VSC Sodba Cpg 26/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo (I.), da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v 15 dneh plačati 6.421,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2015 dalje do plačila in (II.) da ji je v istem roku dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.081,07 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi meni, da je tudi odločitev o stroških materialnopravno napačna, in navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenim navedbam, da poškodovani delavec ni držal verige, da je z rokama posegel v nevarno območje šele v trenutku, ko je žerjavovodja že pričel z dvigovanjem, in da žerjavovodja navedenega ni mogel pričakovati in predvideti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je delavec izpovedal zelo nedosledno. Na začetku je govoril o ″držanju ketne″ in da je bil prisoten samo on, prav tako pa je nakazal, da naj bi žerjavovodja poškodoval že več ljudi in da naj bi bil vinjen. Šele po predočenju svoje izjave se je začel spominjati dogodkov drugače. Ob hudi poškodbi bi bilo razumno mogoče pričakovati, da mu je dogodek ostal v spominu. Njegovo sklicevanje, da je poteklo že nekaj časa in se zadeve ne spomni dobro, je neutemeljeno. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je njegova izjava neresnična, saj bi si zagotovo zapomnil vsebino le-te in vsebino dogodka. Žerjavovodja je dogodek prepričljivo opisal že v izjavi delodajalcu in tudi pred sodiščem. Ko je pričel dvigovati gredice, poškodovani ni imel rok v območju verige, saj se je o tem vizualno prepričal. Ovrgel je tudi izpovedbo delavca, da naj bi že povzročil nesrečo in da naj bi bil vinjen. Dejansko stanje je v tem delu napačno ugotovljeno. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo poškodovanemu, ne pa žerjavovodji, kar je bistvena kršitev določb postopka. Skopo se je oprlo na to, da naj bi oškodovanec dlje časa vpil, kar naj bi potrjevalo, da žerjavist nanj ni bil pozoren. Nihče tega ni potrdil in je tudi v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno. Izvedenec je pri izdelavi mnenja izrecno že zavzel stališče o sosledju dogodkov. Možnosti oziroma zatrjevanj toženke pri izdelavi mnenja ni upošteval. Iz tega izhodišča izhaja tudi zaključek o neustrezni organizaciji dela. Žerjavovodja je imel ustrezen pregled nad delavci in je šele delavec postopal neprimerno. Te možnosti izvedenec ni upošteval pri izdelavi mnenja. Svoja stališča ter zaključke je podal iz vnaprej oblikovanega stališča o poteku škodnega dogodka. Mnenje ni strokovno sprejemljivo in je bil predlog toženke za postavitev novega izvedenca za varstvo pri delu ustrezen. Ker je sodišče prve stopnje predlog neutemeljeno zavrnilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če novi izvedenec ne bi izhajal iz vnaprej oblikovanega stališča, bi bili njegovi odgovori na ključna vprašanja drugačni in bi bilo treba posledično materialno pravo uporabiti drugače. Izvedenec je navedel, da se breme najprej dvigne za 10 cm in šele po tem dvigu, ko se preveri stabilnost privezanega bremena, delavec zapusti območje delovanja dvigala. Nihče ni izpovedal o večjem dvigu in očitno so bili delavci takrat lahko v bližini. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da je žerjavist izpolnil obveznost prepričati se o položaju ostalih delavcev pred dvigom. Delavci so imeli ustrezna navodila za varno opravljanje dela. Skrb za umik sodi med obveznosti delavca. Ko se je delavec že umaknil, žerjavist ni mogel pričakovati, da bo ponovno segel po verigi.

3Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica, ki sicer pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirano nikjer ne opredeli.

6Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi delavca oziroma zakaj ni sledilo žerjavovodji. Izpovedbi žerjavovodje oziroma tudi njegovi pisni izjavi, ki jo je toženka vključila v zapisnik o poškodbi pri delu, nasprotujejo drugi dokazi, in sicer ne samo izpovedba poškodovanega delavca in njegova izjava, temveč še ugotovitve inšpektorata ter v pravdi angažiranega izvedenca. Ob tem je nenazadnje bistveno, da je sodišče tudi ugotovilo, da je delavec prijel verigo, da bi iz nje odpel gredice, in da je delavca nato celo dvignilo, da je kričal, da so kričali še drugi in da je šele nato žerjavovodja spustil gredice ter osvobodil delavčevo roko. Povedano drugače, v takšni ali drugačni obliki podana izjava žerjavista je povsem osamljena in deloma celo nelogična, zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Enako velja za žerjavistovo izjavo, da je opravil ustrezen pregled nad delavci. Pritožba se v tem delu tudi neutemeljeno sklicuje na nedoslednosti v izpovedbi delavca v delu, ki se nanaša na nesporna dejstva o bistvenih okoliščinah nesreče, ki so jih potrdile vse preostale zaslišane priče (tudi žerjavovodja) in ki izhajajo še iz listinskih dokazov. Očitno se je delavec v svoji izpovedbi na začetku zmedel ter bistvene okoliščine pomešal oziroma zmotno navedel, nato pa se je vseh okoliščin ob predočitvi svoje izjave vseeno spomnil. Vsekakor pa je že takoj povedal, da je držal "ketno v roki", čeprav je na začetku zmotno izpovedal o kraju nesreče in prisotnih osebah. Njegova izjava, ki jo je podal po dogodku, zaradi predmetne začetne zmedenosti pri izpovedbi ni, kot se zavzema pritožba, neresnična. Vsekakor ob tem tudi ni utemeljeno lastno pritožbeno zavzemanje, da bi se morali udeleženci travmatičnih dogodkov, le-teh spominjati bistveno bolje, ker naj bi bilo to razumno. Da naj bi žerjavovodja že povzročil nesrečo in da naj bi bil vinjen, ni bilo del trditvene podlage pravdnih strank, zato je to pravzaprav neupoštevno. Iz dveh v tem delu različnih izpovedb prič pa tudi sicer ni mogoče izpeljevati neutemeljenih zaključkov o neverodostojnosti ene priče. O daljšem vpitju je izpovedal poškodovani delavec, izhaja pa tudi iz omenjenih ugotovitev inšpektorata, zato tudi v tem delu dejansko stanje ni napačno ugotovljeno. Povedano sklepno in drugače, pritožbena lastna dokazna ocena, katere rdeča nit je v izpostavljanju minucioznih ter občasno še nerelevantnih nedoslednosti med le posamičnimi izvedenimi dokazi, ni utemeljena.

7Angažirani izvedenec se je pri ustnem zaslišanju opredelil tudi do toženkine verzije dogodkov, in sicer ji ni sledil, zato pravzaprav ni jasno pritožbeno zavzemanje, da bi ji moral slediti in da naj bi bili posledično njegovi zaključki napačni. Stališče toženke o izvedenčevem vnaprej oblikovanem mnenju je njeno lastno in neutemeljeno stališče, ki mu ni mogoče slediti. Izvedenec je, kot izpostavlja že sama pritožba, pojasnil, da delavec ni namerno posegel v nevarno območje in da je pričel z odstranjevanjem verige, ker je bila razbremenjena, ker je bil pri njemu položaj gredic primeren in ker drugega signala ni zaznal. Povedano drugače, delavec ni nepričakovano in nepredvidljivo posegel v nevarno območje, ko je žerjavovodja že pričel z dviganjem bremena. Sodišče prve stopnje je na 19. in 20. strani izpodbijane sodbe obširno pojasnilo razloge za zavrnitev toženkinega predloga za angažiranje novega izvedenca, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. V kratkem je te razloge mogoče strniti v tem, da je izvedenec svoje delo opravil ustrezno in da se je opredelil tudi to toženkine verzije dogodkov, zato (tudi) po presoji pritožbenega sodišča ni bilo podlage za angažiranje novega izvedenca po 254. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi v tem delu tako ni podane (nekonkretizirane) bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8Pritožba tudi s polemiziranjem o dvigu bremena za 10 cm in o skrbi delavca za umik na varno razdaljo ne more doseči drugačnih ugotovitev o pravnorelevantnih dejstvih. O večjem dvigu je izpovedal sam delavec, medtem ko je bistveno to, da se je delavec nahajal pri gredicah, ker je želel odstraniti verigo. Slednje in dejstvo, da je dal navodilo za dvig drugi delavec, povsem izniči zavzemanje pritožbe, da se je žerjavovodja prepričal, če lahko manever izvede varno za vse udeležene. Obenem je jasno, da je ob dejanju odpenjanja verige, ko je zagrabilo delavčevo roko, pritožbeno izpostavljanje dolžne skrbnosti delavca za umik na varno razdaljo nerelevantno.

9Iz sodbe sodišča prve stopnje torej kot bistveno in strnjeno izhaja:

- da se je delavec toženke in zavarovanec tožnice poškodoval pri delu, in sicer pri prestavljanju gredic na zložen kup gredic višine 1,8 metra, pri katerem so "sodelovali" še njegov sodelavec, žerjavist in skupinovodja;

- da je pri prestavljanju gredic na ustrezno mesto sodelavec (z delavcem se preko kupa gredic nista videla) ponovno in tokrat samo glasovno dal signal žerjavistu za dvig gredic, ki na njegovem delu niso bile pravilno naložene;

- da je žerjavist gredice dvignil v trenutku, ko je delavec (že) z roko držal verigo, in da je veriga pritisnila delavčevo dlan in prste ter ga poškodovala;

- da je bil položaj gredic na strani delavca ustrezen, da ni slišal zahteve sodelavca po ponovnem dvigu, da je prijel za nenapeto verigo ter jo pričel snemati z gredic, da ga je ob stisnjenju celo dvignilo in da je kričal;

- da je delavec imel varovalno opremo;

- da delavec in sodelavec nista bila praktično poučena o signaliziranju, da žerjavist ni bil niti teoretično niti praktično poučen na temo signaliziranja in da ni bil usposobljen za varno delo žerjavovodje (obstoji dokazilo o usposobljenosti, a je treba izpolnjevati še zdravstvene zahteve in izvajati obvezne občasne teoretične in praktične preizkuse usposobljenosti);

- da skupinovodja ni bil usposobljen za varno delo "brusilec – skupinovodja" in da je stal na strani delavca, a je le na gredice lepil nalepke ter ni sodeloval pri organizaciji, nadzoru in izvedbi transporta;

- da ni bilo, ker je šlo za transport s sodelovanjem večih oseb, osebe za komuniciranje z žerjavistom, ki bi imela ves čas nadzor nad območjem delovanja dvigala in prisotnimi osebami na tem območju;

- in da mora žerjavist privezano breme najprej dvigniti samo za 10 cm, da se preveri stabilnost tovora, da nato delavec zapusti območje delovanja dvigala in da se mora žerjavovodja pred dvigom prepričati o položaju ostalih delavcev sam ali ob pomoči signalista.

10Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Ob zgoraj izpostavljenih bistvenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožničina škoda (predmetna nesreča oziroma posledični stroški zdravljenja poškodovanega delavca) v vzročni zvezi s toženkinim protipravnim ravnanjem. Toženka je namreč (tudi preko ravnanja ostalih treh delavcev) opustila ukrepe iz varstva pri delu (ni ustrezno organizirala delovnega procesa, ni izvajala ustreznega nadzora nad delom delavcev in delavcev ni ustrezno usposobila), zaradi česar je prišlo do obravnavane delovne nesreče. Pritožbeno sodišče ob tem soglaša s presojo, da ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah ni mogoče najti nobenega (so)prispevka poškodovanega delavca k nastali škodi oziroma izključitve odškodninske odgovornosti toženke. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato se pritožbeno sodišče o njih ni izreklo.