VSC Sodba Cpg 13/2019

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pod točko II. izreka odločbe spremeni tako, da se glasi:

Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 27.225,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene prvostopenjske stroške v znesku 30,00 EUR.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 741,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklenilo), (I.) da se zaradi umika tožbe za plačilo 82.518,80 EUR s pripadki v tem delu pravdni postopek ustavi in (razsodilo), (II.) da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožniku) 27.225,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2013 dalje do plačila in mu povrniti 1.630 EUR pravdnih stroškov s pripadki ter (III.) zavrnilo zahtevek za plačilo nadaljnjih 87.465,57 EUR in zahtevek za presežno zahtevane zakonske zamudne obresti od 27. 11. 2012 do 28. 2. 2013.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper odločitev pod točko II. izreka odločbe sodišča prve stopnje je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti, podredno še za 11.008,00 EUR, zavrne oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se tožnik ni potrudil v smeri zmanjševanja obsega nastale škode po 171. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (ministrstvo) je škodo prijavil kot da stroji niso zavarovani in je posledično pridobil 10% manjše nadomestilo. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da tožnik dejansko ne bo prejel več kot znaša nastala škoda. Do dolžnosti zmanjševanja škode se ni opredelilo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je odločalo mimo trditev toženke. Izvedenec v tem postopku je ugotovil, da znaša dejanska škoda na strojih 78.900,00 EUR (ugotovitev sodišča o škodi v višini 89.588,00 EUR je napačna) in ne 236.470,00 EUR oziroma v višini, kot jo je tožnik uveljavljal pri ministrstvu. Za škodo na strojih je od ministrstva in Sklada za pomoč podjetjem (sklad) že prejel 171.528,50 EUR (118.235,00 odpade na predmetne stroje) in od toženke 62.826,18 EUR. Prejel je višji znesek kot znaša dejanska škoda na strojih. Toženka mu zato ni dolžna plačati ničesar več. Podredno je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Upoštevalo je cenitev izvedenca J., ki je toženka ni sprejela. Izvedenec Izvedenec Š. je v mnenju na strani 23 ugotovil, da znaša škoda na strojih 78.900,00 EUR in ne 89.588,00 EUR kot je zaključilo sodišče. Podredno je zato treba zahtevek zavrniti še za 11.008,00 EUR. Toženka predlaga, da se glede na uspeh v pravdi tudi na novo odmerijo pravdni stroški.

3Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da 171. člen OZ ni uporabljiv, saj se nanaša na nepogodbeno odškodninsko odgovornost, in izpostavlja, da je cenilec J. ugotovil škodo na predmetnih strojih v višini 321.250,00 EUR.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditev toženke o ugovoru v zvezi s tožnikovo dolžnostjo zmanjševanja škode in v tej smeri ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je ugotovilo, da bi tožnik pri ministrstvu, če bi pri prijavi škode na zavarovanih strojih navedel, da so stroji zavarovani, pridobil za predmetne stroje 10% višji znesek pomoči. Držijo pa pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na (sporno) cenitev izvedenca J. in da je ob upoštevanju sodnega izvedenca Š. zmotno ugotovilo dejansko stanje. V tej pravdi je bila namreč sporna prav višina škode, ki je tožniku zaradi poplave nastala na (pri toženki) zavarovanih strojih. Tožnik je tožbo gradil na podlagi cenitve izvedenca J., to je cenilca, ki ga je pred pravdo za potrebe pridobitve pomoči pri ministrstvu angažiral sam, medtem ko se je toženka branila, da mu je celotno nastalo škodo že izplačala s plačilom 62.682,18 EUR, da mu ni dolžna izplačati več od nastale škode in da je tožnik zaradi nastale škode pridobil tudi sredstva ministrstva ter sklada. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ob sporni višini nastale škode angažiralo sodnega izvedenca Š., vendar se je nato v sodbi napačno oprlo še na sporno cenitev J. Povedano drugače, višina škode, ki je zaradi poplave tožniku nastala na (pri toženki) zavarovanih strojih, je bila ugotovljena v tej pravdi na podlagi ekspertize sodnega izvedenca Š. in le tako ugotovljena višina škode je lahko relevantna za odločitev v konkretni zadevi. Prav tako višina škode ne znaša 89.588,00 EUR, temveč, kot pravilno opozarja pritožba, le 78.900,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje napačno povzelo bistvene ugotovitve izvedenca (str. 23 ekspertize), ki mu je sledilo v celoti.

6Pritožba tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravilo o oškodovančevi dolžnosti zmanjševanja škode iz 171. člena OZ. V tej smeri zmotna uporaba materialnega prav ni podana, saj dolžnost zmanjševanja škode ne pomeni dolžnosti oškodovanca, da se pri nastali škodi poplača od tretjih oseb, ampak gre za dolžnost preprečiti nastajanje in povečevanje škode. Povedano drugače, toženkine obveznosti iz zavarovalnih pogodb ne zmanjšuje dejstvo, da tožnik ni v celoti izkoristil možnosti poplačila pri ministrstvu.

7Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

8Ker je torej sodišče prve stopnje glede odločitve o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) zmotno uporabilo materialno pravo in dejansko stanje iz tega razloga ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno (peta alineja prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9Posledično je toženkin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 100 %, saj je bil tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti neuspešen. Spremenjeni uspeh je terjal, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno nesporne toženkine prvostopenjske stroške v višini 30,00 EUR (za fotokopiranje in poštnino) je toženki na podlagi prvega odstavka 154. ZPP (in 155. člena ZPP) dolžan povrniti tožnik. Pritožbeno sodišče je upoštevaje navedeno poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji sojenja ter o prvostopenjskih stroških odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

10Ker ob zgoraj izpostavljenih utemeljenih in neutemeljenih pritožbenih očitkih toženka drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

11O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pritožbene stroške, medtem ko tožniku ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Toženki se prizna 741,00 EUR takse za pritožbo, ne priznajo pa se ji neizkazani materialni stroški v višini 30,00 EUR za fotokopiranje in poštnino.