VSK Sodba Cpg 30/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v IV. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da se znesek 2.713,83 EUR nadomesti z zneskom 2.443,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 428,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tožbi razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112906/2016 z dne 8. 11. 2016 v 1. in 3. točki razveljavi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka), po nasprotni tožbi pa je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba med pravdnima strankama razvezana, in da je tožeča stranka dolžna toženi vrniti plačano kupnino v višini 23.820,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi ter plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR (II. točka izreka) in se ugodi podrednemu zahtevku, da se kupnina po prodajni pogodbi zniža za 22.130,07 EUR in je tožeča stranka dolžna toženi vrniti del kupnine v znesku 16.950,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), in da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 2.713,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper I., III. in IV. točko sodbe se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da nasprotna tožba ni bila vložena pravočasno. Tožena stranka je namreč tožeči zadnji dopis poslala 29. 6. 2015, nato pa ni storila ničesar več in je šele 1. 3. 2017 vložila nasprotno tožbo. Iz dopisa z dne 18. 11. 2015, v katerem tožečo stranko opozarja, da bo kmalu poteklo eno leto, odkar poziva na odpravo pomanjkljivosti, pa je posredno razvidno, da je se je zavedala svojih pravic in dolžnosti vložitve tožbe v zakonsko določenem roku. Od zadnjega dopisa tožene stranke do vložitve nasprotne tožbe je torej minilo več kot 16 mesecev, v katerih tožena stranka ni storila prav ničesar, kljub temu, da jo je tožeča stranka s pisnimi opomini v letu 2015 pozivala k plačilu računa. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pravičneje uravnotežiti interese obeh strank, saj sta njuni odgovornosti enako strogi. Tožeča stranka zaradi svoje dobre poslovne prakse ne taji, da je poizkušala zamakanje v čim večji meri odpraviti. Ni pa nikoli zavajala tožene stranke s tem, da bi lahko zamakanje v celoti odpravila, ker to ni bila niti sposobna izvršiti. Njeno ravnanje zato ne more predstavljati prevare v smislu prvega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka tudi izrecno nasprotuje zasebnemu izvedeniškemu mnenju S. P., iz katerega se sicer ne razbere, da se kupnina zniža za znesek 22.130,07 EUR. Tudi zaradi tega ne, ker je izvedenec od vrednosti računa odbil celoten znesek za vertikalne roloje v višini 8.873,00 EUR, ker naj tudi ti ne bi nudili funkcije, zaradi katere je bila tenda kupljena. Povsem jasno je, da vertikalni roloji ne predstavljajo nadstrešnice in primarno nudijo bočno zaščito pred vetrovi do 70 km/h, sekundarno pa s strani ščitijo prostor pred manjšimi padavinami. V vsakem primeru pa niso bili predmet spora oziroma pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje bi zato v postopku moralo imenovati novega izvedenca, ki bi lahko določil znesek znižanja kupnine. Tudi v postopku imenovani izvedenec M. N. je na zaslišanju izpovedal, da bi po njegovi oceni lahko znašala vrednost znižanja kupnine približno 20 odstotkov oziroma 5.800,00 EUR. Tožbeni zahtevek je zato v tem delu ostal neugotovljen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje namreč tožeči stranki neutemeljeno ni priznalo stroškov, ki jih je ta priglasila pravočasno do konca glavne obravnave, in sicer sodno takso za dopolnitev tožbe, nagrado za odgovor na nasprotno tožbo in nagrado za odgovor na predlog za zavarovanje dokazov.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, nasprotovala je pritožbenim trditvam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za dobavo in montažo horizontalne nadstrešnice z vrtljivimi brisoleji in vertikalnimi rolo zaporami (v nadaljevanju: nadstrešnica) za znesek kupnine 29.000,00 EUR. Tožeča stranka je dobavo nadstrešnice izvedla 18. 11. 2014, še istega meseca pa se je na njej pojavila napaka, saj ob deževju nadstrešnica ni tesnila in terase lokala, kjer je bila vgrajena, ni varovala pred padavinami. Tožena stranka je tožečo z več dopisi pozvala k odpravi napak, ki jih je slednja tudi odpravljala, navsezadnje pa je toženo stranko z opomini pozivala k plačilu preostanka kupnine po računu 182-2014 v višini 5.180,00 EUR, kolikor je tožena stranka zaradi napake ni poravnala. Tožeča stranka je za plačilo preostanka kupnine zoper toženo stranko 7. 11. 2016 vložila predlog za izvršbo, ki mu je tožena stranka obrazloženo ugovarjala, po začetku pravdnega postopka pa je 1. 3. 2017 vložila tudi nasprotno tožbo. Z njo je primarno zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba razvezana in posledično vračilo že plačane kupnine v višini 23.820,00 EUR, podredno pa znižanje kupnine za 22.130,07 EUR in posledično vračilo dela že plačane kupnine v znesku 16.950,07 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek po tožbi zavrnilo, saj je v postopku ugotovilo, da je tožeča stranka toženi prodala stvar (nadstrešnico) z napako, zaradi česar je bila vrednost prodane stvari bistveno nižja od kupnine, ki jo je že plačala tožena stranka. Glede na to pa je ugodilo podrednemu zahtevku tožene stranke za znižanje kupnine in vračilo dela že plačane kupnine.

6Neutemeljen je očitek pritožbe, da je bila v obravnavani zadevi nasprotna tožba vloženo prepozno glede na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ. Kot je namreč pravilno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ta rok ni uporabljiv, saj si je tožeča stranka stvarno napako na dobavljeni in montirani nadstrešnici prizadevala odpraviti še vse do spomladi leta 2016. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Ob takšnem dejanskem stanju pa kljub dejstvu, da tožena stranka tožeči po 18. 11. 2015 ni več pošiljala dopisov za odpravo napake, toženi stranki sodnega varstva ni mogoče odreči. Enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ je namreč potekel v času, ko je tožeča stranka napako aktivno odpravljala¹ in je tožena stranka torej upravičeno pričakovala, da bo le-ta odpravljena, oziroma da bo njen ugovor rešen brez pravde². V takem primeru bi ob strogem upoštevanju zakonskega prekluzivnega roka tožena stranka svoje pravice izgubila, še preden jih je sploh imela možnost uveljaviti. To pa bi bilo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim kupec v primeru prodajalčevega zavajanja (prevare) ohrani svoje pravice iz naslova napak prodane stvari tudi po poteku zakonskega prekluzivnega roka.

7Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v takšnem primeru potrebno za presojo pravočasnosti zahtevka tožene stranke za znižanje kupnine uporabiti splošni tri letni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ. Napačno je v zvezi s tem stališče pritožbe, da tožena stranka pri uveljavljanju svojih pravic ni bila zavedena, ker iz dopisa tožene stranke z dne 18. 11. 2015 izhaja, da se je svojih pravic in dolžnosti v celoti zavedala. Navedeni dopis je namreč tožena stranka tožeči poslala v odgovor na njen opomin za dokončno plačilo računa št. 182-2014, pri čemer je v dopisu poudarila zgolj to, da v skoraj enoletnem roku, odkar je opozorila na napako, le-ta še ni bila odpravljena, in zaradi tega nadstrešnice še vedno ni mogoče uporabljati v skladu z namenom, za katerega je bila kupljena. Ni torej mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku pravičneje uravnotežiti interese obeh strank, saj so bili ti v konkretnem primeru ravno z ustrezno razlago zakonskih določb o zastaranju zahtevka kupca iz naslova napak stvari ustrezno uravnoteženi. S tem je bilo namreč glede na okoliščine primera toženi stranki omogočeno, da svoj zahtevek zoper tožečo stranko uveljavi v enakem zastaralnem roku, kot lahko svoj zahtevek na plačilo preostanka kupnine uveljavi tožeča stranka.

8Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na višino znižanja kupnine. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o višini znižanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca S. P., ki ga je v postopku predložila tožena stranka. Iz njega, v nasprotju z navedbami pritožbe, jasno izhaja, da je stvar z napako vredna zgolj 6.870,00 EUR, kolikor ustreza vrednosti navadnega senčila za senčenje, ki ne nudi zaščite pred padavinami. Posledično je glede na pogodbeno določeno kupnino (29.000,00 EUR) potrebno njeno višino znižati za 22.130,07 EUR. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage tožene stranke, kateri je tožeča stranka v postopku povsem pavšalno ugovarjala. Zgolj navedba, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je potrebno znižati kupnino za 22.130,07 EUR, pač ni mogoče šteti kot konkretizirano zanikanje dejstev, ki jih je tožena stranka podala v zvezi z zahtevkom za znižanje kupnine (214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem je upoštevati tudi dejstvo, da tožeča stranka prodajo senčil (nadstrešnic) opravlja kot gospodarsko dejavnost, zato pozna ali bi vsaj morala poznati posamezne vrste senčil in njihove okvirne vrednosti. Glede na to bi v postopku ugotovitvam iz izvedenskega mnenja lahko argumentirano nasprotovala, pa tega ni storila. Takšne opustitve pa v pritožbi z navedbami, da je bil od vrednosti računa neutemeljeno odbit znesek za vertikalne roloje v višini 8.873,00 EUR (ker vertikalni roloji niso bili predmet spora, niti ne predstavljajo nadstrešnice, temveč primarno nudijo bočno zaščito pred vetrovi do 70 km/h) tudi ne more sanirati. Te navedbe namreč predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožeča stranka ni izkazala opravičljivega razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to pa jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati.

9Enako velja tudi glede navedb, da je v postopku imenovan sodni izvedenec M. N. na zaslišanju izpovedal, da bi po njegovi oceni vrednost znižanja kupnine lahko znašala približno 20 odstotkov kupnine oziroma 5.800,00 EUR. V zvezi s tem je dodati, da navedeni sodni izvedenec v postopku ni bil imenovan z nalogo, da oceni vrednost stvari z napako in posledično višino znižanja kupnine, temveč je bila v skladu s sklepom sodišča z dne 5. 1. 2018 njegova naloga odgovoriti na vprašanja o izdelavi in vgradnji nadstrešnice, vse z namenom ugotovitve obstoja stvarne napake na tej stvari (list. št. 69-71 spisa). Njegova izpovedba na naroku v tem delu zato ni bila del njegovega izvida in mnenja, temveč zgolj teoretično predvidevanje o njegovem izračunu znižanja kupnine, na kar se sodišče prve stopnje, tudi če bi bil ta način izračuna pravilen³, pri odločanju ne bi smelo opreti.

10Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških ni upoštevalo tudi stroškov tožeče stranke, ki jih je ta priglasila v svojih vlogah pred zaključkom glavne obravnave⁴. Ti stroški so bili priglašeni pravočasno, zato bi jih sodišče prve stopnje pri odločanju moralo upoštevati. Upoštevaje navedeno stroški tožeče stranke v postopku znašajo 872,60 EUR in obsegajo sodno takso za dopolnitev tožbe v višini 230,00 EUR, nagrado za odgovor na nasprotno tožbo v priglašeni višini 600 točk oz. 275,40 EUR (prva točka tar. št. 19 Odvetniške tarife – OT) in nagrado za odgovor na predlog za zavarovanje dokazov v višini 800 točk oz. 367,20 EUR (druga točka tar. št. 19 OT⁵). Stroški tožene stranke (kot jih je priznalo tudi sodišče prve stopnje) pa znašajo 3.933,09 EUR. Glede na uspeh tožeče stranke v postopku (31%)⁶, ji mora tožena stranka povrniti 270,51 EUR pravdnih stroškov, glede na uspeh tožene stranke v postopku (69%), pa ji mora tožeča stranka povrniti 2.713,83 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. Po izvedenem medsebojnem pobotu pa mora tožeča stranka povrniti toženi 2.443,32 EUR pravdnih stroškov.

11Glede na vse navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena zgolj v delu, ki se nanaša na odmerjene pravdne stroške, zaradi česar je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo, tako kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker je tožeča stranka v pretežnem delu s pritožbo propadla (uspela je le v delu pravdnih stroškov), mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 428,39 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v priglašeni višini 750 točk oz. 344,25 EUR (prva točka tar. št. 21 OT), 2% materialne stroške v višini 6,89 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV v višini 77,25 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

----------------------------------------------

¹ Kar so potrdile v postopku zaslišane priče in tudi tožeča stranka sama.

² Takšno ravnanje prodajalca pa je že mogoče opredeliti kot prevaro v smislu prvega odstavka 480. člena OZ. Zanjo namreč zadostuje, da prodajalec ravna tako, da pri kupcu ustvari prepričanje, da bo napaka odpravljena brez tožbe, ne glede na to, ali ima že na začetku namen kupca izigrati, ali pa se tako odloči naknadno in brez utemeljenega razloga odstopi od prvotne namere, da bo odpravil uveljavljene napake.

³ Izvedenec je povedal, da bi vrednost stvari z napako oz. višino znižanja kupnine izračunal na podlagi ocene stroškov za odpravo napake, kar pa ni pravilno. Kot je to opozorila tudi tožena stranka, gre v tem primeru za drug jamčevalni zahtevek kupca, ki ga tožena stranka v postopku ni postavila.

⁴ Sodišče prve stopnje stroškov tožeče stranke v celoti ni priznalo, ker je ta stroškovnik sodišču predložila po koncu glavne obravnave (s pisno vlogo, ker na zadnjem naroku sodišča ni bila prisotna).

⁵ Zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi sta bila združena v skupno obravnavanje, zato se pri izračunu upošteva seštevek vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi.

⁶ Ker tožena stranka ni uspela z zahtevkom za plačilo odškodnine.