VSM Sodba III Kp 58303/2018

I. Pritožba zagovornice obdolženega I.Q. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 24. 1. 2019 obdolženega I.Q. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugem odstavku 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 1 leto in 7 mesecev zapora ter še denarno kazen v višini 180 dnevnih zneskov po 10 EUR, kar skupaj znaša 1.800,00 EUR. Slednjo je obdolženi dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, bo za dva dnevna zneska denarne kazni določen/izvršen dan zapora. Po 48.a členu KZ-1 je bila obdolženemu kot stranska kazen izrečen še izgon tujca iz države za čas petih let, medtem ko mu je bil v izrečeno kazen zapora vštet čas, prestan v priporu od 7. 12. 2018 od 01:11 ure dalje. Obdolženemu sta bila nato izrečena še varnostna ukrepa odvzema predmetov po prvem in drugem odstavku 73. člena KZ-1. Končno, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa je bilo po prvem odstavku 97. čelna ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 58303/2018.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi, kot je zapisala, vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženemu namesto kazni zapora izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ali mu izrečeno kazen zapora zniža pod zakonsko predpisano, izrečeno denarno kazen pa v obeh primerih zaradi obdolženčevega slabega premoženjskega stanja ustrezno zniža, medtem ko stranske kazni izgona tujca iz države ne izreče. Če pritožbeno sodišče predlogoma ne bo sledilo, pritožnica dodatno predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišče prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica izpodbojnih razlogov ni opredelila, medtem ko je pritožbeno sodišče po pritožbeni obrazložitvi ugotovilo, da se je (posredno) pritožila le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenskih sankcijah.

5Prva kršitev je bila prepoznana v delu pritožbene obrazložitve, ko pritožnica pravi, da so razlogi sodbe glede obdolženčevega članstva v hudodelski združbi pomanjkljivi, saj je v obrazložitvi navedeno zgolj, da je iz komunikacije razvidno, da je S. posredoval med obdolžencem in M., nato pa je dalje potekala komunikacija z M., pri čemer ta ni natančneje opredeljen.

6Povzeta zatrjevanja niso točna, ker se razlogi o zgornjem odločilnem dejstvu najprej nahajajo v 4. točki obrazložitve sodbe in nato obširno še v 5. točki obrazložitve, ko je bilo na pritožničino nasprotno dokazno oceno neposredno odgovorjeno. Če pritožnica pri takšni oceni sedaj vztraja pomeni, da se ne strinja z odločilnimi dejstvi ter da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka niti zato ne more biti podana.

7Navedeno kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, po kateri obdolženi ni bil član hudodelske združbe in ni povzročal nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, zaradi česar je tudi pravna opredelitev (kvalifikacija) obdolženčevega ravnanja napačna. Vendar kršitve ni, ker jo pritožnica očitno uveljavlja kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je samostojen izpodbojni razlog z drugačnimi posledicami od posledic, ki nastopijo po ugotovitvi, da je bil kršen kazenski zakon oziroma, da pravo ni bili pravilno uporabljeno. Popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je namreč zgolj pogoj, ki je različno od vzroka, pravilna uporaba prava/zakona ne določa.

8Razen dejstva, da je obdolženi storil kaznivo dejanje znotraj hudodelske združbe, pritožnica nasprotuje še ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s povzročeno nevarnostjo za življenje in zdravje tujcev. Pravi, da je obdolženi komuniciral zgolj z eno osebo, ki mu za druge osebe ni povedala in ne, kako so bile razdeljene njihove vloge. Pomeni, da je bil med obdolženim in to osebo izkazan zgolj sproten (ad hoc) dogovor, medtem ko obdolženčeva komunikacija s tretjo osebo ni bila dokazana. Glede drugega dejstva pa iz pritožbene obrazložitve izhaja, da obdolženi ni vedel, da se bodo na kraju pojavili še trije tujci, ki se niso pustili pregovoriti, da ne bi sedli v prtljažni prostor avtomobila ter da potemtakem obdolženi nevarnosti za njihova življenja in zdravje ni mogel povzročiti.

9Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožbenimi izhodišči glede objektivnih in subjektivnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dokazanost izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi. Res je, da v tej manj kot treh oseb ne more biti, da delujejo povezano in usklajeno ter z zavestjo, da pri dejanju niso same. Toda našteto je bilo obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazano. Obdolženčevo zatrjevanje, da sta M. in S. ena in ista oseba, je bilo namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zanesljivo zanikano po pregledani vsebini komunikacije, ki bi se sicer izkazala za izkustveno in logično nesprejemljivo. Še zlasti, ker niti po obdolženčevem zagovoru ni videti ovire, da se z M. o snemanju tujcev v avtomobilu ne mogla pogovarjati že pri predhodnem pogovoru in ne šele po pogovoru, ki je temu sledil. Razen tega sama izvršitev objektivno zanesljivo ni potekala spontano ali stihijsko in še manj po izpovedbah zaslišanih tujcev, ki jih pritožnica v pritožbeni obrazložitvi ne omenja. Enako velja za po M. poslano lokacijo, na kateri so bili tujci po obdolžencu prevzeti in za lokacijo, na kateri bi morali biti drugemu (so)storilcu predani. Pomeni, da se sodišče prve stopnje o obdolžencu kot členu v verigi ni motilo in ni se motilo tedaj, ko je ugotovilo, da je bilo obdolžencu to dejstvo znano. Posebna storilčeva zavest, kot izhaja iz pritožbene obrazložitve v smislu seznanjenosti z vsemi potankostmi izvedbe dejanja, vključno z identificiranimi izvajalci, ni pogoj, ampak zadostuje splošna zavest o prvinah dejanja, izvršenem po povezanih osebah (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2017). Da je obdolženi vedel, kaj bo dejansko počel, je bilo tako jasno že pri prvem pogovoru z M., medtem ko je povezanost z drugimi storilci logično izhajala glede na opisano/predstavljeno etapnost izvedbe dejanja.

10V zvezi z drugim dejstvom se pritožnica, podobno kot obdolženi v zagovoru smiselno sklicuje na prisiljenost iz 23. člena KZ-1 ali vsaj nedokazanost naklepa, kar pa je zanikano že z dejstvom, da so bili tujci, zato ker je bil obdolženi voznik, pri katerem so bili nenazadnje ključi od avtomobila, odvisni od njega in ne obratno ter je bilo pritožnico še v tem delu zavrniti.

11V ostalem pritožnica razmeroma obsežno nasprotuje odločbam o kazenskih sankcijah. Kazen zapora je po njenem čezmerna, ker obdolženi dejanj ni storil v hudodelski združbi in ne z ogrožanjem življenj tujcev. Razen tega še ni bil kaznovan, ne nahaja se v drugem kazenskem postopku, medtem ko je bilo dejanje motivirano z osebno in premoženjsko stisko. Slednja je obenem razlog za pritožničino nasprotovanje denarni kazni, ki je upoštevaje obdolženčeve prihodke previsoka, izgon tujca iz države pa je zanj življenjsko ogrožujoč.

12Storitev kaznivega dejanja v hudodelski družbi ter povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje tujcev sta stvar dokazanosti dejanja, kar je sodišče prve stopnje po že obrazloženem pravilno ugotovilo. Hkrati je upoštevalo, da obdolženi še ni bil obsojen, ostale okoliščine pa so bile vsaj posredno zajete v upoštevanem obdolženčevem prejšnjem življenju ter v okoliščinah, v katerih je dejanje storil. Glede denarne kazni se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da obdolženčeve premoženjske razmere niso ugodne, vendar te ne določajo njene višine. Določata jo teža dejanja in storilčeva krivda (prvi odstavek 49. člena KZ-1), ki sta bili po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeni, obdolženčeve premoženjske razmere pa so bile po razumljivih razlogih sodbe upoštevane pri določeni višini posameznega dnevnega zneska. Ta kljub neugodnim premoženjskim razmeram ter po upoštevanem času/roku, v katerem mora biti denarna kazen plačana, ni previsoka. Končno, obdolženi nevarnosti za življenje v Pakistanu v zagovoru ni omenjal, v Slovenijo pa je prišel iz Italije, kjer so ga pestile "zgolj" že navedene premoženjske razmere.

13Glede na to, in ker pritožničinih nasprotovanj odločbi o varnostnih ukrepih in o stroških postopka, ta je nenazadnje obdolžencu v korist, pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi niti posredno ni prepoznalo, in ker hkrati ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženega I.Q. odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.