UPRS Sodba III U 280/2016-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo z dne 7. 3. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnice za vračilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) v Mestni občini Koper (v nadaljevanju: MOK) za obdobje 2006 - 2014. Iz izreka odločbe izhaja še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica 22. 9. 2015 na MOK naslovila predlog za vračilo neupravičeno zaračunanega NUSZ za leta od 2006 do 2014. Navedla je, da sta bila v teh letih z NUSZ za iste poslovne prostore na naslovu ... 5a bremenjena tako tožnica kot lastnica prostorov, kot tudi Okrožno državno tožilstvo (v nadaljevanju: ODT) kot njihov dejanski uporabnik. Glede na dokumentacijo je bila MOK z dopisom ODT z dne 6. 10. 2005 obveščena, da je ODT postalo uporabnik prostorov na omenjenem naslovu v skupni izmeri 600,37 m2. Tožnica je tako pomotoma plačala NUSZ za 632,88 m2, čeprav je bila dolžna nositi breme NUSZ le za 32,51 m2 poslovnih prostorov. Zato je predlagala, da ji MOK vrne NUSZ v deležu, kolikor je pokrivalo površino, za katero je NUSZ plačevalo tudi ODT, to je 94,86 %, kar za navedena leta skupaj znaša 16.424,31 EUR, s pripadki.

3MOK je vlogo odstopila pristojnemu prvostopenjskemu organu in temu nato v dopisu z dne 28. 12. 2015 predlagala, da po uradni dolžnosti spremeni odločbe o odmeri NUSZ tožnici za poslovne površine na naslovu ... 5 v skupni izmeri 632,88 m2 od leta 2010 dalje in ji odmeri NUSZ za poslovne prostore na naslovu ... 5a v izmeri 32,51 m2. Ob tem je MOK pojasnila, da so bili v letu 1996 pod ... ulico 5 vneseni tudi poslovni prostori na naslovih ... ulica 5a in 5b. Takrat je bila izdelana etažna delitev, iz katere pa ni bilo razvidno, kateri poslovni prostori ustrezajo določenemu naslovu. Tudi po zgodovinskih izpisih zemljiške knjige so se prostori na vseh navedenih naslovih vodili v enem zemljiškoknjižnem vložku in tudi danes po samem ID delov stavbe njihovega naslova ni mogoče določiti. Šele z vzpostavitvijo javnega vpogleda v podatke GURS o nepremičninah je bilo mogoče ugotoviti točen naslov posameznega dela stavbe. Tožnica je bila z NUSZ prvič bremenjena v letu 2005. ODT je MOK z novo najemno pogodbo seznanilo za odmero za 2006, vendar je bila s tem MOK seznanjena le o spremembi naslova, najemodajalcu in najetih poslovnih površinah, pri čemer iz najemne pogodbe ni bilo razvidno, da gre za podvajanje, saj niso bile vpisane številke poslovnih prostorov oziroma zemljiškoknjižnih vložkov.

4Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in pojasni, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje NUSZ uporabljajo določbe Zakona o davkih občanov, od 1. 1. 1997 pa tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP), od 21. 5. 2004 Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-1) ter od 1. 1. 2007 Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Povzema določbe prvega in tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki urejajo vračilo davka, ter ugotavlja, da je bilo tožnici NUSZ za nepremičnine v MOK za leta od 2006 do 2014 odmerjeno z odločbami davčnega organa, ki jih navaja, da je tožnica obveznosti po odmernih odločbah za navedena leta poravnala, da ji do odločanja o obravnavani vlogi ni bila izdana odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo NUSZ za ta leta, prav tako knjigovodsko stanje ne izkazuje preplačila na kontu NUSZ. Glede na navedeno in določbe 97. člena ZDavP-2 ji NUSZ ni mogoče vrniti.

5V nadaljevanju prvostopenjski organ obrazlaga, da v zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za poseg v pravnomočne odmerne odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ob sklicevanju na stališča sodne prakse glede tega izrednega pravnega sredstva ugotavlja, da ne gre za primer, ko bi bilo NUSZ odmerjeno previsoko zaradi očitne napake, saj je bilo odmerjeno glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje, kot je izhajalo iz podatkov v evidenci za odmero NUSZ, ki jih je davčnemu organu posredovala MOK. Za očitno napako bi šlo, če bi organ pomotoma uporabil drugačne podatke. V konkretnem primeru z vpogledom v tožnici izdane odmerne odločbe napake ni mogoče neposredno odkriti. Prvostopenjski organ dodaja, da je glede na spisovno dokumentacijo tožnica zoper odločbe o odmeri NUSZ za leta 2006, 2007, 2011 in 2012 vložila pritožbe, ki jim je davčni organ ugodil in izdal nadomestne odločbe, vendar pa tožnica za nobeno leto ni ugovarjala odmeri NUSZ za poslovne prostore na ... ulici 5.

6Ministrstvo za finance je s svojo odločbo z dne 22. 7. 2016 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo in tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bilo na podlagi podatkov MOK tožnici odmerjeno NUSZ za leta od 2006 do 2014 od poslovnih stavb na naslovih ... 2 ter ... ulica 5, 7 in 14; odmerne odločbe Davčne uprave RS oziroma Finančne uprave RS so postale dokončne in pravnomočne. Tožnica je odmerjeno NUSZ plačala, nato pa podala vlogo za vračilo, ki jo je prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil. Drugostopenjski organ dodaja, da se v skladu s 3. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zadevi postopa po ZDavP-2 kot posebnem zakonu, sklicuje se na 90. in 97. člen tega zakona ter na 18. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Mestni občini Koper (v nadaljevanju: Odlok), ki predpisuje, da se za izračun NUSZ uporabljajo uradni podatki in evidence in da je te podatke dolžan zbirati in preverjati občinski organ. Na podlagi spisov, ki se nanašajo na zadevo, drugostopenjski organ ugotavlja, da so bili pri odmeri NUSZ tožnici uporabljeni uradni podatki evidence MOK, glede na takrat ugotovljeno stanje. Iz teh podatkov ter zgodovinskih izpisov zemljiške knjige izhajajo v izpodbijani odločbi navedene okoliščine, ki so povzete v 3. točki te obrazložitve. Glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje je bilo tožnici odmerjeno NUSZ od poslovnih prostorov v ... ulici 5 v izmerah 92,25 m2, 47,35 m2, 234,25 m2 in 259,03 m2, skupno od površine 632,88 m2. Ne gre za očitno napako - za takšno napako gre namreč, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v konkretnem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov MOK. V zvezi z ugovorom, da sta bila za iste poslovne prostore bremenjena tako tožnica kot ODT, drugostopenjski organ dodaja, da je predmet tega postopka preizkus pravilnosti uporabe prvega odstavka 90 člena ZDavP-2, ne pa tudi utemeljenosti odmere NUSZ morebitnim drugim zavezancem. Ker tožnici ni bila izdana odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo za zadevna leta, je pravilen zaključek, da NUSZ po prvem odstavku 97. člena ZDavP-2 ni mogoče vrniti.

7Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, spremeni tako, da tožničini vlogi ugodi in spremeni odločbe, s katerimi ji je bilo odmerjeno NUSZ za leta od 2006 do 2014, tako, da pri poslovnih prostorih na naslovu ... 5 namesto površine 632,88 m2 upošteva površino 32,51 m2 in od tako zmanjšane površine obračuna NUSZ ter posledično ustrezno zmanjša skupni znesek tožničinih obveznosti po odmernih odločbah (in sicer za leto 2006 za 1.761,91 EUR, za leto 2007 za 1.651,82 EUR, za leto 2008 za 1.749,99 EUR, za leto 2009 za 1.808,53 EUR, za leto 2010 za 1.808,18 EUR, za leto 2011 za 1.808,18 EUR, za leto 2012 za 1.914,68 EUR, za leto 2013 za 1.960,51 EUR in za leto 2014 za 1960,51 EUR), oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru naj sodišče toženki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka.

8V tožbi tožnica navaja, da je z obravnavano vlogo želela doseči delno razveljavitev oziroma spremembo odločb o odmeri NUSZ za navedena leta v smislu 90. člena ZDavP-2. NUSZ je bilo namreč za iste poslovne prostore na ... ulici 5a s površino 600,37 m2 plačano tako s strani tožnice kot ODT, kar je razvidno iz dopisa MOK z dne 28. 12. 2015. Obstoj napake je torej nesporen. Pogoja "očitnosti napake" ne gre presojati le v okviru davčnega organa, ki se je zanesel podatke MOK, temveč tudi z vidika možnosti odkritja napake v okviru delovanja in evidenc MOK. Dejstvo, da davčni organ odmerja NUSZ na podlagi evidenc občine, za zavezanca ne sme pomeniti manj ugodnega položaja, kot če bi NUSZ odmerjala sama MOK. Zato ni utemeljeno stališče, da bi bila očitna napaka podana le, če bi davčni organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki izhajajo iz uradne evidence. Napaka je očitna, če bi MOK brez posebnega ugotovitvenega postopka glede dejanskega stanja, npr. z upoštevanjem pravilnih podatkov iz javnih evidenc, lahko ugotovila napako v svojih evidencah, ki so podlaga za odmero NUSZ. Tožnica nima vpogleda, kakšne so te evidence, saj niso javno dostopne. Konkretno napako bi MOK lahko ugotovila že s primerjavo podatkov o nepremičninah iz javno dostopnih evidenc: z vpogledom v podatek o skupni izmeri stavbe, v kateri so predmetni poslovni prostori, in seštetjem kvadrature, za katero se na omenjenih naslovih zaračunava NUSZ, bi lahko ugotovila, da je bilo zaračunano za 600,37 m2 preveč; glede na to, da jo je ODT z dopisom z dne 6. 10. 2005 obvestilo o sklenitvi najemne pogodbe z dne 18. 4. 2005, ki jo je takrat MOK tudi prejela (in iz katere je razviden najemodajalec, to je tožnica), je bilo jasno, kateremu zavezancu je treba zmanjšati kvadraturo kot osnovo za odmero NUSZ. MOK sama priznava, da je bilo z vzpostavitvijo javnega vpogleda v podatke GURS o nepremičninah (ki obstaja vsaj od leta 2006 dalje) mogoče ugotoviti naslov posameznega ID dela stavbe, ne pojasni pa, zakaj tega po prejemu obvestila ODT ni storila. Če iz prejetih podatkov in dokumentacije ni uspela identificirati naslova v najem oddanih poslovnih prostorov, bi od tožnice ali ODT morala zahtevati dodatna pojasnila. Kot razloguje tožnica, če bi MOK svoje evidence uskladila z uradnimi podatki GURS, bi bilo očitno, da ni podlage za odmero NUSZ tožnici za prostore na ... ulici 5, ker na tem naslovu tožnica nima nobenih prostorov. In če bi MOK ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov na naslovu ... ulica 5a, bi na podlagi dopisa ODT in priložene najemne pogodbe morala nadalje ugotoviti tudi, da je uporabnik poslovnih prostorov v obsegu 600,37 m2 ODT. Davčnemu organu za odmero predložene evidence MOK so torej imele očitne napake, ki bi jih MOK lahko odkrila že zgolj na podlagi podatkov GURS o nepremičninah. Zato je napačen zaključek, da pogoji za spremembo odločb o odmeri NUSZ tožnici za navedena leta niso podani.

9Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve prvo- in drugostopenjske odločbe, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Za odločitev v zadevi so, kot sta navedla že oba upravna organa, relevantne določbe ZDavP-2. Ta v prvem odstavku 97. člena določa, da se, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Po tretjem odstavku istega člena se, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Če preveč plačani znesek davka ne presega 10 EUR, se vrne na zahtevo zavezanca v roku 30 dni od vložitve zahteve, če z zakonom ni drugače določeno; če zahteva ni podana, se preplačilo všteje v naslednja plačila (četrti odstavek 97. člena ZDavP-2).

12V obravnavanem primeru ni spora o tem, da so tožnici bile izdane odločbe o odmeri NUSZ za nepremičnine v MOK za leta od 2006 do 2014, da so odmerne odločbe postale dokončne in pravnomočne, da je tožnica plačala NUSZ, kot ji je bilo z odločbami odmerjeno, ter da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo NUSZ, tožnici ni bila izdana. To pa pomeni, da pogoji za vračilo NUSZ po 97. členu ZDavP-2 niso izpolnjeni in je torej prvostopenjski organ zahtevo tožnice za vračilo NUSZ utemeljeno zavrnil.

13Stališča, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vračilo NUSZ po 97. členu ZDavP-2, tožnica niti ne izpodbija, temveč izpodbija izključno stališče, da niso izpolnjeni pogoji za (delno) odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločb o odmeri NUSZ za navedena leta na podlagi 90. člena ZDavP-2. Oba upravna organa sta namreč obravnavano vlogo tožnice presodila (kar je tožnici v korist) tudi s tega vidika.

14Po prvem odstavku 90. člena ZDavP-2 v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov; če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek zavezanca zavrne. Opisani institut pomeni posebno izredno pravno sredstvo, ki kot pogoj za poseg v pravnomočno odmerno odločbo predpisuje, da je bila obveznost odmerjena previsoko zaradi očitne napake. Razlog, ki je privedel do napake, ni pomemben, kot tudi ne, ali je do napake prišlo v sferi organa ali zavezanca; bistveno pa je, da je napako mogoče opredeliti kot očitno napako. Prav to, torej vprašanje, ali je mogoče napako, na katero se sklicuje tožnica, opredeliti kot očitno napako, ki utemeljuje uporabo prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, je tudi bistvo tega spora.

15Zakon pojma očitne napake ne opredeljuje, iz jezikovnega pomena pojma pa izhaja, da je treba očitnost presojati z vidika možnosti odkritja napake. Pri tem je treba upoštevati, da gre pri odpravi, razveljavitvi oziroma spremembi odmerne odločbe po 90. členu ZDaP-2, kot rečeno, za izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno odločitev (lahko v korist, lahko pa tudi v škodo zavezanca), zato je pri razlagi oziroma presoji izpolnjevanja pogojev za ta poseg potreben restriktivni pristop.

16Po stališčih ustaljene sodne prakse je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled, ne pa tudi, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja (glej npr. sodbe tega sodišča v zadevah I U 904/2015, I U 963/2014, I U 2062/2011 in I U 718/2009).

17NUSZ davčni organ v skladu s 404. členom ZDavP-2 določi na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru NUSZ tožnici odmerjeno na podlagi podatkov, ki jih je davčnemu organu posredovala MOK, torej skladno s podatki MOK, med katerimi sta bila tudi podatek o naslovu in podatek o kvadraturi poslovnih prostorov kot osnovi, od katere je bilo odmerjeno NUSZ. Sodna praksa se je glede posega v odločbe o odmeri NUSZ na podlagi 90. člena ZDavP-2 že izrekla, da ne gre za očitno napako, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti podatkov občine (sodba v zadevi I U 963/2014). To sodišče je tudi že pojasnilo, da glede na postopek pridobivanja podatkov za odmero NUSZ iz 218.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), ki obsega pridobitev podatkov iz katastra stavb, obvestilo lastnikov stavb in delov stavb o podatkih, ki še niso vpisani v kataster stavb z javnim naznanilom, morebitno usklajevanje podatkov in ponovno pridobitev usklajenih podatkov iz katastra, vprašanje pravilnosti teh podatkov ni zgolj predmet enostavnega vpogleda v javno evidenco (sodba I U 904/2015).

18Po navedenem sodišče pritrjuje presoji obeh upravnih organov, da napake, na katero se sklicuje tožnica, ni mogoče opredeliti kot očitne napake, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2. Ne le iz razlogov obeh upravnih organov, ampak tudi iz navedb v tožbi namreč izhaja, da napaka, na katero se sklicuje tožnica, ni taka, da bi jo bilo mogoče ugotoviti iz odločb o odmeri NUSZ (in niti iz samih odmernih spisov) neposredno, na prvi pogled oziroma brez preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ampak bi jo bilo mogoče odkriti šele na podlagi preverjanja pravilnosti podatkov MOK, kot navaja sama tožnica, z vpogledom in primerjanjem podatkov GURS in presojo MOK poslanih listin (dopisa ODT in najemne pogodbe), kar bi pomenilo preverjanje ugotovljenega dejanskega stanja. Postopek preverjanja dejanskega stanja pa v okviru izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavp-2 ni predviden, ampak bi (je) bila tožnica do njega upravičena v okviru rednih pravnih sredstev (pritožb) zoper odmerne odločbe.

19Sklepno sodišče pripominja, da tožnica - kot sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tožba pa tega ne prereka - zoper odločbe o odmeri NUSZ za navedena leta ni vložila pritožb oziroma se ni pritožila iz razloga, ki ga sedaj uveljavlja, čeprav je glede na naravo tega razloga utemeljeno zaključiti, da bi to lahko storila (saj je bila, kot sama navaja, stranka z ODT sklenjene najemne pogodbe z dne 18. 4. 2005); iz spisov in tožbenih navedb tudi ne izhaja, da bi tožnica zoper odločbe o odmeri NUSZ vložila tožbe v upravnem sporu. Čim je tako, se na navedeni razlog v tožbi zoper izpodbijano odločbo, kolikor je z njo zavrnjena uporaba izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2, tožnica ne more z uspehom sklicevati. Po določbi drugega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt, ali pa bi to lahko storila. Citirana določba ZUS-1 se ne nanaša le na situacijo, ko tožnik v tožbi zoper akt o izrednem pravnem sredstvu uveljavlja razloge, ki jih je uveljavljal že v tožbi zoper sam upravni akt, ampak velja tudi za primer, če tožba zoper prvotni upravni akt (v konkretnem primeru odločbe o odmeri NUSZ) ni bila vložena, potem pa tožnik zahteva uporabo izrednega pravnega sredstva in odločitev o tem izpodbija v upravnem sporu iz razlogov, iz katerih bi lahko izpodbijal že prvotni upravni akt, torej odmerne odločbe (tako Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ius Software - GV Založba, Ljubljana 2017, str. 523).

20Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku njene izdaje pa tudi ni bilo kršitev, ki bi narekovale odpravo odločbe, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

21Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica namreč v tožbi ni navajala novih dejstev oziroma predlagala novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. V tožbi se splošno sklicuje na listine spisa in nato kot dokazila konkretno navaja: dopis MOK prvostopenjskemu organu z dne 28. 12. 2015, MOK poslan dopis ODT o preselitvi z dne 6. 10. 2005 s priloženo najemno pogodbo med tožnico in ODT z dne 18. 4. 2005 ter mnenje Informacijskega pooblaščenca z dne 15. 12. 2006 (iz katerega izhaja, da je bil najpozneje v letu 2006 vzpostavljen javni vpogled v podatke GURS o nepremičninah in da so bile le-te opredeljene po naslovu); vendar pa navedene listine, oziroma z njimi dokazovana dejstva, glede na pravna stališča, zavzeta v tej sodbi, na odločitev ne morejo vplivati.

K II. točki izreka:

22Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.