VSM Sodba I Cpg 94/2019

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka potrdi.

II. Tožena stranka po nasprotni tožbi krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi (I. točka izreka sodbe). Prav tako je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka sodbe).

2Zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi in stroškovno odločitev (II in III. točka izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede začetka teka zastaralnega roka. Meni, da upoštevaje določilo 12. člena Pogodbe o finančnem leasingu št. 1003504 z dne 29. 12. 2004 (v nadaljevanju Pogodba), ki jasno določa način ugotavljanja vrednosti predmeta leasinga v primeru odstopa od pogodbe, za začetek teka zastaralnega roka ni relevanten dan odstopa od Pogodbe, niti dan prevzema nepremičnine v posest leasingodajalca, temveč dan prodaje nepremičnine in izdelave končnega obračuna. V danem primeru je bil to dan sklenitve pogodbe o oddelitvi in prevzemu, s katero je prišlo do vnovčitve predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je relevantno določilo Pogodbe napačno uporabilo in posledično zmotno zaključilo, da je vtoževana terjatev tožeče stranke zastarala. Tožeča stranka zato predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) v odgovoru na pritožbo navaja, da pravila o zastaranju (336. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) jasno določajo, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je tožena stranka z dnem odstopa od Pogodbe vedela za višino svoje terjatve in jo je takrat lahko uveljavljala. Tožena stranka pa je nasprotno tožbo vložila več kot tri leta od dneva izročitve nepremičnine leasingodajalcu, ki je relevanten za izračun vrednosti nepremičnine (peti odstavek 12. člena Pogodbe). Tožena stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Razlogi sodbe so glede odločilnih dejstev zadostni in jasni ter omogočajo preizkus sprejete odločitve o ugovoru zastaranja terjatve¹, zato pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Prav tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je v vlogi z dne 4. 1. 2016 izrazila svoje stališče glede začetka teka zastaralnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo s tem, ko je zavzelo drugačno stališče in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zato kršitve pravice do izjave sodišču prve stopnje ne moremo očitati.

8Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

9Tožeča stranka je kot leasingodajalka z (nasprotno) tožbo, ki jo je vložila dne 2. 12. 2015, od tožene stranke kot leasingojemalke, v posledici odstopa od Pogodbe dne 14. 10. 2009, uveljavljala plačilo zneska, do katerega bi bila upravičena, v kolikor do razdrtja pogodbe ne bi prišlo (pozitivni pogodbeni interes), zmanjšanega za vrednost predmeta leasinga (nepremičnina), po kateri je bila nepremičnina dne 22. 6. 2015 s Pogodbo o prevzemu in oddelitvi prenesena na družbo P. d.o.o.

10Takšna terjatev je po naravi odškodninska terjatev, ki skladno s tretjim odstavkom 352. člena v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ zastara v treh letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Pri odškodninskih terjatvah je to takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi oškodovanec lahko določil višino odškodninskega zahtevka, pri čemer ni nujno, da bi bila škoda določena, zadošča, da je določljiva².

11Sodišče druge stopnje meni, da je bil v obravnavanem primeru ta pogoj izpolnjen najkasneje ob izročitvi nepremičnine leasingodajalcu, t.j. dne 26. 10. 2011. Sicer je imela tožeča stranka že z dnem odstopa od Pogodbe 29. 12. 2004, ki ga je tudi sodišče prve stopnje štelo za začetek teka zastaralnega roka, vse podatke za izračun škode iz četrtega odstavka 12. člena Pogodbe, vendar sodišče druge stopnje, glede na pogodbeno določilo petega odstavka 12. člena Pogodbe, ki določa, da se od ugotovljene vrednosti terjatve po četrtem odstavku 12. člena Pogodbe, odšteje vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi, meni, da je bila tožeča stranka vsaj takrat dolžna napraviti končni obračun terjatve do leasingojemalca. Drugačna razlaga določila 12. člena Pogodbe bi lahko privedla do situacije, ko bi leasingodajalec v nedogled zavlačeval s prodajo predmeta leasinga in dolžnika (leasingojemalca) puščal v negotovosti glede njegovega dolga³. To gotovo ni skladno z namenom instituta zastaranja, ki je v tem, da predvsem varuje dolžnika pred sicer neaktivnim upnikom, ki naj svojo terjatev uveljavi v razumnem roku, da ne pušča dolžnika v negotovosti za povsem nedoločen čas. V obravnavanem primeru je zato kot dan začetka teka zastaralnega roka terjatve tožeče stranke potrebno šteti dan izročitve nepremičnine leasingodajalcu, t.j. 26. 10. 2011. Ker je od tega dneva pa do vložitve tožbe z dne 2. 12. 2015 potekel triletni zastaralni rok, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja pravilna.

12Zmanjšanje odškodninskega zahtevka zaradi koristi, ki jo za tožečo stranko predstavlja nepremičnina, je ravnanje skladno z določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ki določa, da je treba pri odmeri odškodnine poleg škode upoštevati tudi korist, ki je pri kršitvi pogodbe nastala upniku, kar pa ne pomeni, da je zaradi kasneje nastale koristi začelo zastaranje odškodninskega zahtevka teči s časom nastanka koristi (izkupička od prenosa oz. 'prodaje' nepremičnine), za kar se zavzema pritožnica. Kot že prej rečeno, odškodninska terjatev zastara v treh letih od takrat, ko oškodovanec zve za škodo in povzročitelja škode, korist pa ima učinek na zmanjšanje škode, ne pa določljivost škode v smislu trenutka začetka teka zastaranja odškodninske terjatve.⁴ Način določitve vrednosti predmeta leasinga kot koristi, ki je določen v šestem odstavku 12. člena Pogodbe, po oceni pritožbenega sodišča zato ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka odškodninske terjatve kot posledice odstopa od Pogodbe.

13Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje, ko pri preizkusu pravilnosti izpodbijane odločitve tudi ni našlo drugih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke. Z odgovorom ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi, zato priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

¹ Točka 20 obrazložitve sodbe.
² Primerjaj sodba VS RS III Ips 63/2014 z dne 15. 7. 2014.
³ V obravnavanem primeru je od odstopa do Pogodbe do 'prodaje' nepremičnine minilo kar šest let.
⁴ Primerjaj VSC sodba Cpg 29/2017 z dne 15. 3. 2017.