UPRS Sodba IV U 37/2017-15

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Žalec je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (točka 1 izreka) in ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (točka 2 izreka). Navedeni prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev utemeljil na ugotovitvi, da je iz uradnih evidenc (registra stalnega prebivalstva, matičnega registra in registra tujcev) razvidno, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Polzela, od 8. 1. 1990 do 26. 2. 1992, pri tem pa ni pridobil državljanstva Republike Slovenije. Tožnik je sicer 23. 5. 1996 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. Marca 1997 je namreč odpotoval v Nemčijo in se ni nameraval vrniti nazaj v Republiko Slovenijo. Tožnik je 3. 4. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Tožnik pred navedenim datumom (t. j. do 3. 4. 2013) ni poskušal pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ali po Zakonu o tujcih. Tako je iz zgoraj navedenih dokazov razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določenih v 2. členu Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

2Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo, ker tudi po stališču pritožbenega organa tožnik do povračila škode ni upravičen, saj ne sodi med upravičence, kot so določeni z določbo 2. člena ZPŠOIRSP. Upravičenci do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so bodisi tiste osebe, ki spadajo v kategorijo upravičencev, določenih v prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, bodisi tiste osebe, ki spadajo v kategorijo upravičencev iz drugega odstavka 2. člena tega zakona. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ v upravnem postopku določitve denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožniku pravilno ugotovil, da tožnik do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni upravičen, ker ne sodi v nobeno od navedenih kategorij upravičencev.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej povzema argumentacijo tožene stranke o upravičencih do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pri čemer navaja, da sam spada v tretjo kategorijo. Nadalje opisuje spremembe zakonodaje in navaja, da je živel in delal dobrih 7 ali 8 let in je imel pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navaja, da mu je država s takšnimi zakoni onemogočila vsako nadaljnjo možnost bivanja in življenja v Sloveniji. Prisiljen je bil zapustiti Slovenijo, ker mu je bila odvzeta služba in stalno bivanje ter je bil izbrisan, namesto da bi dobil stalno delovno dovoljenje. Sprašuje se, kako je bilo mogoče sprejeti tak zakon, da tisti, ki niso več prebivali v Sloveniji, ne dobijo vrnjenega statusa. Sam je podal zahtevek za „povračilo stalnega prebivalstva“, vendar je bil ta zavrnjen, pri tem pa pojasnjuje, da zoper to odločbo ni vložil tožbe. Nadalje navaja, da nikjer ni bilo zaslediti obvestila, da se lahko vloga za stalno prebivanje odda le do 24. 7. 2010 in da po tistem roku ni več mogoče dobiti denarno odškodnino. Sam osebno priznava ta rok do 18. 6. 2017 in sodišče prosi, da ga tudi ono upošteva. Na koncu pojasnjuje tudi navedbo v začetku tožbe o tretji kategoriji upravičencev. V zvezi s tem navaja, da ne obstaja prva in druga kategorija, ampak da so vsi izbrisani oškodovani, kar bi morala država priznati. Z opisanim ravnanjem so mu bile prekršene človekove pravice. S tem, ko izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in navaja, da upa na ugodno rešitev tožbe, smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da predmetni tožnikovi zahtevi ugodi. Tožnik predlaga še oprostitev plačila sodne takse.

4Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri navedbah iz drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu odločba Upravne enote Žalec, št. 214-589/2016-8 z dne 21. 12. 2016, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za uveljavljanje denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki ga je tožnik na prvostopenjski upravni organ podal 23. 9. 2016. Gre torej za upravno zadevo, v kateri se ugotavlja upravičenost tožnika do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s tem se izkažejo tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje stalnega prebivanja za tožnika v Republiki Sloveniji, kot brezpredmetne, ker je v tem postopku, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, treba ugotoviti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice tožnika do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

7Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

8Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ureja ZPŠOIRSP (Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva), ki z določili 2. člena opredeljuje tudi upravičence do povračila te škode. To so osebe, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/1991-I), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, pri čemer morajo izpolnjevati v nadaljevanju navedene zakonske pogoje. Po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču), ali ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tudi oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali Zakona o tujcih ali obstoja razlogov iz 3. člena Zakona o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. V skladu s četrtim odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10).

9Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski upravni organ oprl na navedene določbe 2. člena ZPŠOIRSP. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kakor tudi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena navedenega zakona, pravilna, saj je skladna s podatki iz uradnih evidenc. Iz podatkov uradnih evidenc, ki jih je izčrpno navedel prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, namreč izhaja, da je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po tem pa v Republiki Sloveniji ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in tudi ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, kar kot pogoja za presojo upravičenosti do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva določa prvi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Prav tako je pravilna ugotovitev obeh upravnih organov, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka in v zvezi s tem tudi četrtega odstavka tega zakona. Tožnik je namreč po neprerekanih ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa Republiko Slovenijo zapustil marca 1997 in tako ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji do pravnomočnosti odločbe (odločba glede tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je postala pravnomočna 7. 4. 1998). Prav tako pa je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po četrtem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, je bila vložena 3. 4. 2013 in pravnomočno zavrnjena (z nastopom pravnomočnosti 8. 10. 2016), kar je po 24. 7. 2010, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zaradi česar tožnik tudi po tej določbi ni upravičen do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Upravna organa prve in druge stopnje sta torej po presoji sodišča v obravnavani zadevi odločila zakonito in pravilno.

10Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki so sicer povsem splošni in pavšalni, saj tožnik ni niti ponudil niti predlagal izvedbe prav nobenega dokaza v prid izpolnitve navedenih zakonskih pogojev. Tožnik namreč oporeka pravilnosti sprejete zakonske ureditve, ki določa pogoje za priznanje pravice do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vendar je sodišče pri odločanju vezano na ustavo in zakon, pri čemer sodišče v relevantnih zakonskih določilih ne vidi protiustavnosti. Ker tožnik v tožbi ne izpodbija podatkov, navedenih v uradnih evidencah, s svojimi navedbami ne more uspešno izpodbiti pravilnosti izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje, potrjene z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, ki v dejanskem pogledu temeljita na podatkih iz uradnih evidenc.

11Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

12O predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse za tožbo je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 37/2017 z dne 20. 9. 2017.