VSRS Sodba II Ips 211/2017

Revizija se zavrne.

1V obravnavani zadevi je sporno ali je lastnica kmetijskih zemljišč, ki so bila v družbeni lastnini, na podlagi določb Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) postala tožnica ali pa je njihova lastnica na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postala toženka.

2Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin, ki so bile navedene v I. točki izreka sodbe. S sklepom je odločilo, da se glavna obravnava glede parc. št. 2820/0 in parc. št. 28220/0, obe k.o. ... začne znova. Stališče prvostopenjskega sodišča je, da se je lastninjenje nepremičnin izvedlo na podlagi določb ZSKZ in da so bili izpolnjeni pogoji za ex lege pridobitev lastninske pravice tožnice. Le glede dveh parcel je ugotovilo, da gre za nezazidani stavbni zemljišči, ki nista v celoti namenjeni gradnji, zato je zanju treba dopolniti dokazni postopek.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi prvostopenjskega sodišča in kot bistveno poudarilo, da za razrešitev spora ni pravno pomembno, ali je toženka pravico uporabe na kmetijskih zemljiščih pridobila odplačno.

4Revizijo je vložila toženka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in pravnomočno odločbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podredno predlaga spremembo pravnomočne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne glede tistih parcel, ki jih je toženka pridobila z odplačnim pravnim poslom oziroma da se pravnomočna sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pretežen del revizijskih navedb se nanaša na nepremičnine, ki jih je toženka pridobila z odplačnim pravnim poslom. Glede ostalih navaja le, da se je lastninjenje zemljišč izvedlo na podlagi določb ZLNDL, zato je odločitev pravnomočne sodbe, da je tožnica postala lastnica nepremičnin na podlagi določb ZSKZ, napačno.

V zvezi s sedmimi nepremičninami toženka utemeljuje, da je v postopku zatrjevala in dokazala, da je na njih pravico uporabe pridobila odplačno in s sklenitvijo ustreznih pogodb s fizičnimi in pravnimi osebami, zato bi se lastninjenje moralo izvesti na podlagi določb ZLNDL. Prav odplačna narava pravnih poslov po njenem mnenju v bistvenem spreminja pravno in dejansko naravo spora. Nadalje utemeljuje, da je v sistemu družbene lastnina pravica uporabe imela podobne učinke, kot jih ima lastninska pravica v sistemu zasebne lastnine. Bila je razpolagalna pravica, ki jo je bilo mogoče prenesti, zanjo plačati dogovorjen znesek kupnine in pridobiti posest. Toženka bi te nepremičnine lahko prenesla naprej na tretje osebe na enak način, kot jih je sama pridobila. Zato se ne more strinjati s stališčem nižjih sodišč, da se je po načelu pridobljenih pravic lahko pridobila le enaka pravica, ne pa tudi lastninska pravica. Toženka vztraja, da je bilo z odločitvijo nižjih sodišč, kljub navajanju obsežne sodne prakse, poseženo v njene pridobljene pravice oziroma v njeno zakonito in v skladu z veljavnimi predpisi pridobljeno pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Tak poseg v pridobljene pravice bi smel biti izveden le proti plačilu. Ker ustreznega nadomestila za odvzem nepremičnin ni dobila, gre po oceni toženke za nedovoljeno in nezakonito razlastitev oziroma za protiustaven poseg v njeno lastninsko pravico.

Opozarja še na pravnomočno končano pravdno zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2319/2016 med istima strankama, v kateri naj bi nižji sodišči zavzeli drugačno stališče glede vprašanja, ali je lahko družbeno politična skupnost v prejšnjem družbenem sistemu v zasebno lastnino pridobila nepremičnino. Utemeljuje, da v obravnavani zadevi nižji sodišči zastopata stališče, da odplačna pridobitev pravic uporabe nima nobenega vpliva na pridobitev lastninske pravice, v citirani zadevi pa sta nižji sodišči presodili, da je zasebna lastnina nastala v že v času družbene lastnine. Višje sodišče ima torej različno stališče glede vpliva odplačnih pravnih poslov na pridobitev lastninske pravice.

5Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Dejansko stanje, na katerem temelji odločitev nižjih sodišč, da je tožnica (država) postala lasnica nepremičnin, je mogoče strniti v naslednje bistvene točke:

- v zemljiški knjigi je kot lastnica nepremični vpisana toženka;

- toženka se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi določb ZLNDL;

- nepremičnine (razen delov parc. št. 2820/0 in 2822/0, obe k. o. ...) so kmetijska zemljišča;

- nepremičnine so bile pred lastninjenjem v družbeni lastnini;

- na presečni dan 6. 4. 1941 nepremičnine niso bile v lasti toženke (občine).

8Ob upoštevanju teh dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da so nepremičnine na podlagi določb 14. člena ZSKZ že ob uveljavitvi tega zakona, to je 11. 3. 1993, ex lege postale last tožnice. Toženka na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZSKZ ni mogla postati njihova lastnica, saj jih na presečni dan 6. 4. 1941 ni imela v lasti. Toženkin ugovor, da je nepremičnine olastninila na podlagi določb ZLNDL, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z argumentom, da je ta zakon v razmerju do ZSKZ subsidiarne narave, lastninjenje kmetijskih zemljišč pa se je izvajalo na podlagi določb ZSKZ.

9Tem razlogom je sodišče druge stopnje pritrdilo in dodatno pojasnilo, da ob upoštevanju jasne zakonske ureditev pravno ni pomembno, ali je toženka pravico uporaba na kmetijskih zemljiščih pridobila odplačno. Svoje stališče je podkrepilo še z ugotovitvami, da je iz obrazložitve predloga ZSKZ razvidno, da kriterij odplačnosti namenoma ni bil uporabljen pri kmetijskih zemljiščih, na katerih je imela pravico uporabe občina. Razlog za to je bil v dejstvu, da občine pretežnega dela kmetijskih zemljišč niso odkupile iz originarnih virov, temveč iz sredstev davka oziroma kasneje prispevka/odškodnine zaradi namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga je občinam odstopila država.

10Toženka v reviziji vztraja na stališču, da odplačna narava pravnega posla, s katerim je pridobila pravico uporabe, utemeljuje lastninjenje na podlagi določb ZLNDL.

11Zakonodajalec je pri lastninjenju kmetijskih zemljišč upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva Republike Slovenije, zato je lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini uredil drugače kot lastninjenje ostalih zemljišč. Pravni status kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini urejajo trije zakoni: Zakon o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in ZSKZ. Pri lastninjenju kmetijskih zemljišč uporaba ZLNDL ne pride v poštev, tudi sicer pa je ta zakon subsidiarne narave, kar pomeni, da se lastninjenje na njegovi podlagi opravi le, če se ni opravilo po določbah drugih zakonov. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavanem sporu ZSKZ.

12Za presojo sta bistvena prvi in četrti odstavek 14. člena ZSKZ. Prvi odstavek določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Na podlagi te določbe in ob izpolnjevanju v njej določenih zakonskih pogojev sta država ali občina z dnem uveljavitve ZSKZ (to je z dnem 11. 3. 1993) ex lege postali lastnici kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. V četrtem odstavku 14. člena ZSKZ pa so določeni kriteriji za razmejitev med državno lastnino, ki se prenaša na Sklad kmetijskih zemljišč, in občinsko lastnino, ki se prenese v premoženje občine. Lastnina občine postanejo tista kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. aprila 1941 v lasti občine. Pogoji za ex lege pridobitev lastninske pravice občine so torej štirje:

- da je šlo za kmetijska zemljišča;

- da so bila ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini;

- da ležijo na območju občine in

- da so bila 6. aprila 1941 v lasti občine.

13Toženka na presečni dan 6. 4. 1941 ni bila lastnica spornih nepremičnin. Po ugotovitvah nižjih sodišč so bile njihove lastnice na presečni dan različne fizične osebe in Kraljevina Jugoslavija. Ker eden od zakonsko določenih pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice toženke (občine) na nepremičninah ni bil izpolnjen, sta nižji sodišči pravilno presodili, da je njihova lastnica na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZ ex lege z dnem uveljavitve tega zakona postala tožnica (država). V času uveljavitve ZLNDL toženka teh nepremičnin ni mogla pridobiti v last, ker je že pred tem njihova lastnica postala tožnica.

14Toženka v reviziji vztraja, da odplačna narava pravnega posla utemeljuje lastninjenje na podlagi določb ZLNDL. Niti v reviziji konkretno ne pojasni, katera določba ZLNDL, ZSKZ ali drugega zakona ureja izjemo za lastninjenje tistih kmetijskih zemljišč, na katerih je občina pravico uporabe pridobila odplačno. Zakoni, ki urejajo lastninjenje kmetijskih zemljišč, nimajo posebnih pravil, s katerimi bi za nepremičnine, na katerih so občine pravico uporabe pridobile odplačno, uzakonila drugačen režim lastninjenja. Zakonodajalec je izjemo predvidel za kmetijska zemljišča, ki so jih na odplačen način dobile zadruge – te so z uveljavitvijo ZZad postala last zadruge. Druga izjema velja za temeljne organizacije kooperantov, ki so prav tako postale lastnice nepremičnin, če so pravico uporabe pridobile odplačno. Za občine pa zakonodajalec ni predvidel nobene izjeme, kar pomeni, da so ob upoštevanju prvega in četrtega odstavka 14. člena ZSKZ na državo prešle tudi vse tiste nepremičnine, na katerih so občine pridobile pravico uporabe po 6. 4. 1941. Taka zakonska ureditev je prestala ustavno sodno presojo.¹ Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek, da zakonska ureditev prekomerno posega v premoženje občin. Utemeljilo je, da je izbrani kriterij za razdelitev nepremičnega premoženja med občine in državo stvarno utemeljen in skladen s ciljem oziroma namenom zakonskih določb ZSKZ.

15Ker ZSKZ ne razlikuje med odplačno in neodplačno pridobitvijo pravice uporabe na nepremičninah, prvostopenjskemu sodišču niti ne bi bilo treba ugotavljati, na katerih od spornih nepremičnin je toženka pravico uporabe dobila odplačno. Iz istega razloga se tudi Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do revizijskih navedb, da imata pravica uporabe iz sistema družbene lastnine in lastninska pravica iz sistema zasebne lastnine v bistvenem enake značilnosti in da je tudi toženka v sistemu družbene lastnine lahko pravno veljavno pridobila lastninsko pravico. Tudi če bi revizijsko sodišče v celoti pritrdilo toženkinim argumentom, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Zakonski pogoji za ex lege pridobitev lastninske pravice toženke še vedno ne bi bili izpolnjeni.

16Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pravnomočno končano pravdno zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2319/2016. Ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj se obravnava vprašanja lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini. Bistvo spora je bilo skoncentrirano v vprašanju, ali je bila posadna listina zaradi neobstoja kavze nična in posledično utemeljen tožbeni zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice. Prvostopenjsko sodišče je sicer v 62. točki obrazložitve sodbe zavzelo določena pravna stališča glede lastninjenja nepremičnin na podlagi 14. člena ZSKZ, vendar je sodišče druge stopnje pojasnilo, da se o njihovi pravilnosti ne bo izreklo, ker za pravilnost izpodbijane sodbe niso pravno pomembna.

17Revizija po obrazloženem ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Glej 57., 58. in 59. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995.