 126. člena KZ.

7Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹ je razvidno, da je zakonsko dikcijo „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ treba razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, temveč tudi kot izdajanje spremljajočih oziroma podpornih dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je lahko le tisti, ki je nosilec položaja, pravic ali dolžnosti zato, ker mu je bilo zaupano tuje premoženje, praviloma premoženje gospodarske družbe, v okviru katere deluje. Protipravnost storilčevega ravnanja je zato treba iskati v okviru zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerje med njim in gospodarskim subjektom. Besedne zveze „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ ni mogoče zvesti zgolj na gospodarsko dejavnost v ožjem smislu, npr. na sklepanje pogodb, prevzemanje naročil ali blaga, dajanje ponudb za prodajo izdelkov in podobno. Zakonski znak „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ je treba razlagati tako, da kaznivo dejanje po 244. členu KZ zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki niso nujno storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ožjem smislu, temveč so storjene v okviru gospodarske družbe s strani storilca, ki je imel pooblastila razpolagati s tujim premoženjem, torej premoženjem, ki mu je bilo zaupano s strani lastnikov družbe.

8Obsojenec je bil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja predsednik nadzornega sveta gospodarske družbe, ki je na trgu opravljala pridobitno dejavnost. Sklenitev individualne pogodbe z novim predsednikom uprave je po vsebini pravni posel, sklenjen pri gospodarskem subjektu, ki je usmerjen v ohranitev oziroma uresničevanje namena družbe, to je doseganje dobička pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Takšno razumevanje pojma gospodarske dejavnosti, ki sta ga sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi (8. do 11. stran sodba sodišča prve stopnje, 6. do 8. točka sodbe pritožbenega sodišča) podrobno obrazložili, je v celoti skladno tudi z dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012 presodilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko si je direktor družbe dal izplačati odpravnino, pri tem pa izrabil svojo položaj, ker za izplačilo odpravnine ni imel zakonske osnove in do nje ni bil upravičen, s svojim ravnanjem pa si je na škodo gospodarske družbe pridobil premoženjsko korist.

9V zvezi z trditvijo zahteve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se vložniki zahteve sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44/1999 z dne 7. 11. 2001, v zvezi s katero trdijo, da po vsebini obravnava primerljivo ravnanje direktorja gospodarske družbe, kot je očitano obsojencu v konkretnem primeru.

10Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da je Vrhovno sodišče v navedeni odločbi presodilo, da upravljavske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost in ne predstavljajo zlorabe pooblastil iz tega področja, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja s področja gospodarstva, ne pa tudi, da je navedena zadeva po vsebini primerljiva s kazenskopravnim očitkom obsojencu v obravnavanem primeru. Kazenskopravni očitek obsojencu v zadevi I Ips 44/1999 je namreč bil, da je obsojenec kot direktor podjetja pridobil premoženjsko korist, ker je štirim delavkam izdal odločbe o tehnološkem višku in prenehanju delovnega razmerja, ki jih je antidatiral tako, da so delavke od Zavoda za zaposlovanje prejele nadomestilo plače prej, kot bi jim sicer pripadalo. V tem primeru, za razliko od obravnavanega ravnanje obsojenca ni bilo usmerjeno proti pravno zavarovani dobrini tega kaznivega dejanja, to je gospodarskemu poslovanju, saj ni pomenilo nezvestobe do lastnikov družbe oziroma oškodovanja premoženja gospodarske družbe.

11Vložniki zahteve uveljavljajo kršitev kazenskega zakona tudi s trditvijo, „da bi obravnavano kaznivo dejanje bilo lahko kvečjemu opredeljeno po tretjem odstavku 244. člena KZ, ker obsojenec F. H. ni pridobil premoženjske koristi, temveč kvječemu nepremoženjsko korist“. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je premoženjska korist le tista, ki jo je mogoče odvzeti, vsaka druga korist, ki jo ni mogoče odvzeti, pa je nepremoženjska korist. V konkretnem primeru pravice do odpravnine po naravi stvari ni mogoče odvzeti, zato ta pravica predstavlja le pridobitev nepremoženjske koristi. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je v skladu z določbama 111. in 112. člena KZ kazenski pregon za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 244. člena KZ v obravnavanem primeru že absolutno zastaral, zato bi morali sodišči prve in druge stopnje zoper obsojenca izdati zavrnilno sodbo.

12Za presojo zatrjevane kršitve je v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je bilo kaznivo dejanje, ki se očita obsojencu, storjeno oziroma dokončano. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje dokončano, ko je obsojenec sklenil pogodbo o zaposlitvi s predsednikom uprave, ta pogodba pa je bila sklenjena z namenom, da novemu predsedniku uprave prizna pravico do odpravnine, ki je bila v nasprotju s sklepom nadzornega sveta gospodarske družbe. Pravica do izplačila odpravnine je premoženjska pravica, za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja pa zadošča, da je premoženjska korist pridobljena oziroma bi bila pridobljena.² Glede na navedeno je pravno nerelevantno, da direktor F. H. v pogodbi dogovorjene odpravnine kasneje ni pridobil, temveč je za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja bistveno, da je direktorju že s samo sklenitvijo individualne pogodbe priznal premoženjsko pravico - izplačilo odpravnine, pri tem pa prekoračil pooblastila, ki so mu bila podeljena s strani nadzornega sveta.

13Obsojenčevi zagovorniki z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je napačen zaključek sodišča, da je bil obsojenec dolžan s F. H. skleniti povsem enako pogodbo, kot jo je imel sklenjeno prejšnji predsednik uprave A. K., da je treba sklep nadzornega sveta razumeti kot smernice, ne pa okvir, ki ga obsojenec ne bi smel prestopiti, ter da je z izpovedbo priče B. B. potrjeno, da je sklep nadzornega sveta predstavljal le usmeritve predsedniku nadzornega sveta pri sklepanju individualne pogodbe, ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da iz izreka sodbe ni razviden obsojenčev namen F. H. pridobiti premoženjsko korist, sodbi pa ne vsebujeta razlogov o obstoju obsojenčevega obarvanega naklepa.

15Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča³ je razvidno, da če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja v izreku sodbe ne bo ponavljalo. Predvsem pri takoimenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja kot z „namenom“ ali „vedoma“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja, na namen pa sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena je zato stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v njenem izreku.

16Iz opisa obsojencu očitanega ravnanja je razvidno, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti ravnal z namenom, da bi F. H. s sklenitvijo individualne pogodbe pridobil premoženjsko korist. Obsojenčev obarvani naklep pri storitvi tega kaznivega dejanja je konkretiziran v razlogih sodbe (drugi odstavek na 22. strani sodbe sodišča prve stopnje, 12. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča). Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa, njegovo ravnanje pa je bilo posebej motivirano z namenom predsedniku uprave pridobiti premoženjsko korist. Na takšno obliko obsojenčevega naklepa je sodišče sklepalo na podlagi okoliščin, da je obsojenec v gospodarstvu izkušena oseba, ter da je že pred tem sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi s prejšnjim direktorjem A. K., zato se je zavedal, da je njegovo ravnanje pri sklenitvi individualne pogodbe z novim direktorjem F. H. v nasprotju s pooblastili, ki mu jih je podelil nadzorni svet družbe.

17Obsojenčevi zagovorniki na več mestih uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz vsebine uveljavljane kršitve (da je sodišče napravilo napačno dokazno oceno izpovedb prič, da je bil nadzorni svet seznanjen s tem, da pogodba s F. H. ne bo enaka kot z A. K., da je priča F. S. izpovedala, da razlik med obema pogodbama ne vidi, da je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da je priča H. P. neverodostojna, da je „popoln nonsens“, da je bil obsojenčev motiv pridobiti premoženjsko korist F. H.), pa je razvidno, da vložniki zahteve po vsebini zahteve ne uveljavljajo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč ponovno izražajo nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

18Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obsojenega R. A. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

19Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

¹ Primerjaj npr. sodbe I Ips 341/2007 z dne 24. 4. 2008, I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009, I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012 in I Ips 9824/2010 z dne 12. 9. 2013.
² Tako tudi Deisinger M. (2002): Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, GV Založba, Ljubljana, str. 518.
³ Primerjaj npr. sodbo I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016.