UPRS Sodba I U 1745/2017-9

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je tožnikoma z izpodbijano odločbo naložil, da morata takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo zidanega objekta - ograje in jo odstraniti v roku treh mesecev od prejema odločbe, sicer bo pričel postopek izvršbe. Za navedeni objekt je izrekel tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter odločil o stroških postopka. V obrazložitvi je navedel, da sta tožnika inšpekcijska zavezanca v zadevi nelegalne gradnje zidanega objekta ograje, ki se gradi na zemljišču parc. št. 1966/3 k.o. ... Ugotavlja, da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja v skladu s pogoji Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba), saj je njegova gradnja v nasprotju s prostorskim aktom, kot določa drug odstavek 3.a člena ZGO-1. Na podlagi prostorskega akta Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN NM) se območje gradnje uvršča v ureditveno enoto VIN-32 (Az), ki je opredeljena v 131. členu OPN NM, ki pa v zvezi z gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov v petem odstavku določa "izven stavbnih zemljišč v vinogradniških EUP so dopustni: - nezahtevni in enostavni objekti v skladu s predpisi, določenimi v preglednicah NO in EO v prilogi tega odloka". Ti preglednici pa določata, da v območju Az ni dovoljena postavitev ali gradnja ograj, varovalnih ograj ali protihrupnih ograj. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je organ odločil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopenjskega organa, da je obravnavana gradnja enostaven objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki pa glede na OPN NM na območju ureditvene enote VIN-32 (Az) v skladu s preglednico NO in EO v prilogi tega odloka, točka 14.1.e ni dopustna. Predloženo soglasje za gradnjo v varovalnem pasu opredeljuje kot nerelevantno, saj ne predstavlja odločbe, ki bi dovoljevala gradnjo predmetne ograje. V zvezi z navedbo, da sta tožnika vložila zahtevo za gradbeno dovoljenje, pojasnjuje, da je v postopku inšpekcijskega ukrepa pomembna zgolj ugotovitev, ali ima investitor za gradnjo oziroma poseg v prostor ustrezno upravno odločbo ali ne. Iz dokumentacije zadeve pa ne izhaja, da bi bilo tožnikoma izdano gradbeno dovoljenje. Organ pa odloča po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe. V zvezi s predlogom za odlog izvršbe pa tožnika napotuje na prvostopenjski upravni organ.

3Tožnika v tožbi navajata, da sta navkljub temu, da ograja po Uredbi sodi pod enostavni objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, vendar jima je upravna enota vlogo prekvalificirala v enostaven objekt in jo zavrgla z obrazložitvijo, da tožnika v skladu z določili 3.a člena ZGO-1 lahko z gradnjo pričneta brez gradbenega dovoljenja. Svojo odločitev je oprla na Uredbo in prilogo št. 2, da ograje do višine vključno 2 m predstavljajo enostavni objekt. Tožnika sta pritožbi predložila soglasje Občine Novo mesto z dne 21. 4. 2017, kot lastnice ceste, da občina nameravani gradnji ne nasprotuje. Opozarjata na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava. V prvostopenjski odločbi je namreč navedeno, da sodi zemljiška parcela, kje se ograja gradi, v ureditveno enoto VIN-32 (Az), čemur ne nasprotujeta, in da gre za stavbno zemljišče. V drugostopenjski odločbi pa se organ sklicuje na OPN NM in njeno prilogo, ki pa ni usklajena z Uredbo/2013. OPN NM določa namreč kriterije velikosti objektov po tedaj veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/2008), po kateri je bila ograja dovoljena, zanjo je bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje do vključno višine 2,2 m. Opredeljena je bila kot nezahteven objekt. Uporabo izraza "enostavni/nezahtevni" objekt, ki je vezan na Uredbo, je potrebno v prostorskem aktu razumeti samo kot pogoj za umeščanje. Se pravi, da ta izraz lahko določa namen objekta, velikost objekta, oblikovanje, nikakor pa se ga ne sme enačiti z razvrstitvijo, po kateri se določa postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Namen Uredbe je izključna razvrstitev objektov glede na zahtevnost gradnje in s tem povezanim predpisanim postopkom dovoljevanja gradnje. Sama Uredba ne določa pogojev glede umeščanja objektov v prostor. Nasprotno pa prostorski akt določa dovoljene vrste objektov na posamezni podrobni namenski rabi, velikost in druge oblikovne pogoje za umestitev objektov v prostor, nima pa pravne podlage za razvrščanje objektov glede zahtevnosti gradnje in s tem povezanega predpisovanja upravnega postopka. Tako se dimenzije objektov, navedene v Uredbi, uporabijo za določitev, ali gre za zahteven, manj zahteven, nezahteven ali enostaven objekt. Dimenzije določene v prostorskem aktu pa določajo, kako velik objekt se lahko postavi na določenem zemljišču. Tožnika navajata, da gre za nepravilno uporabo materialnega prava, saj je potrebno zaradi zamude pri sprejemanju občinskih prostorskih aktov in usklajevanju z veljavnimi republiškimi akti, ki veljajo nad občinskimi akti, smiselno uporabiti Uredbo in s tem tudi metodo argumentacije v pravu. V primeru dvoma in v primeru ugotovitve namena prostorskega akta v času njegovega sprejemanja, je potrebno uporabljati pravilo, da se odloča v korist in ne v škodo investitorja. Po Uredbi/2008 je bila postavitev ograje mogoča do višine 2,2 m, prav tako omogoča postavitev ograje v ureditveni enoti - 32 (Az) OPN NM v prilogi 1A kot nezahtevni objekt. Glede na sprejem Uredbe bi zato morala toženka upoštevati smiselno uporabo slednje z ugotovitvijo, da OPN postavitev ograj na spornem področju še vedno dovoljuje, le razmejitev nezahtevni/enostavni objekti je po Uredbi nekoliko spremenjena. Po OPN NM je potrebno upoštevati 79. člen, ki določa, da se nezahtevni in enostavni objekti razvrščajo skladno s predpisom, ki določa vrsto objektov glede na njegovo zahtevnost in ne smejo presegati dimenzij, ki so določene v Uredbi. Gradnja nezahtevnih in enostavnih objektov je dopustna, kadar objekti izpolnjujejo pogoje iz Uredbe, splošne PIP iz tega člena ter PIP za PNR, EUP in preglednici v prilogah 1A in 1B. Glede na navedeno predlagata odpravo izpodbijanega akta.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani inšpekcijski zadevi ni sporno, da sta tožnika gradila ograjo, tudi niso sporne dimenzije te ograje. Na podlagi Uredbe je ograje do višine vključno 2 m uvrstiti med enostavne objekte, torej je v to kategorijo uvrstiti tudi objekt tožnikov.

7Na podlagi 3.a člena ZGO-1 se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), razen v primeru kolikor postavitvi nasprotuje prostorski akt (drugi odstavek). Med strankami ni sporno, da se zemljišče, na katerem sta tožnika postavila sporno ograjo, uvršča v ureditveno enoto VIN-32 (Az), ki je opredeljena v 131. členu OPN NM. V zvezi s tem tožnika protispisno navajata, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je območje gradnje stavbno zemljišče, saj je izrecno uporabil določbo petega odstavka 131. člena OPN NM, ki določa, da so izven stavbnih zemljišč v vinogradniških EUP dopustni nezahtevni in enostavni objekti v skladu s predpisi, določenimi v preglednicah NO in EO v prilogi tega odloka. Iz priloge 1B - Preglednica z dovoljenimi enostavnimi objekti po posameznih vrstah podrobnejše namenske rabe prostora, pa iz točke 14.1.e izhaja, da gradnja varovalnih in protihrupnih ograj na območju AZ ni dopustna. Sodišče zato soglaša s sklepom drugostopenjskega organa, da ker gradnja ograj kot enostavnih objektov na obravnavani parceli ni dovoljena, predmetna ograja ni enostaven objekt, ki se lahko gradi brez gradbenega dovoljenja, kot predpisuje drugi odstavek 3.a člena ZGO-1. Posledično je zato pravilna opredelitev, da gre za nelegalno gradnjo, glede katere se lahko izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 in ga je torej tudi prvostopenjski organ pravilno izrekel.

8Sodišče ne sprejema razlogovanja tožnikov, da bi bilo treba njuno ograjo šteti za legalno postavljeno, ker je bila po Uredbi/2008 postavitev ograje mogoča do višine 2,2 m, postavitev ograje kot nezahtevnega objekta pa je v ureditveni enoti VIN-32 (Az), kot je določeno v prilogi 1A - mogoča. Ob taki razlagi bi namreč tožnika potrebovala gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt, tega pa ob inšpekcijskem nadzoru nista imela (OPN NM priloga 1A - Preglednica z dovoljenimi nezahtevnimi objekti po posameznih vrstah podrobnejše namenske rabe prostora). Razlogovanje tožnikov, da bi morala toženka upoštevati smiselno uporabo Uredbe/2013 z ugotovitvijo, da OPN NM postavitev ograj na spornem področju še vedno dovoljuje, le razmejitev z nezahtevni/enostavni objekt je po Uredbi nekoliko spremenjena, torej za obravnavani primer ni relevantno.

9Tožnika ne zatrjujeta, da sta sporno ograjo zgradila v času veljavnosti Uredbe/2008 (da gre za novogradnjo, izhaja tudi iz inšpekcijskih zapisnikov), zato je upravni organ pravilno za razvrščanje objekta, glede na zahtevnost gradnje, uporabil Uredbo in gradnjo uvrstil v enostavni objekt, kar pa za obravnavani primer, tudi ob upoštevanju 79. člena OPN NM pomeni, da gradnja ograje kot enostavnega objekta ni dovoljena (gradnja nezahtevnih objektov in enostavnih objektov je dopustna, kadar objekti izpolnjujejo pogoje iz Uredbe, splošne PIP iz tega člena ter PIP za PNR, EUP in preglednici v prilogah 1A in 1B). Preglednici 1A in 1B pa sta, kot je bilo že zgoraj razloženo, jasni.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.