VSRS Sklep II Ips 206/2018

I. Revizija se zavrže.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.566,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo z dne 17. 5. 2011 kot lastnica uveljavljala izročitev več nepremičnin v njeno posest (vindikacijski tožbeni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ)) in zahtevala odstranitev vseh zgrajenih objektov ter opustitev nadaljnjih poseganj (negatorni tožbeni zahtevek po 99. členu SPZ).

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo in tožencem naložilo, da tožnici vrnejo v neposredno posest nepremičnine parc. št. 234/1 k. o. ... (razen dela parcele, ki se nahaja za južnim in jugozahodnim zidom stavb označenih s številkami 5, 7, in 8, glede katerega je tožbeni zahtevek zavrnilo), severozahodni del parcele št. 233/33 v površini cca 80 m2, severvzhodni del parcele 230/5 v površini cca 240 m2, ter z nepremičnin odstranijo vse zgrajene objekte, označene na skici ogleda z dne 24. 9. 2015 s številkami 1 do 15. Tretjemu tožencu je naložilo, da je dolžan vrniti tožnici v last in neposredno posest nepremičnino s parc. št. 234/4 k. o. ... (in glede te nepremičnine zavrnilo zahtevek zoper preostala dva toženca). Zavrnilo je zahtevek glede vrnitve v last in neposredno posest nepremičnin in opustitev nadaljnjih posegov v jugovzhodnem delu parc. št. 234/5. Ugotovilo je, da toženci nimajo pravnega naslova za posest spornih nepremičnin.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje glede parc. št. 234/1 in 234/5 k. o. ... in glede stroškov postopka. Pritožbo tožencev je v preostalem, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanjem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavitev je sodišče obrazložilo s tem, da bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti mejo med nepremičnino parc. št. 234/2 (ki je v lasti tožencev) in tožničinimi parc. št. 234/1 in 234/5 (saj je potek meje predhodno vprašanje negatorne tožbe). Navedlo pa je, da za ta postopek ni pomembna dokončna ureditev meje med tožničinimi parc. št. 230/5, 233/23 in 234/1 in parc. št. 233/30 in 233/32, ki sta v lasti A. A., ker slednja ni stranka tega postopka, zato toženci z ugovorom spornega poteka meje v tem delu ne morejo uspeti.

Povzetek revizijskih navedb

4Zoper pravnomočni ugodilni del odločitve sodišča druge stopnje toženci vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožencev v celoti ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oz. vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Napačno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da meja med nepremičninami v lasti tožnice in A. A. ni predhodno vprašanje v tej zadevi. Vprašanje prostorskega obsega lastninske pravice je popolnoma neodvisno od tega, kdo je lastnik parcel, ki mejijo na nepremičnine tožnice. Če bo postopek za določitev meje pokazal, da objekti toženih strank in deli parc. št. 230/5 in 233/23, k. o. ..., ki so predmet pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, niso last tožeče stranke, ta ne bo imela aktivne legitimacije za uveljavljene zahtevke. Glede vseh parcel pa revidenti vztrajajo, da je tožnica soglašala s posestjo in gradnjo objektov. Uveljavljajo kršitev postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov (postavitve izvedenca gradbene stroke in vpogleda v dokumentacijo za izdajo lokacijskega dovoljenja št. 351-212/78 z dne 8. 2. 1987). Menijo, da se je s sklepom KS ... iz leta 1984 za celotno sporno območje vzpostavilo zakupno razmerje, ki je bilo odplačno (ker naj bi toženci skrbeli za investicijsko in drugo vzdrževanje celotnega območja), in katerega odpoved je bila možna le pod zapisanimi pogoji.

5Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrženje oz. podredno zavrnitev ter priglaša revizijske stroške.

Odločitev o reviziji

6Revizija ni dovoljena.

7Glede na navedbe odgovora na revizijo je Vrhovno sodišče najprej preverilo dovoljenost revizije upoštevaje vrednost spornega predmeta. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je tako revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi (44. člen ZPP). V primeru, da uveljavlja tožeča stranka zoper isto toženko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8V konkretnem primeru gre za subjektivno in objektivno kumulacijo zahtevkov. Tožnica je namreč s tožbo zoper tri tožence (ki niso nujni enotni sosporniki) uveljavljala več nedenarnih zahtevkov - vrnitev v posest, odstranitev objektov in prepoved nadaljnjih posegov v več različnih nepremičnin. V tožbi je navedla eno (nediferencirano) vrednost spornega predmeta 150.000,00 EUR. Tudi toženci so v reviziji navedli enotno vrednost izpodbijanega dela 41.000,00 EUR. Vendar v konkretnem primeru seštevanje vrednosti za vse posamezne zahtevke (ki bi jih tožnica lahko uveljavljala v različnih pravdah - proti različnim tožencem, za različne nepremičnine in po različni pravni podlagi) ne pride v poštev. Zahtevki se namreč nanašajo na različno dejansko in pravno podlago. Ker so vloženi zoper tri tožence, po ustaljeni praksi¹ tega sodišča ne pride v poštev pravilo iz petega odstavka 367. člena ZPP², saj pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker je tožnik z različnimi zahtevki tožil več tožencev skupaj z eno tožbo.

9Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu, na katero nepremičnino in na katerega toženca se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena.³ To pomeni, da si toženci v tem postopku niso zagotovili dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

10Tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, zato sama krije stroške, nastale v zvezi z njim (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o reviziji). To pa ne velja za tožnico, ki je na problem nedovoljenosti revizije opozorila v odgovoru nanjo. Vrhovno sodišče je tožnici priznalo 2.566,88 EUR (2.084,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT).

¹ Glej sklep VSRS II Ips 104/2013 z dne 23. 4. 2015 in v njem navedene sodne odločbe.
² Po petem odstavku 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.
³ Prim. odločbe VSRS II Ips 46/2017, II Ips 272/2017, II Ips 216/2018.