UPRS Sodba in sklep IV U 16/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ, Kmetijska inšpekcija, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota Celje, Izpostava Mozirje, je z izpodbijanim aktom, št. 0611-1445/2015 z dne 25. 8. 2016, zavezancu A.A. prepovedal uporabo kmetijskega objekta – lesenih sušil, na parc. št. 941/2 in 955 k.o. ..., v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva točka izreka); določil, da je inšpekcijski zavezanec z lesene konstrukcije sušil dolžan odstraniti reklamne oglase dimenzije cca 12,00 x 5,20 m in objekt uporabljati za kmetijski namen (druga točka izreka) in v tretji točki izreka določil rok za ureditev 30. 5. 2017.

2Odločitev je prvostopenjski organ oprl na ugotovitve kontrolnega inšpekcijskega pregleda z dne 25. 5. 2016, na katerem je bilo ugotovljeno, da sta na zemljišču parc. št. 941/2 k.o. ... še vedno postavljeni dve leseni konstrukciji 11,60 m x 5,20 m, dvignjeni od tal 0,40 m, na katerih so z obeh strani obešeni reklamni panoji, na kmetijskem zemljišču na parc. št. 955 k.o. ..., pa so postavljene tri lesene konstrukcije za reklamne panoje 12,00 m x 5,20 m, dvignjene od tal cca 0,40 m. Lesene konstrukcije so izvedene tako, da so v zemljo zapičeni železni nosilci, na katere je pritrjena lesena konstrukcija, ki je na vsako stran sidrana z jeklenimi vrvmi. Zemljišče je na vsako stran oglasnega panoja, cca 3 m v širino in cca 26 m v dolžino, slabše obdelano, ker je košnja med sidranimi vrvmi ovirana, prav tako pa se na zemljišču pojavlja mah zaradi zasenčenosti.

3Na podlagi lokacijske informacije, ki jo je kmetijska inšpekcija pridobila že v postopku proti prejšnjemu lastniku zemljišč, izhaja, da so zemljišča po osnovni namenski rabi kmetijska zemljišča, vpogled v informacijski sistem PISO pa izkazuje, da gre za najboljša kmetijska zemljišča. Tako je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je uporaba lesenih sušil za namestitev reklamnih panojev neskladna s 3.č členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj se pomožni kmetijsko – gozdarski objekti iz točk b. in c. prvega odstavka tega člena, lahko uporabljajo le v kmetijske namene.

4Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil.

5Tožnik v tožbi odločitvi inšpekcijskega organa oporeka in tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil upravnega postopka ter nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da so bila sušila postavljena že pred pridobitvijo obeh zemljišč in da na njihovo postavitev ni imel vpliva. Sušila se uporabljajo namensko, za sušenje sena, in ker zemljišči loči avtocesta, ki onemogoča prehod med zemljišči, so postavljena na obeh straneh avtoceste. Tako sušila ne predstavljajo objekta v smislu Zakona o graditvi objektov, pa tudi način postavitve stebričkov ter način rabe sušil ne predstavlja posega v zemljišče (razen točkovnih nosilnih stebričkov), v smislu onesnaževanja, degradiranja ali škode kulturi. Tudi izobešanje reklamnega napisa ne degradira zemljišča, v času obdelave zemljišče pa omogoča zaščito pred vremenskimi vplivi. Oporeka tudi ugotovitvi, da je zemljišče zaradi sušil slabše obdelano in zaradi sence poraščeno z mahom, ker gre za subjektivno oceno, ki ni utemeljena s strokovno analizo. Tožnik oporeka uporabi terminologije kmetijski objekt, sušila pa predstavljajo kvečjemu pomožno kmetijsko gozdarsko opremo, kot jo opredeljuje 3.č člen v točki e. Objekti se dejansko uporabljajo za sušenje sena, česar prvostopenjski organ, ki je opravil ogled maja 2015, ko trave za sušenje še ni bilo, ni mogel ugotoviti. Opozarja na določbo 107. člena ZKZ, ki predvideva prepoved uporabe objekta, ki mu je bila spremenjena namembnost, do katere pa se organ ni opredelil oziroma je ni utemeljil. Oporeka tudi uporabi lokacijske informacije, ki je bila za nepremičnine pridobljena 27. 1. 2015 in meni, da je v tem postopku ni bilo mogoče upoštevati. Tudi pavšalno sklicevanje, da je bil opravljen vpogled v informacijski sistem PISO, te procesne pomanjkljivosti ne odpravlja.

6Sodišču predlaga, da zato, ker je med strankama sporno dejansko stanje, odloči po opravljeni glavni obravnavi in izpodbijani akt kot nezakonit odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišču dodatno predlaga, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe do njene pravnomočnosti, na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker bi izvršitev nezakonite odločbe tožniku onemogočila kvalitetno obdelovanje kmetijskega zemljišča, posledično pa bi mu nastala težko popravljiva škoda, zadržanje izvršitve odločbe pa v ničemer ne bi prizadelo javnega interesa. Rok za izvršitev odločbe je namreč konec maja 2017, tik pred potrebo po sušenju trave po prvi košnji. Prav tako bi izvršitev odločbe tožnika prisila v kršitev ZKZ in morebitno sankcioniranje prvostopenjskega organa zaradi opustitve obdelave zemljišča.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter po vsebinski zavrnitvi tožbenih ugovorov sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik kmetijskega objekta – lesenih sušil, na parc. št. 941/2 in 955 k.o. ..., ne uporablja v kmetijske namene, torej jih uporablja v neskladju z določbo 3.č člena ZKZ, zato mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep prepovedi uporabe prej navedenega objekta v drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da na zemljišču parc. št. 941/2 in 955 k.o. ... stojijo lesena sušila, dimenzij 11,60 m x 5,20 m oziroma 12,00 m x 5,20 m, dvignjena od tal 0,40 m, na katera so z obeh strani obešeni reklamni panoji in da so lesene konstrukcije izvedene tako, da so v zemljo zapičeni železni nosilci, na katere je pritrjena lesena konstrukcija, ki je na vsako stran sidrana z jeklenimi vrvmi. Med strankama upravnega spora ni sporno niti, da gre za objekte, ki so zgrajeni zakonito, na kmetijskem zemljišču, s čimer je pravzaprav tesno povezana (dopustna) namembnost objektov (lesena sušila za travo), njihove dimenzije in način postavitve.

11Ob upoštevanju prej navedenih nespornih okoliščin sodišča ugotavlja, da je tožena stranka navedene objekte, v skladu z b.) točko 3.č člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), pravilno obravnavala kot enostavne in nezahtevne kmetijsko-gozdarske objekte in jih v skladu s Prilogo 2 te Uredbe pravilno štela kot pomožne kmetijsko gozdarske objekte. Ob taki razvrstitvi objektov je bila po presoji sodišča pravilna tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da se ti objekti, kot to določa določba osmega odstavka 3.č člena ZKZ, lahko uporabljajo le v kmetijske namene.

12V obravnavani zadevi je sporna ravno ugotovitev, ali se lesena sušila dejansko uporabljajo v kmetijske namene, kot pomožni kmetijsko gozdarski objekt. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da med strankam upravnega spora ni sporno, da so sušila na eni strani opremljena z reklamnimi panoji dimenzij cca 12,00 m x 5,20 m, katerih namestitev je po presoji tožene stranke neskladna z zakonsko določeno namembnostjo pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta, tožnik pa zatrjuje, da reklamni panoji predstavljajo zaščito sušil pred vetrom in v nobenem primeru ne gre za nenamensko rabo sušil. Ker torej v zadevi ni sporno dejstvo, da so lesena sušila opremljena z reklamnimi panoji, je po presoji sodišča tožnikovo zatrjevanje, da gre za namensko rabo lesenih sušil, neutemeljeno. Sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da postavitev reklamnih panojev ne predstavlja ne kmetijskega opravila, ne dejavnosti, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti in je zato posledično izrečeni ukrep utemeljen.

13Tožnik v tožbi navaja, da se je prvostopenjski organ, zaradi datuma pridobitve več kot leto in pol pred izdajo izpodbijane odločbe, nepravilno skliceval na lokacijsko informacijo z dne 27. 1. 2015. Sodišče ugotavlja, da iz sporne lokacijske informacije izhaja podatek o namenski rabi zemljišča na parc. št. 941/2 in 955 k.o. ... kot kmetijskega zemljišča in da tožnik tej ugotovitvi ne oporeka oziroma ne zatrjuje, da je bila ugotovitev, da so zemljišča po namenski rabi kmetijska, nepravilna. Prav tako tožnik navaja, da je bilo sklicevanje na opravljen „vpogled v informacijski sistem PISO“ pavšalno. Sodišče tožniku pojasnjuje, da informacijski sistem PISO (Prostorski informacijski sistem občin) predstavlja javni vpogled v podatke, tudi podatke o namenski rabi zemljišč, ki zemljišči parc. št. 941/2 in 955 k.o. ..., opredeljuje kot najboljša kmetijska zemljišča. Tudi tej ugotovitvi tožnik ne oporeka, zato sodišče ob takšni neprerekani opredelitvi zemljišč kot najboljših kmetijskih zemljišč, s katero je, kot je sodišče že pojasnilo, tesno povezana ugotovitev o zakoniti postavitvi pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov (lesenih sušil) in obveznosti njihove uporabe le v kmetijske namene, oba tožbenega ugovora zavrača kot neutemeljena.

14Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo. Sodišče je odločitev, zato ker opredelitev zemljišč kot kmetijskih, ugotovitev, da so lesena sušila postavljena zakonito in da so na njih nameščeni reklamni panoji, med strankama upravnega spora ni sporna, torej ni sporno dejansko stanje, odločilno za izrek spornega ukrepa, sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji sodnega senata. Sodišče iz tega razloga (torej nespornih dejanskih okoliščin, na katerih je utemeljen ukrep) ni upoštevalo tožnikovega predloga, da naj izvede glavno obravnavo in njegove pavšalne trditve, da je dejansko stanje med strankama sporno.

K točki II izreka:

15Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodiščem mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi je sodišče z izdajo sodbe, s katero je tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločilo. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

K točki III izreka:

16Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.