VSRS Sklep II DoR 459/2010

Revizija se dopusti glede vprašanj, kakšno mora biti dolžnostno ravnanje posestnika za doseganje standarda dobrovernosti in ali za priposestvovanje nepremičnine zadošča dobroverna posest le v času teka priposestvovalne dobe ali pa mora biti podana ves čas do vložitve tožbe.

Odločitev o stroških predloga za dopustitev revizije se pridrži za odločitev o reviziji.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku (negatornemu, lahko tudi petitornemu) in tožencema iz prve tožbe naložilo, da morata s spornega zemljišča odstraniti garažo s prizidkom, skladovnico lesa, lesene kole in tri grmičke, obkrožene z avtomobilskimi gumami. Prepovedalo jima je, da v bodoče na tak ali podoben način posegata v tožničino lastninsko pravico in odločilo o pravdnih stroških. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz pridružene tožbe za ugotovitev, da sta tožnika iz pridružene tožbe vsak do ½ solastnika spornega dela parcele, za dopustitev geodetske odmere in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (priposestvovanje in gradnja na tujem svetu). Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbi „tožene stranke“ tako, da ji je delno ugodilo in odločitev o tožbenem zahtevku tožnice iz tožbe spremenilo tako, da ga je zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz pridružene tožbe pa je potrdilo. Prvi del njegove odločitve temelji na presoji o nesklepčnosti prve tožbe, drugi pa na presoji v zvezi z vprašanji dobrovernosti posesti.

2Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložila vsak svoj predlog tako tožnica iz tožbe (II DoR 449/2010) kot tožnika iz pridružene tožbe (II DoR 459/2010). Predloga utegneta biti medsebojno povezana, saj tožnica iz negatorne ali petitorne tožbe lahko zahteva sodno varstvo le, če je lastnica oziroma domnevna lastnica, prav lastništvo spornega dela parcele pa je sporno tudi v zadevi iz pridružene tožbe.

3Tožnika iz pridružene tožbe v svojem predlogu zatrjujeta, da gre za dve materialnopravni vprašanji, glede katerih ni sodne prakse vrhovnega sodišča oziroma je ta neenotna, izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča pa tudi odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. Pri tem se sklicujeta na več judikatov, objavljenih v knjigi Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993. V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča je pomembno vprašanje, ali za priposestvovanje nepremičnine zadošča dobroverna posest le v času teka priposestvovalne dobe, ali pa mora biti podana tudi do vložitve tožbe. Predlagatelja zagovarjata stališče, da je z iztekom priposestvovalne dobe lastninska pravica pridobljena in kasnejša morebitna nedobrovernost ne povzroči njene izgube. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi že opomin zemljiškoknjižnega lastnika pred vložitvijo tožbe povzročil nedobrovernost posestnika, ki je že postal lastnik. V zvezi s tem je pomembno tudi vprašanje, katero je tisto 20-letno obdobje v konkretni zadevi, ki je pomembno za priposestvovanje. Zatrjujeta, da so bili pogoji za priposestvovanje v njunem primeru izpolnjeni že leta 1957. Po stališču predlagateljev napačnega stališča prvostopenjskega sodišča, da mora biti dobroverna posest podana ves čas (kar v njunem primeru pomeni kar 65 let), pritožbeno sodišče ni korigiralo, ker se je postavilo na pravno stališče, ki je tudi sporno in glede katerega postavljata vprašanje, kakšno mora biti dolžnostno ravnanje posestnika za doseganje standarda dobrovernosti. Stališče pritožbenega sodišča o tem vprašanju je po mnenju predlagateljev prestrogo in zato napačno, saj pri taki razlagi Občnega državljanskega zakonika oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki za opravičljivo zmoto o dobrovernosti terja preverjanje lastništva v javnih evidencah, pogoji za priposestvovanje praktično nikoli ne bi bili izpolnjeni. Vsakdo lahko namreč preveri lastniško stanje določenega zemljišča. Institut priposestvovanja bi zato povsem izgubil svoj pomen. Na koncu predloga predlagatelja zatrjujeta, da je v razlogih prvostopenjskega sodišča o dobrovernosti posesti prišlo do številnih domnev, ki niso podprte z dokazi, zaradi česar obema sodbama očitata procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede obeh materialnopravnih vprašanj, zato je na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP odločilo kot v izreku pod točko I tega sklepa. Odločitev o priglašenih stroških predloga za dopustitev revizije je odvisna od uspešnosti revizije, zato je o teh stroških revizijsko odločilo kot v izreku pod točko II sklepa.