VSRS Sklep VIII Ips 123/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 23. 10. 2014 v zvezi z odločbo z dne 22. 4. 2014 spremeni tako, da se v drugem odstavku izreka besedna zveza „60 % bolezni“ nadomesti z besedno zvezo „60 % poklicne bolezni“. Sklenilo je še, da tožnik krije svoje stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in v odločbi z dne 22. 4. 2014 spremenilo vzrok 60 % invalidnosti iz bolezni v poklicno bolezen.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Za opredelitev vzroka invalidnosti je pomembno zdravstveno stanje, ki je bilo podano do izdaje dokončne odločbe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila diagnoza varilska pljuča upoštevana že v pred sodnem postopku, naknadno pa je bila ta bolezen samo potrjena. Izvedenca nista mogla odgovoriti na vprašanje, ali je bolezen nastala pred ali po izdaji dokončne odločbe, pritožbeno sodišče pa je na podlagi njunih mnenj zaključilo, da je pri tožniku podana poklicna bolezen že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Prav tako je sporen zaključek sodbe, da je tožnikova invalidnost v 60 % posledica poklicne bolezni. To je v nasprotju z mnenjem izvedenca, da poklicna bolezen ne vpliva na invalidnost tožnika in je ta v 60 % podana zaradi bolezni. Glede na to da sta oba izvedenca ugotovila, da je pri tožniku objektivno ugotovljena poklicna bolezen kot posledica izpostavitve na delovnem mestu od 20. 12. 2016 dalje, pred tem datumom pa le-te ni mogoče objektivno ugotoviti in potrditi, je zaključek višjega sodišča zmoten. Sodišče je s tem prevzelo vlogo izvedenskega organa, čeprav bi moralo, če je menilo, da izvedensko mnenje ni odgovorilo na vsa strokovna vprašanja, zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Dodaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, da je že pred odločanjem pri tožencu imel postavljeno diagnozo varilska pljuča in da je bilo kasneje samo še potrjeno, da je vzrok te bolezni izpostavljenost na delovnem mestu. Na delovnem mestu varilca ne sme več delati, zato ima ta bolezen tudi vpliv na njegovo invalidnost.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP¹). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je osebna zdravnica tožnika v predlogu za oceno invalidnosti 14. 1. 2014 kot vzrok invalidnosti navedla poklicno bolezen, bolezen in poškodbo pri delu in da je bila v invalidskem postopku kot glavna bolezen, ki vpliva na invalidnost, navedena diagnoza „varilska pljuča“. Toženec je tožnika z odločbo z dne 22. 4. 2014 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 26. 2. 2014. Z odločbo organa druge stopnje z dne 23. 10. 2014 je toženec pritožbo tožnika zavrnil, v reviziji pa spremenil vzrok invalidnosti, in sicer tako, da je ta posledica bolezni v 60 % in poškodbe pri delu v 40 %; spremenil je tudi fizične razbremenitve. Ugotovljeno je bilo še, da je za priznanje poklicne bolezni izpolnjen kriterij poklicne in časovne izpostavljenosti škodljivostim na delovnem mestu, vendar do končanja upravnega postopka ni bila izpeljana celotna diagnostika za določitev vzroka bolezni „varilska pljuča“. Ta je bila dokončana 20. 12. 2016, potrjeno je bilo, da gre pri tožniku za poklicno bolezen.

8Med strankama je sporno, ali je na dan razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti 26. 2. 2014 oziroma do izdaje odločbe organa druge stopnje 23. 10. 2014 njen vzrok v 60 % bolezen ali poklicna bolezen.

9Sodišči sta se pri odločanju oprli na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2²). Definicija poklicne bolezni je določena v 68. členu tega zakona. Poklicne bolezni so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in delo, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoji, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje. Na podlagi prvega odstavka 428. člena ZPIZ-2 se Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik³) uporablja do sprejema novega predpisa, če ni v nasprotju s tem zakonom. Poklicna bolezen se po drugem odstavku 4. člena Pravilnika ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav.

10Sodišče prve stopnje je odločitev o datumu obstoja poklicne bolezni oprlo na mnenje izvedenskega organa, da poklicna bolezen pri tožniku zagotovo obstaja od decembra leta 2016. Za čas do izdaje dokončne odločbe toženca, to je do 23. 10. 2014, pa tega dejstva z dokaznim standardom zanesljivosti ni mogoče ugotoviti. Sodišče druge stopnje se z zaključkom sodišča prve stopnje ni strinjalo. Menilo je, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Odločilo je, da je bila poklicna bolezen pri tožniku podana že v času odločanja organa prve stopnje.

11Revizija očita pritožbenemu sodišču, da se je postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke in samo ugotovilo drugačen datum nastanka poklicne bolezni. Izvedenca sta namreč navedla, da pred zadnjo preiskavo ni bilo objektivno potrjeno, da je pri tožniku podana poklicna bolezen, ki je sicer evidentna. Očitek ni utemeljen. Odločitev sodišča druge stopnje je posledica drugačne presoje pomena vseh ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, med katerimi pa niso vedno odločilna le mnenja izvedencev, posebno (kot v konkretnem primeru), če iz teh mnenj ni jasnih zaključkov o datumu nastanka poklicne bolezni. Tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov je sodišče druge stopnje lahko presodilo, da je datum vzroka invalidnosti zaradi poklicne bolezni drugačen od tistega, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje in da sodišče prve stopnje s tem v zvezi iz ugotovljenih dejstev ni pravilno sklepalo na druga dejstva (četrti odstavek 358. člena ZPP)⁴. S tem pa ni nadomeščalo mnenja izvedencev, kot zatrjuje toženec. Drugačna presoja v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih vseh dejstev zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

12Revizijsko sodišče se pridružuje odločitvi sodišča druge stopnje, da je poklicna bolezen pri tožniku podana že od 26. 2. 2014. Tožniku je bila diagnoza „varilska pljuča“ postavljena že pred obravnavo pri tožencu. To izhaja iz predloga za oceno invalidnosti, podanega v začetku leta 2014, ko je osebna zdravnica navedla, da so vzrok za zmanjšano delovno zmožnost tožnika poklicna bolezen, bolezen in poškodba pri delu. Podlaga za to so bili izvidi specialista z dne 29. 7. 2013 in 3. 10. 2013, ko je bila postavljena diagnoza „varilska pljuča“. V pljučih so bile prisotne spremembe, ki so lahko posledica kajenja ali varjenja, saj imajo podoben morfološki izgled. Bolezen je torej bila diagnosticirana, je obstajala. Nejasen je bil le njen vzrok zaradi podobne morfološke slike z nekaterimi drugimi boleznimi pljuč. Z naknadno izpeljano diagnostiko, pa čeprav po zaključku postopka pri tožencu, je bil ugotovljen vzrok bolezni. To pa ne pomeni, da poklicna bolezen ni obstajala že pred tem. Za njen obstoj govori dolgoletna izpostavljenost vplivom delovnega procesa, opravljanja dela varilca, in je bila postavljena na podlagi klinične slike in določenih preiskav, kot to določa 4. člen Pravilnika. Nenazadnje pa je tudi izvedenka – specialistka pulmologinja izpovedala, da je bolezen obstajala takrat, ko je bila postavljena diagnoza. Ta pa je bila postavljena že pred administrativno določenim datumom nastanka invalidnosti, ko tožnik že nekaj časa ni bil več izpostavljen varjenju oziroma njegovim škodljivim vplivom.

13Ob ugotovitvi, da je bolezen „varilska pljuča“ pri tožniku posledica njegovega dolgoletnega dela varilca, kar sta potrdila oba izvedenca, člana izvedenskega organa, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je bila poklicna bolezen podana že pred dokončnostjo odločbe toženca, pa čeprav so določene usmerjene preiskave vzrok bolezni potrdile kasneje. Da tožnik kljub postavljeni diagnozi in sumu na poklicno bolezen ni bil pravočasno napoten na dodatne preiskave, ne more biti razlog, da se ne ugotovi obstoj poklicne bolezni za nazaj, ob vseh drugih ugotovitvah, ki jo potrjujejo. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se v socialnem sporu ugotavljajo dejstva, ki so bila podana v času izdaje sporne odločbe. Pri tem ni vezano zgolj na dokaze, ki so ob izdaji sporne odločbe že obstajali, temveč se lahko ta dejstva ugotavljajo tudi z novimi dokazi⁵.

14Ni pa še mogoče pritrditi odločitvi sodišča druge stopnje, da je invalidnost v 60 % posledica poklicne bolezni. Za tožnika je ugotovljeno, da funkcijskih motenj zaradi poklicne bolezni nima. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da dela varilca ne sme več opravljati, da je nujna sprememba delovnega mesta in upoštevanje navodil pulmologa. Zato je treba odgovoriti še na vprašanje, kolikšen vpliv na invalidnost ima ugotovljena poklicna bolezen. Izvedenka je bila mnenja, da ta bolezen vpliva na delazmožnost v 60 %, ker tožnik dela varilca ne sme več opravljati, drugi član izvedenskega organa, izvedenec medicine dela, pa je bil nasprotnega mnenja, da poklicna bolezen na delazmožnost tožnika ne vpliva.

15Sodišče prve stopnje vpliva poklicne bolezni na invalidnost ni ugotavljalo, ker je sprejelo stališče, da poklicna bolezen ni bila objektivno ugotovljena do konca postopka pri tožencu. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da je vzrok invalidnosti v 60 % v celoti poklicna bolezen. Za tak zaključek pa glede na dejstva, ki so bila ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, ni podlage. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje ni razčistilo razhajanj v mnenjih članov izvedenskega organa o vplivu poklicne bolezni na delovno zmožnost tožnika oziroma invalidnost. Zato dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje ni imelo podlage za spremembo sodbe.

16Revizijsko sodišče je na podlagi navedenega in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišč in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo, ob upoštevanju stališča, da je bila poklicna bolezen pri tožniku podana že 26. 2. 2014, dopolniti dokazni postopek in odgovoriti še na vprašanje, v kolikšnem deležu poklicna bolezen in druge bolezni, ki so nesporno podane pri tožniku in so nezdružljive z obremenitvami na delovnem mestu varilca, vplivajo na invalidnost tožnika. Gre torej za ugotovitev porazdelitve vzroka invalidnosti v višini 60 % med poklicno boleznijo in boleznijo.

17Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami.
² Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 85/03 s spremembami.
⁴ Sodišče druge stopnje se s tem v zvezi sicer nepravilno sklicuje na peti odstavek 358. člena ZPP, vendar to ne vpliva na presojo o bistveni kršitvi določb postopka.
⁵ Glej sklep VS VIII Ips 140/2015 z dne 8. 12. 2015.