VSL Sklep VII Kp 24328/2018

Pritožbi se ugodi izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Obdolžencu je na temelju 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 323. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka ter na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprostilo plačila "stroškov postopka" in sodne takse.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu. Pritožnik je predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeni senat najprej pojasnjuje, da je sodeča sodnica z napadeno sodbo posegla v predlagani krivdorek po obtožnem predlogu. Državni tožilec je namreč obdolžencu očital, da je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Sodeča sodnica pa je spoznala obdolženca za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Presodila je, da izvršitveno ravnanje predrznosti in brezobzirnosti iz 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 ni dokazano. V 9. točki razlogov izpodbijane sodbe je zapisan dokazni sklep sodnice, da so bile v prometni nesreči tri osebe lahko telesno poškodovane, storilec, obdolženi pa je sam utrpel hudo telesno poškodbo.

5Kaznivo dejanje po prvem odstavku 323. člena KZ-1 je podano takrat, kadar drug udeleženec utrpi hudo telesno poškodbo, nikoli pa, če je hudo telesno poškodovan obdolženec (povzročitelj) prometne nesreče. Glede na to, da je hudo telesno poškodbo v prometni nesreči, ki je sicer opisana v izreku izpodbijane sodbe utrpel samo obdolženi in nihče drug, je evidentno, da tako spremenjen opis dejanja ne predstavlja znakov kaznivega dejanja, ampak samo elemente prekrška, na kar je utemeljeno opozoril v pritožbi tudi državni tožilec.

6Sodišče druge stopnje bi moralo, seveda če ne bi bila pritožba državnega tožilca utemeljena glede vprašanja o obstoju okoliščin iz 1. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti ob ugotovitvi, da tako opisano ravnanje obdolženca ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja. Skratka uporabilo bi določbo 1. točke 358. člena ZKP.

7Vendar je v nadaljevanju državni tožilec opozoril, da se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo do alternativne izvršitve obravnavanega oziroma očitanega kaznivega dejanja, ki je navedena v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu stori tisti, ki 1) vozi predrzno ali brezobzirno ali 2) vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti. V uvodnem delu tenorja obtožnega predloga je državni tožilec navedel obe izvršitveni obliki, tako predrzno in brezobzirno vožnjo, kakor tudi očitek obdolžencu, da je vozil motorno vozilo, ki ga ni imel pravice voziti. Prav tako je državni tožilec okoliščini predrznosti in brezobzirnosti utemeljeno povezoval z alkoholiziranim stanjem obdolženca, da ni imel vozniškega izpita, da je vozil neregistrirano osebno vozilo, kar bi lahko tudi glede na judikate, ki so predstavljeni v Kazenskem zakoniku 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitje Deisingerja, str. 745 in naslednje, zaznalo tudi sodišče prve stopnje.

8Glede na to, da sta abstraktni in konkretni del tenorja obtožnega predloga celota, je tako državni tožilec usmeril pozornost sodeči sodnici že z uvodnim zapisom, da je obdolženi vozil motorno vozilo, ki ga ni imel pravice voziti. Glede tega vprašanja pa se izpodbijana sodba sploh ni opredelila, kar pomeni, da je obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zato nima razloga o odločilnih dejstvih. Posledično sodeča sodnica tudi ni imela pooblastila, da bi tudi tako radikalno posegla v opis kaznivega dejanja. Pri čemer pa je, kar je pritožbeni senat že pojasnil, s tovrstno modifikacijo sodnica pravzaprav v izreku oblikovala samo obeležje prekrška, potem pa še takšno ravnanje nezakonito opredelila kot kaznivo dejanje.

9Pritožbeni senat je na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s členom 429 ZKP odredil, da se sojenje pred sodiščem prve stopnje opravi pred drugim sodnikom, ki naj v ponovljenem postopku premotri vsa vprašanja na katera jih je opozorilo sodišče druge stopnje v tej odločbi.