VSL Sodba I Cpg 111/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164481/2015 z dne 28. 12. 2015 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči strani plača 3.300,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter ji povrne 602,60 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Zahtevek za plačilo 132,81 EUR z obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem postopku je sporna (samo še) pasivna stvarna legitimacija tožene stranke.

6Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je blago, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka, naročil in prevzel A. A.; da je bil A. A. v preteklosti zakoniti zastopnik in prokurist tožene stranke; da je slednji pri tožeči stranki dolga leta redno naročal blago za toženo stranko; da so A. A. vsi operativci tožeče stranke povezovali s toženo stranko, tudi zato, ker je v firmi tožene stranke njegov priimek in je s sedanjim zakonitim zastopnikom sorodstveno povezan; da tožena stranka tožeče stranke ni obvestila o kakršnihkoli statusnih spremembah v njenih notranjih razmerjih. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je A. A. sporno blago naročil v imenu in za račun tožene stranke in da je zato slednja zavezana za plačilo vtoževanega zneska (pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o obstoju pasivne stvarne legitimacije tožene stranke, je torej očitno neutemeljen).

7Tožena stranka v pritožbi vztraja, da bi lahko le zakoniti zastopnik tožene stranke v imenu in za račun tožene stranke naročal in prevzemal blago. A. A. pa v času oddaje naročila ni bil toženkin zakoniti zastopnik. Niti ni bil njen pooblaščenec ali pri njej zaposlen. Po oceni pritožnice zato tožena stranka ne more biti zavezana za plačilo vtoževanega zneska. S temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ne soglaša.

8Drži sicer stališče pritožnice, da iz podatkov AJPES ne izhaja, da bi bil A. A. v preteklosti zakoniti zastopnik tožene stranke (določeno obdobje pred spornim naročilom je bil le prokurist tožene stranke). Vendar pritožnica spregleda, da lahko voljo pravne osebe veljavno izjavlja tudi oseba, ki je z njene strani za to pooblaščena. Prav takšna oseba je bil A. A. Pa ne zato, ker sta A. A. in zakoniti zastopnik tožene stranke B. A. oče in sin (in so zato nerelevantni pritožbeni očitki, s katerimi tožena stranka izpodbija stališče sodišča prve stopnje v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Temveč zato, ker je A. A. (tudi v času, ko ni bil več njen prokurist) pri tožeči stranki pogosto naročal blago za toženo stranko, tožena stranka pa je na podlagi njegovih naročil prejeto blago tožeči stranki redno plačevala (delno tudi po vtoževanem računu). S takšnim postopanjem je tožena stranka jasno pokazala, da je A. A. bil pooblaščen za oddajo naročil tožeči stranki v imenu in za račun tožene stranke (sicer teh računov logično ne bi plačala).

9Ob vzpostavljeni dolgoletni praksi, da je naročila za toženo stranko redno oddajal (tudi) A. A. bi bilo od tožeče stranke popolnoma neživljenjsko zahtevati, da bi morala še vseeno pred vsakim naročilom v sodnem registru preveriti, kdo je pooblaščen za zastopanje tožene stranke (za kar se zavzema pritožnica). Poleg tega se pri družbah z omejeno odgovornostjo v sodni register vpisuje le poslovodje in prokuriste (prim. 7. točko prvega odstavka 35. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register), ne pa tudi drugih oseb, ki so sicer pooblaščene za zastopanje. Povedano drugače: Z vpogledom v sodni register bi tožeča stranka izvedela le, da A. A. v spornem obdobju ni bil zakoniti zastopnik ali prokurist tožene stranke, kar pa (zlasti ob zgoraj pojasnjeni dolgoletni praksi) še ne negira dejstva, da slednji ni bil upravičen oddati naročila v imenu in za račun tožene stranke. Drugače bi bilo le, če bi tožena stranka tožečo stranko obvestila, da A. A. ni več pooblaščen naročati blaga za toženo stranko – v tem primeru se tožeča stranka na nevedenost ne bi mogla sklicevati (prim. prvi odstavek 78. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vendar česa takega tožena stranka ni nikoli storila (prej nasprotno: v ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka A. A. celo navajala kot svojega zakonitega zastopnika).

10Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožba nesklepčna, ker je tožeča stranka zatrjevala, da je blago naročil in prevzel A. A., tožbo pa je vložila zoper toženo stranko. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, A. A. blaga ni naročil in prevzel v svojem imenu in za svoj račun, temveč je to storil za toženo stranko. Takšna tožba je povsem sklepčna.

11Pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka overjen prevod dobavnice na l. št. 27 (overjen prevod se nahaja pod prilogo A11) vložila prepozno, za odločitev niso relevantne, saj na ta dokaz sodišče ni oprlo sodbe (kot to zmotno meni pritožnica). Enako velja za pritožbene navedbe o tem, kdaj je A. A. prenehala prokura, saj v konkretnem primeru ni sporno, da A. A. blaga po vtoževanih računih ni naročil kot prokurist tožene stranke.

12Pritožbo proti odločitvi o stroških pravnega postopka je tožena stranka vložila le posledično – če uspe s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravnih stroških.

13Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Višje sodišče jih je odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), in sicer je tožeči stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotka od nagrade za materialne stroške (7,5 točk). To skupaj znaša 382,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR ter povečano za 22 odstotni DDV pa 214,19 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki ta znesek povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).