VSK Sodba Cpg 35/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji (navadna) terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika D. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju stečajni dolžnik) v skupni višini 31.080.668,48 EUR, ki je bila s strani tožene stranke prijavljena, s strani stečajnega upravitelja pa priznana v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom. Tožnici morata toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.059,73 EUR.

3Zoper sodbo se tožnici pritožujeta. Menita, da sodba nima razlogov, kjer pa so, so popolnoma arbitrarni. Sodišče namreč ne obrazloži, zakaj odpovedi leasing pogodb v letu 2012 ni štelo za veljavne, pri čemer je popolnoma jasno, da razlog ne morejo biti stališča tožeče stranke in stečajnega dolžnika. V konkretnem primeru ni sporno, da je bil odstop resnična volja tožene stranke v letu 2012, kar je v svojih pripravljalnih vlogah celo izrecno priznala (35. odstavek prve pripravljalne vloge). Tako tožena stranka kot sodišče se zdaj očitno sklicujeta na obrazložitev sodišča v zadevi St, v katerem je sodišče pri zavrnitvi predloga za začetek stečaja nad pravnim prednikom tožeče stranke navedlo, da naj tožena stranka ne bi imela resnične volje odstopiti od leasing pogodb in naj bi bila njena prava volja razmerje nadaljevati. Prav nobenega dvoma ni, da sta se v tem postopku obe stranki strinjali, da je tak zaključek napačen. Tožena stranka je sicer res podala ugovor, da naj njeni odstopi iz leta 2012 ne bi bili veljavni, vendar je to pojasnjevala izključno z dejstvom, da je tako stališče zavzelo sodišče v zadevi St. Sodišče je sicer analiziralo obseg pooblastila D.N. za zastopanje, vendar mimo navedb tožene stranke. Tudi sicer pa je spregledalo, da je toženo stranko pri poskusu prevzema nepremičnin zastopal odvetnik, ki ima po 11. členu Zakona o odvetništvu pravico opraviti vsako dejanje, ki je stranki v korist, torej tudi potrditi njeno izjavo volje. Toženka je za izročitev nepremičnin vložila tudi tožbe, v katerih je jasno trdila, da je od pogodb odstopila. Sodišče je obe stranki neenakopravno obravnavalo, saj je tožena stranka tista, ki spreminja svoje trditve. Toženka je leta 2012 od pogodb odstopila, nato je skušala prevzeti posest nepremičnin ter na podlagi odpovedi pogodb skušala spraviti v stečaj pravnega prednika prvega tožnika (poroka po leasing pogodbah), vložila tudi več tožb na izročitev nepremičnin, po začetku stečaja nad stečajnim dolžnikom pa nemudoma prijavila celo terjatev. Šele, ko bi morala zaradi prerekanja terjatve plačati sodno takso, je obrnila ploščo in začela trditi, da gre za vzajemno neizpolnjeno terjatev. Poleg tega je treba upoštevati, da je sodišče v zadevi St svojo odločitev sprejelo, ker tožena stranka ni zmogla izpolniti trditvenega in dokaznega bremena, v tej zadevi pa je sodišče razpolagalo z drugačnimi navedbami o dejstvih. Celo v primeru, da bi držalo, da gre za vzajemno neizpolnjene terjatve, pa so zastarale, saj jih tožena stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 265. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ni imela pravice prijaviti v stečaj in zato prijava v stečajni postopek ni pretrgala zastaranja.

4Pritožba ni utemeljena.

5V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, svoje zaključke je obrazložilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti in očitki o arbitrarnosti ne držijo.

6Tožena stranka in stečajni dolžnik D. d.o.o. sta sklenili pet pogodb o finančnem leasingu nepremičnin. Dne 23.3.2012 je tožena stranka poslala stečajnemu dolžniku pisne odstope od teh pogodb. Te odpovedi so bile za pravno prednico prve tožnice sporne, zato tudi niso želeli izročiti nepremičnin toženi stranki. Tožeča stranka pa je ves čas še naprej pošiljala stečajnemu dolžniku račune za mesečne obroke in opomine po leasing pogodbah. V vseh nadaljnjih postopkih je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica zastopala stališče, da 23.2.2012 do odpovedi leasing pogodb ni prišlo. Nasprotno pa je tožena stranka v teh postopkih vztrajala, da je do odpovedi prišlo. Šele po pravnomočnosti odločitev sodišč v več zadevah je svoje stališče spremenila. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka priznala v svojih pripravljalnih vlogah, da je od pogodb odstopila že v letu 2012. Toženka je zgolj pojasnila svoje ravnanje in razumevanje pravdnih razmerij med strankami pred zanjo neugodnimi zaključki sodišč v zadevah, v katerih se je vprašanje veljavnosti pogodb o leasingu že obravnavalo. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj šteje, da odstop od pogodbe v letu 2012 ni bil veljaven. Iz ravnanja obeh strank pogodbe po 23.2.2012 (na eni strani je tožnica redno pošiljala račune in opomine za vsakokrat zapadle obroke, na drugi strani pa leasingojemalec veljavnosti odstopa ni priznaval in tudi ni izpraznil nepremičnin) je sodišče prve stopnje sklepalo, da sta obe želeli z leasing razmerjem nadaljevati. Tak zaključek ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča oporo v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje se je res sklicevalo tudi na pravnomočne odločitve v drugih zadevah, v katerih je bilo o veljavnosti odstopa v letu 2012 odločeno le kot o predhodnem vprašanju, ki ne veže strank postopka, vendar je bil to le dodatni argument. Odločilni argument je bilo dejstvo, da sta stranki leasing pogodb potem, ko je leasingojemalec pisne odpovedi sicer prejel, nadaljevali pravno razmerje leasinga, kot da odpovedi ne bi bilo, tožeča stranka je še naprej zaračunavala vsakokrat zapadle obroke leasinga. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča o veljavnosti odpovedi leasing pogodbe v letu 2012 ni mogoče govoriti. Oblikovalno upravičenje do odstopa od pogodbe pogodbena stranka res uresniči že z izjavo volje, vendar mora biti ta izjava (ki je lahko z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem) nedvoumna, iz nje je mogoče zanesljivo sklepati, da izjavljena volja obstoji¹. Iz ravnanja tožeče stranke na obstoj volje odstopiti od pogodbe ni bilo mogoče zanesljivo sklepati (pisna izjava je nasprotovala dejanskemu nadaljnjemu izvrševanju pogodb). Celo v primeru, da bi šteli, da je bila pisna izjava nedvoumna, pa je prišlo do situacije, ko je leasingojemalec odstopu ugovarjal, tožeča stranka pa v pravdi ni dokazala dejstev, na katerih je odstop temeljila, zato tak odstop ni veljaven. Leasingodajalec je bil namreč upravičen do odstopa od pogodbe le, če so bile izpolnjene v pogodbi dogovorjene okoliščine.

7Pred iztekom leasing pogodb je bil nad leasingojemalcem začet stečaj. To pomeni, da za terjatev tožene stranke veljajo pravila ZFPPIPP. V trenutku začetka stečaja je tožena stranka imela terjatev iz naslova neplačanih leasing obrokov, leasingodajalec je imel nepremičnino v posesti in bi v primeru plačila zadnjega obroka pridobil zahtevek na prenos lastninske pravice (v leasing pogodbah je bilo določeno, da je zadnji obrok hkrati odkupni obrok). Šlo je torej za vzajemno neizpolnjene terjatve, kar pomeni, da zanje ne veljajo določbe pododdelka 5.3.2. ZFPPIPP. Stečajni upravitelj pravice do odstopa od pogodb ni izkoristil, zato je tožena stranka lahko 7.12.2015 uresničila svojo oblikovalno upravičenje do odstopa od pogodb o leasingu in na podlagi določbe četrtega odstavka 268. člena ZFPPIPP po odstopu prijavila svoje terjatve v stečajnem postopku.

8Tožeča stranka je konkreten ugovor zastaranja postavila na podlagi trditev, da je do odpovedi pogodbe prišlo že leta 2012 in da je zato terjatev ob prijavi v stečajni postopek januarja 2016 že bila zastarana. Ker je bilo zgoraj ugotovljeno, da je bila pogodba odpovedana šele 7.12.2015, o zastaranju v smislu navedb tožeče stranke ni mogoče govoriti.

9Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

¹ 60. člen Obligacijskega zakonika