UPRS Sklep II U 109/2017-14

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1S prvostopenjskim sklepom je Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat FF) na seji dne 28. 9. 2016 ugotovil, da do dne 30. 9. 2016 komisije za zagovor doktorske disertacije študenta A.A. z naslovom „...“ iz opravičljivih in utemeljenih razlogov ni mogoče imenovati (1. točka izreka) ter da se postopek imenovanja komisije za zagovor doktorske disertacije študenta A.A. z naslovom „...“ ustavi (2. točka izreka).

2V obrazložitvi je navedeno, da je bila citirana doktorska disertacija obravnavana na seji Senata FF dne 6. 7. 2016, ko je bila tudi sprejeta. Na seji istega dne je bila imenovana tudi komisija za zagovor doktorske disertacije (v nadaljevanju komisija), in sicer v sestavi prof. dr. B.B., izr. prof dr. C.C. in prof. dr. Č.Č., vendar pa je ta dne 14. 7. 2016 od članstva v komisiji nepreklicno odstopil. Komisija za doktorski študij Filozofske fakultete se je na seji dne 15. 9. 2016 seznanila z neuspešnim postopkom za podajo predloga za imenovanje novega člana komisije in ga je posredovala v nadaljnjo obravnavo na sejo Senata FF. Na seji je predstojnik oddelka red. prof. dr. D.D. pojasnil, da je Oddelek za umetnostno zgodovino poskušal najti tretjega člana komisije, vendar so bili odgovori zaprošenih odklonilni, prav tako pa so bile velike težave najti člana komisije že pred imenovanjem prof. dr. Č.Č. kot člana komisije. V tistem obdobju so vsakršno sodelovanje pri ocenjevanju predmetne doktorske disertacije odklonili prof. dr. E.E., doc. dr. F.F. in prof. dr. G.G., sedaj pa so sodelovanje odklonili še doc. dr. H.H., doc. dr. I.I., doc. dr. J.J., prof. dr. D.D. in doc. dr. L.L. Vzroki za odklonitev so bili različni, od prezaposlenosti do resnega občutka osebne ogroženosti zaradi verbalnega in fizičnega nadlegovanja, ki ga je s svojim vedenjem povzročal tožnik, in ki bi lahko pomenilo nepristranskost in neodvisnost pri opravljanju dela v tem postopku. Senat FF je zato ugotovil, da kljub aktivnemu prizadevanju do izteka roka za končanje izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe po določbah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), komisije ni mogoče imenovati, zato je postopek ustavil.

3V pritožbi z dne 2. 11. 2016 tožnik izpodbija prvostopenjski sklep kot nelogičen in nezadostno argumentiran ter ga označuje kot spretno zrežiran neustrezni konstrukt tako v pravno formalnih, kot vsebinskih pomenih. Senat poziva na ponovni razmislek vseh objektivno preverljivih dejstev ter obširno predstavlja svojo znanstveno kakovost. Nadalje sklep izpodbija tudi iz razloga, ker niso bile izčrpane možnosti vseh razpoložljivih ocenjevalcev iz vrst slovenskih znanstvenikov oziroma zatrjuje, da so bili celo predlagani napačni ocenjevalci, ter predlaga možne nove kandidate za člana komisije. V dopolnitvi pritožbe z dne 3. 11. 2016 nato navaja še dva morebitna člana komisije.

4Z drugostopenjskim aktom je Senat Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL) odločil, da se pritožba zavrže kot nedovoljena, ker je z dnem 30. 9. 2016 ugasnila materialna podlaga za njeno vložitev. V obrazložitvi je navedeno, da je skladno s hierarhijo pravnih aktov treba upoštevati, da višji splošni pravni akt razveljavi hierarhično nižjega, kar v konkretnem primeru pomeni, da so določbe ZVis-D v drugem odstavku 48. člena posegle v veljavnost določb o roku za pritožbo, ki ga določa 281. člen Statuta UL. Navedeno pomeni, da po 30. 9. 2016 dokončanje starih študijskih programov ni več mogoče, pri čemer izjeme niso določene. Gre za materialni nepodaljšljiv zakonski rok, po njegovem poteku pravica iz materialnega predpisa preneha obstajati, kar pomeni, da je bilo vse pritožbe v zvezi s postopki diplomiranja rešiti do vključno 30. 9. 2016.

5Tožnik je zoper Univerzo v Ljubljani vložil tožbo, v kateri zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Senata FF z dne 6. 10. 2016. V tožbi navaja, da se z odločitvama Senata FF in Senata UL ne strinja, saj meni, da je do nezmožnosti zagovora doktorske disertacije prišlo izključno po krivdi Komisije za doktorski študij in Senata FF. Pojasnjuje, da po prejemu dopisa, v katerem je bil obveščen, da je bila njegova doktorska disertacija sprejeta, ni bil obveščen o nobenih postopkih, ki so potekali v zvezi z določitvijo datuma zagovora, nato pa je prejel izpodbijani sklep, brez da bi mu bilo pojasnjeno, da do zagovora ne bo prišlo. Obširneje razlaga postopek v zvezi z ocenjevanjem in zagovorom doktorske disertacije, določenem v Statutu Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut UL) ter zatrjuje, da so bili roki, določeni v Statut UL, v njegovem primeru prekoračeni. Navaja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski akt nista konkretno in določno navedla, zakaj je prišlo do poteka roka, v katerem bi lahko svoje izobraževanje zaključil. V zvezi z nedovoljenostjo pritožbe navaja, da je odločitev o ustavitvi postopka imenovanja komisije prejel po 30. 9. 2016, kar pomeni, da bi moralo biti že takrat ugotovljeno, da pritožbe po 48. členu ZVis-D ni mogoče vložiti. Pojasnjuje, da zaradi navedenega Senat UL ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, ki se nanaša na določitev komisije za zagovor in rokov, v katerih bi tožniku moral zagovor biti omogočen. Podrejeno nato podaja tudi ugovor bistvene kršitve določb postopka in pojasnjuje, da tako v prvostopenjski kot drugostopenjski odločitvi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Nazadnje tožnik zatrjuje tudi kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, in sicer pravice do izobrazbe in šolanja po 57. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

6Toženka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Meni, da je ravnala z zadostno skrbnostjo in prizadevanjem, da bi se tožniku zagotovil uspešen zaključek študija, ter da odstopa člana komisije ni mogla predvideti, da pa je ukrepala nemudoma po odstopu. Pojasnjuje, da je bil 16. 1. 2013 tožniku izrečen disciplinski ukrep izključitve iz Univerze v Ljubljani za dobo dveh let, ki se je zaključil 25. 1. 2015. Pojasnjuje še, da je že dne 9. 7. 2015 iz imenovane komisije izstopila članica. Novi člani so bili nato imenovani dne 3. 9. 2015, vendar je dne 18. 9. 2015 izr. prof. dr. G.G. sodelovanje odklonil. Dne 10. 3. 2016 je bila izvoljena nova komisija, na seji Senata FF dne 6. 7. 2016 pa je bil tožnik pripuščen k zagovoru, vendar je dne 14. 7. 2016 eden od članov Komisije ponovno izstopil. Filozofska fakulteta je podvzela vse ukrepe, da bi uspešno našla nadomestnega člana, vendar je bila v svojih poskusih zavrnjena. Ob tem tožena stranka dodaja, da je treba upoštevati, da Senat FF avgusta ni zasedal. Dodaja tudi, da se je z zavrnitvami strokovnjakov za članstvo v komisiji srečevala izključno pri tožniku. Glede kršitve tožnikove pravice do izobrazbe in šolanja pa pojasnjuje, da mu le-ta ni odvzeta, saj lahko nadaljuje študij po veljavnih programih.

7Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja, da so bili v zadevi prekoračeni vsi roki, saj bi tožena stranka kljub izreku disciplinskega ukrepa lahko pravočasno imenovala komisijo, in da zato vzroka za nezmožnost oprave zagovora ne gre pripisati zgolj izstopanju posameznih članov komisije.

8Toženka v pripravljalni vlogi priznava, da je v konkretni zadevi presegla roke, ki jih za posamezna opravila določajo univerzitetni in fakultetni akti, vendar pojasnjuje, da so ti roki instrukcijski, zato njihova zamuda ne pomeni, da posameznih opravil ni več mogoče opraviti ali da so neveljavna, za zamudo pa tudi niso predpisane nobene posledice, ter da so bili roki zamujeno zaradi tožnikovega večletnega sistematičnega nerazumnega, žaljivega in zastraševalnega ravnanja do njenih zaposlenih, kar je povzročilo, da večina predlaganih in imenovanih visokošolskih učiteljev v postopkih s tožnikom ni želela sodelovati. V nadaljevanju navaja nekaj primerov tožnikovega neprimernega ravnanja, ki je imelo za posledico izrek disciplinskega ukrepa, ter na koncu v zvezi s tožnikovimi predlogi, kdo bi bil primerni ocenjevalec, opozarja, da je ocenjevanje strokovno opravilo, v katerega sodišče ne more posegati.

9Tožba ni dovoljena.

10Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločitev Senata FF o ustavitvi postopka imenovanja komisije, ker ta po njegovem mnenju ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, ki se nanaša na določitev komisije in rokov, v katerih bi moral Senat FF tožniku zagotoviti opravljanje zagovora. Podredno pa podaja tudi ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker v obrazložitvi obeh sklepov manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in okoliščinah.

11Sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je bil postopek imenovanja komisije ustavljen ter sklep, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper sklep o ustavitvi zavržena, ne predstavljata akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

12Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 pa glede izpodbijanja sklepov še posebej določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

13Po presoji sodišča sklep o ustavitvi postopka imenovanja komisije za zagovor doktorske disertacije ne predstavlja javnopravnega, enostranskega, oblastvenega, posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, ki bi posegal v pravni položaj tožnika, saj se z izpodbijanim sklepom ni odločilo o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu 2. člena ZUS-1. Tako kot imenovanje komisije za zagovor doktorske disertacije, glede katerega se je upravno-sodna praksa že večkrat izrekla, da ne predstavlja upravnega akta (glej sklep Upravnega sodišča RS opr. št. II U 499/2014 z dne 8. 7. 2015 in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1543/2017 z dne 22. 8. 2017), tako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008, tudi ustavitev postopka imenovanja te komisije sama po sebi ne more predstavljati akta, s katerim bi se odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre le za procesni sklep, izdan v postopku priprave in zagovora doktorske disertacije. Glede na obrazloženo izpodbijanega sklepa ni mogoče presojati v upravnem sporu.

14Po presoji sodišča pa zoper izpodbijan sklep sodno varstvo ni zagotovljeno niti po določbi 71. člena ZVis. Po navedeni določbi je sicer zakonodajalec kljub ustavnemu določilu o avtonomnosti univerz (58. člen URS) določil, da je zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda v določenih primerih dovoljeno sprožiti upravni spor. Kot take navaja odločitve o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta. Kot že obrazloženo pa gre v obravnavani zadevi zgolj za procesni sklep v okviru postopka priprave in zagovora doktorske disertacije, ki je v okviru avtonomije tožnice in pooblastil, ki jih ji daje ZVis, podrobneje urejen v Statutu UL (165. do 175. člen Statuta UL) in v Pravilih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sicer je res, da je tožena stranka v pravnem pouku drugostopenjskega akta navedla, da je zoper ta akt mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, vendar napačen pravni pouk ne more vplivati na odločitev sodišča v obravnavani zadevi, saj tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da tudi kolikor bi tožnik imel sodno varstvo po 71. členu ZVis, to še ne bi pomenilo, da bi lahko zoper odločitev uveljavljal katerikoli tožbeni ugovor. Iz dejstva, da ima stranka možnost sprožiti upravni spor namreč izhaja, da mora pristojni organ v zadevi izdati odločbo ob smiselni uporabil določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obveznih sestavin odločbe, saj v nasprotnem primeru nadzor nad zakonitostjo takega akta ni mogoč. Sodišče tako v nobenem primeru ne bi moglo presojati postopka izbire članov komisije oziroma same izbire članov komisije tekom postopka priprave in zagovora doktorske disertacije.

15Po presoji sodišča predmetna tožba tudi ni vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja kršitev pravice do izobrazbe in šolanja po 57. členu URS. Zgolj uveljavljanje kršitve človekovih pravic pa tožbe še ne konstituira kot tožbe iz 4. člena ZUS-1 (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018), temveč je treba v tožbi v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1 navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je dejanje storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Če bi tožnik želel tožbo po navedeni določbi, bi moral vložiti tožbo s tako vsebino, česar pa ni storil.

16Ker izpodbijani sklep ne predstavlja akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, iz tožbe pa tudi ne izhaja, da vlaga tožnik tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je sodišče tožbo s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo (I. točka izreka te sodbe).

17Ob tem sodišče še pojasnjuje, da je tožnik v obravnavani zadevi predlagal zaslišanje sebe kot stranke ter zaslišanje predstojnika Oddelka za umetnostno zgodovino prof. dr. D.D. in odgovorne osebe tožnice, ki vodi postopke sprejema, ocene in zagovora doktorskih disertacij, vendar sodišče njegovemu predlogu ni sledilo, saj je izdalo zgolj procesni sklep, s katerim je tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Hkrati sodišče meni, da izvedba predlaganih zaslišanj ne bi vplivala na drugačno ugotovitev in posledično na drugačno odločitev sodišča. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

18Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.