VSRS Sodba I Ips 15369/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 eurov.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo S. I. spoznalo za krivo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, naložilo pa ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka (po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornikov S. I. zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo so vložili obsojenkini zagovorniki zaradi kršitev kazenskega zakona, in sicer kršitve 253. člena KZ-1, tudi v povezavi s 16. in 35. členom KZ-1. Zagovorniki zatrjujejo, da objektivni znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni. Sklep o izvršbi po stališču obrambe ni javna listina, temveč to postane šele ob pravnomočnosti, ko šele nastopi domneva resničnosti vsebine. V obravnavani zadevi sklep o izvršbi ni postal pravnomočen, saj je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor. Predvsem pa obramba izpostavlja, da sklep ni bil izdan na podlagi verodostojne listine. Te so navedene v 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in odškodnine ni med njimi, zato sodišče sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati, saj je bil predlog za izvršbo nepopoln. Tako je po stališču zahteve obsojenkino dejanje mogoče opredeliti kvečjemu za neprimeren poskus očitanega kaznivega dejanja. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka svetnica Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj delno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona pa ni podana, saj izrek vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

4O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se obsojenka ali zagovornik nista izjavila.

B.

5Obsojenka je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, ker je na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino (v nadaljevanju COVL), vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki jo je poimenovala „Odškodnina“ in s katero je zoper dolžnika zahtevala izplačilo izmišljenega dolga, s takšnim ravnanjem pa je spravila v zmoto sodišče, ki v navedenem postopku ni dolžno preverjati verodostojnosti listine, tako da je bil izdan sklep o izvršbi.

6Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je posebna oblika goljufije. Storilec spravi v zmoto pristojni organ, ki izključno na podlagi storilčevih navedb v javni listini te potrdi, torej mora biti predpisano tako poslovanje pristojnega organa, da je zavezan v okviru svojih pooblastil izdati ustrezno listino le na podlagi navedb, pri čemer je storilec zavezan, da poda resnično izjavo, podatke oziroma dejstva. To kaznivo dejanje ni podano, če so za izdajo listine predvideni kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena.¹

7Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verodostojne listine našteva v 23. členu. Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki upnik ne rabi priložiti verodostojne listine, jo mora pa določno označiti (41. člen ZIZ)². „Reševanja komajda obvladljivih problemov izvršbe, z izrazitimi entropičnimi učinki v pravnem prometu, se je zakonodajalec lotil tudi tako, da je uvedel postopek elektronske izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je zagotavljal poenostavljeno in hitro sodno varstvo za terjatve, ki naj ne bi bile sporne (njihov temelj naj bi bil ugotovljen v verodostojni listini). Na ta način se je želel izogniti nepotrebnim obravnavam v pravdnem postopku ter pospešiti izvršilne postopke, hkrati pa zmanjšati stroške upnikov in sodišč.“³ V začetku leta 2008 je na Okrajnem sodišču v Ljubljani kot izključno pristojnem sodišču začel z delovanjem COVL.

8Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložilo, da sistem vlaganja izvršb na podlagi verodostojne listine preko aplikacije e-izvršba organu odločanja, to je sodišču oziroma COVL, ne omogoča kontrole oziroma preverjanja zahtevka v smislu dokaznega postopka, zato je sklep o izvršbi na COVL izdan samodejno. Stališče obrambe, da sodišče sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati, ker ni obstajala verodostojna listina in da je šlo zato za neprimeren poskus, negira temeljno obrambno tezo, da obsojenkino dejanje ni kaznivo dejanje. Obsojenka je namreč ravno s tem, ko je v aplikaciji e-izvršba označila verodostojno listino „po drugih zakonih“ oziroma izbrala iz možnosti na seznamu (sicer ji aplikacija za vložitev predloga v elektronski obliki - aplikacija e-izvršba ne bi omogočila nadaljevanja postopka oddaje predloga za izvršbo), s čimer je potrdila, da ima terjatev iz predloga svoj temelj v verodostojni listini, spravila v zmoto sodišče, da je izdalo sklep o izvršbi.

9Pritožbeno sodišče je pritrdilo argumentaciji prvostopenjskega sodišča glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja in v 8. ter 9. točki sodbe odgovorilo tudi na obrambno tezo, da naj bi šlo za neprimeren poskus. Za neprimeren poskus po 35. člena KZ-1 gre, kadar poskuša storilec storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Obsojenka je zlorabila izvršbo na podlagi verodostojne listine oziroma določbe ZIZ in Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka, da upniku ni treba predložiti verodostojne listine. Izvršba na podlagi verodostojne listine kot poenostavljeni izvršilni postopek je namenjen samo upnikom, ki razpolagajo z verodostojno listino, ne pa vsem upnikom, ki imajo terjatev do dolžnika. Če upnik uporabi možnost takega poenostavljenega postopka, kot orodja, ki ga daje upnikom na voljo država, ko za to nima podlage, gre za vrsto goljufije, ki predstavlja kaznivo dejanje. S tega vidika je stališče obrambe, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso podani, ker je na sklep o izvršbi reagiral dolžnik z vložitvijo ugovora, ne samo napačno ampak povsem neutemeljeno.

10V zvezi z nadaljnjo tezo obrambe, da sklep o izvršbi ni javna listina, je že sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da sklep o izvršbi predstavlja javno listino na podlagi 44. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je navedbe obrambe v pritožbi zavrnilo v 5. točki obrazložitve svoje odločbe. Zakon o pravdnem postopku v 224. členu določa, da je javna listina: listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom⁴. Formalna pogoja sta torej oblika javne listine in njen izdajatelj, materialni pogoj pa je okvir pristojnosti izdajatelja. Sodne odločbe so torej javne listine in nekatere imajo tudi v izvršbi posledice že pred pravnomočnostjo.

C.

11Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Izrek o sodni taksi kot strošku postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.

¹ Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, mag. Mitja Deisinger, GV Založba, Ljubljana, 2002 (253. člen KZ-1 je nespremenjen glede na 258. člen prejšnjega KZ), primerjaj tudi sodbo I Ips 26654/2011-183 z dne 26. 5. 2016.
² ZIZ že od spremembe zakona iz leta 2006 kot vsebino predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne določa več, da bi moral upnik verodostojno listino priložiti.
³ Sodba I Ips 24869/2012 z dne 28. 6. 2018.
⁴ Primerjaj tudi sodbo I Ips 6659/2012-297 z dne 13.4.2017.