VSRS Sodba II Ips 513/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.444,28 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da toženkine poravnalne ponudbe ni mogoče šteti za pisno pripoznavo dolga, ki bi pretrgala zastaranje. Navedlo je, da je šlo za izjavo v okviru procesa poravnanja med strankama, katerega bistvo je vzajemno popuščanje z namenom rešitve spora, ponudb strank v okviru tega procesa pa ni dovoljeno s prilagojeno pravno in dejansko interpretacijo ravnanj ene stranke izkoriščati v korist druge stranke.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališčema sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po poteku treh let od zaključka zdravljenja in da s poravnalno izjavo toženke z dne 25. 3. 1999 zastaranje ni bilo pretrgano. Da bi lahko šteli, da je pripoznava dolga veljavna, mora ta na jasen in nedvoumen način izražati dolžnikovo voljo, to pa iz poravnalne ponudbe ne izhaja. Pritožničino stališče, da poravnalna ponudba pomeni priznanje obveznosti glede plačila celotne pravične odškodnine, v listini nima prav nobene opore. Glede na vsebino ponudbe, ki vključuje klavzulo o obvezi tožnice, da v primeru ugotovitve njene celotne ali delne krivde za nastalo škodo, vrne sorazmerni del ponujenega zneska, pa ni mogoče govoriti o jasni in brezpogojni pripoznavi niti glede ponujenega zneska.

3Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem izpodbijanih sodb, da s podajo ponudbe z dne 25. 3. 1999 zastaranje ni bilo pretrgano. Navedla je, da je v pritožbi z argumenti izpodbijala stališče sodišča prve stopnje, da je bila ponudba dana v okviru postopka poravnavanja med pravdnima strankama (glede na potek postopka med zavarovalnico in oškodovancem v fazi, v kateri je bila dana obravnavana izjava, ni šlo za postopek poravnavanja) in da zato sporne izjave ni mogoče šteti za priznanje dolga. Sodišče druge stopnje na te argumente ni odgovorilo. Zavzelo je stališče, da zastaranje ni bilo pretrgano in da so razlogi za tàko stališče nekoliko drugačni od razlogov sodišča prve stopnje, iz sodbe pa ni mogoče razbrati, v čem so ti argumenti drugačni in kateri sploh so. Edini konkretni argument je sklicevanje na klavzulo v izjavi, iz nje pa po revidentkinem prepričanju izhaja prav nasprotno od tega, kar je ugotovilo pritožbeno sodišče. Ta klavzula potrjuje toženkino prepričanje, da je temelj njene obveznosti podan; v nasprotnem primeru bi bila nesmiselna: če bi namreč toženka ugotovila, da njen zavarovanec ni odgovoren za škodo, bi zahtevek zavrnila; če bi ugotovila tožničino soodgovornost, pa bi to v izjavi izrecno navedla. Navedeni razlogi ob dejstvu, da toženka ni ugovarjala obstoju naturalne obveznosti, dokazujejo, da toženkina obveznost v času izjave ponudbe, tj. 25. 3. 1999, ni bila niti negotova niti sporna. Toženka je svojo obveznost pripoznala po temelju, po višini pa najmanj do zneska, navedenega v ponudbi. Glede na to, da oblikovanje poravnalne ponudbe vsebuje priznanje dejstva, da obstaja zavarovalno kritje, da je podana odškodninska odgovornost in da so zahtevki, ki jih uveljavlja oškodovanec, utemeljeni, pa je tako izjavo treba šteti kot pripoznavo obveznosti plačati pravično denarno odškodnino (v višini, določeni v pravdnem postopku).

4Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08, uporablja v obravnavani zadevi) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v obrazložitvi revizije pa ni jasno navedla, katera kršitev naj bi bila podana. Iz navedb o odsotnosti odgovora na njene pritožbene navedbe in o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje je mogoče sklepati le, da tožnica kršitev postopka vidi v tem dvojem.

7Navedena očitka nista utemeljena. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(1) Iz navedbe, da je stališče sodišča prve stopnje o pravni naravi poravnalne izjave pravilno, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v prvostopenjski sodbi, jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče vzelo v ozir tako razloge prvostopenjskega sodišča kot pritožbene navedbe, ki so tem razlogom oporekale utemeljenost. Ker je štelo, da je odločitev pravilna iz drugih razlogov, se mu posebej v presojo o utemeljenosti pritožbenih navedb ni bilo treba spuščati. Neutemeljen je tudi očitek o izostanku razlogov za stališče pritožbenega sodišča. Kot je razvidno iz gornjega povzetka (točka 2), so argumenti za stališče pritožbenega sodišča, da poravnalna izjava nima učinka pripoznave dolga, v izpodbijani sodbi navedeni, vprašanje njihove pravilnosti pa ne more utemeljevati procesne kršitve, marveč gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka s tem, ko je tožnici kot odgovor na njen odškodninski zahtevek poslala listino, poimenovano kot "poravnalna izjava", v kateri ji je v dokončno poravnavo zahtevkov v zvezi z določeno nezgodo ponudila določen denarni znesek, pripoznala dolg v smislu 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika uporablja v obravnavani zadevi). Navedena določba na pripoznavo dolga veže učinek pretrganja zastaranja. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

10V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, ki naj ima veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika.(2) Sama po sebi torej ne zadostuje izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal; izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Zahteva po jasni izraženosti dolžnikove volje pomeni, da mora sodišče oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Tako ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.(3) Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je torej objektivna in v rokah sodišča, standard pa je visok: okoliščine primera (objektivno gledano) ne smejo zbujati dvoma v to, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.

11Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče toženkino izjavo razlagalo ob upoštevanju navedenih izhodišč in ji dalo vsebino, nasprotno tisti, ki jo zatrjuje tožnica, tj. da objektivno gledano ne gre za jasno priznanje obstoja tožničine terjatve niti glede temelja niti glede višine. Klavzula, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje,(4) razumno govori v prid temu stališču. Obstoj tožničinega soprispevka se lahko po podpisu poravnave izkaže bodisi v regresnem postopku (v primeru, da bi se pokazale okoliščine, zaradi katerih bi šlo za primer izgube zavarovalnih pravic) bodisi v odškodninski pravdi na podlagi tožničine tožbe, ker ne bi sprejela poravnalne izjave. Z navedeno klavzulo se je toženka zavarovala prav pred tem, kar želi tožnica v tej pravdi, tj. da bi to izjavo v primeru nesprejema ponudbe v pravdi za plačilo odškodnine šteli za pripoznavo dolga in se dejstva v zvezi s temeljem zahtevka in v izjavi navedene višine ne bi več ugotavljala. Četudi bi bilo "poravnalni izjavi" mogoče dati tudi vsebino, ki ji jo pripisuje tožnica, navedena klavzula vzpostavlja razumen dvom v to, da je toženka pripoznala svojo obveznost. Tak dvom zadostuje za oceno, da obravnavana izjava ne predstavlja pripoznave dolga v smislu 387. člena ZOR.

12Po ugotovitvi, da niti razlogi, navedeni v reviziji, niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev tožničinih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako npr. v sodbah II Ips 201/2005, II Ips 519/2005, II Ips 951/2006.

Op. št. (2): Prim. sodbe II Ips 971/93 z dne 6. 4. 1995, II Ips 270/2007 z dne 5. 11. 2009 in II Ips 1035/2007 z dne 11. 2. 2010.

Op. št. (3): Prim. sodbo in sklep III Ips 137/2006 z dne 31. 7. 2008.

Op. št. (4): Klavzula se glasi: "V kolikor bi se v nadaljnjem postopku ugotovila moja celotna ali vsaj delna krivda za nastalo škodo oz. nezgodo, se obvezujem, da bom v sorazmerju s krivdo povrnil preveč izplačano odškodnino."