VSL Sodba II Cp 1523/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 7.525,03 EUR zniža za 342,71 EUR (na 7.182,32 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 23. 2. 2012, na podlagi katere je tožeča stranka na toženo stranko prenesla lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 001 in 002 do celote (do 1/1) ter ničnost vknjižbe lastninske pravice na teh nepremičninah (I. in II. točki izreka). Razsodilo je, da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se dovoli izbris vknjižbe lastninske pravice na ime tožene stranke ter se dovoli ponoven vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke do celote, hkrati pa se pri navedenih nepremičninah dovoli izbris vknjižbe dosmrtne služnosti stanovanja ter prepovedi odtujitve in obremenitve ter izbris vknjižbe dosmrtne rabe ter prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izprazniti posamezen del stavbe z ID znakom 001, ki je v naravi stanovanje v prvi mansardi v stanovanjski stavbi na naslovu L. in posamezen del stavbe z ID znakom 002, ki je v naravi garaža v prvi kleti v stanovanjski stavbi na naslovu Š. ter ju prosti oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 7.525,03 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženka v pritožbi navaja, da sodba ni zadosti obrazložena, predvsem pa da se ne opredeli do njenih trditev. Prepričana je, da je odločitev napačna, ker je tožeča stranka najprej uveljavljala izpodbojnost sklenjene darilne pogodbe, po več spremembah tožbe, o katerih sodišče sploh ni odločalo, pa je postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe. Tožena stranka je že od začetka postopka glede te pogodbe poudarjala in dokazovala, da ni bila neodplačen pravni posel ter da tožnik v času sklepanja pogodbe ni bil insolventen. Napačno je stališče sodišča, da pisne napake pri označitvi nepremičnine niso bistvene in da ni šlo za spremembo tožbe. Sodišče bi moralo v 5. točki obrazložitve konkretno navesti, katere listine je dokazno upoštevalo in katerih ne. Napačno je stališče sodišča, da lahko glede ničnosti stranka predlaga dokaze tudi po prvem naroku. Dokazni predlogi tožene stranke so bili zavrnjeni, iz kakšnih razlogov, pa tožena stranka ne more razbrati. Ponovno poudarja, da tožnik ni razpolagal s svojim premoženjem neodplačno, ampak odplačno, na način, da bi si zagotovil neko varnost za starost, čeprav je res, da ni šlo za tipično darilno pogodbo. Ne drži, da je tožnik v letu 2012 intenzivno razpolagal s svojim premoženjem v korist hčerke in sodišče ne navede, v kateri pravdni zadevi bi bilo to ugotovljeno. Razmerje tožnika in njegove žene pa nima nobene zveze s tem postopkom, prav tako tudi ne dogajanje glede družbe G. d.o.o. Sodišče je napačno odmerilo tudi pravdne stroške, ker je priznalo pooblaščencu za pot na obravnavo stroške iz A. v L. in nazaj, poleg tega je za tretjo in nadaljnje pripravljalne vloge ter za drugi in tretji narok priznalo 750 točk namesto 650 točk. Posledično je bil napačno izračunan tudi delež materialnih stroškov in DDV.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba je delno utemeljene glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, v ostalem pa ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče mora najprej zavrniti v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, med katerimi je tudi očitek, da sodba ni zadosti obrazložena in je s tem kršena toženkina pravica do pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo in v obrazložitvi navedlo vsa odločilna dejstva, razlogi o njih so jasni in si v bistvenem ne nasprotujejo. Trditve toženke so ustrezno povzete v obrazložitvi sodbe, tiste, ki so pomembne za odločitev, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi obravnavalo in se do njih opredelilo. Res je tožeča stranka med postopkom večkrat spremenila tožbeni zahtevek, a je pomembno le, da je sodišče zadnjo spremembo tožbe dopustilo na podlagi 1. odst. 185. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (sklep na glavni obravnavi 13. 3. 2018) ter odločitev o tem obrazložilo (4. točka obrazložitve sodbe). Pravilno je tudi obrazložilo, zakaj je šlo pri oznaki nepremičnine v tožbi zgolj za pisno pomoto (napaka v številki) in ne za spremembo dejanske podlage tožbe. Glede očitka o procesni kršitvi v 5. točki obrazložitve, v kateri je prvostopenjsko sodišče povzelo potek dokaznega postopka, sicer drži, da ni navedlo posamičnih listinskih dokazov, ki sta jih pravdni stranki predložili in jih je upoštevalo v dokaznem postopku. Vendar toženka v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jih mora stranka konkretizirano uveljavljati. Zgolj očitek o kršitvi določb ZPP (očitno se nanaša na očitek o kršitvi 324. člena ZPP), ne da bi stranka pojasnila njen vpliv na pravilnost sodbe, zato ne zadostuje. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke. Te razloge je navedlo v 5. točki obrazložitve v povezavi z ostalimi razlogi sodbe.

6Tožnik je v postopku osebnega stečaja¹, zato ga v tem postopku zastopa stečajni upravitelj. Zoper toženko je vložil tožbo s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. S primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost darilne pogodbe z dne 23. 2. 2012, s katero je na toženko neodplačno prenesel lastninsko pravico na stanovanju na L. in na garaži na naslovu Š., ter na tej podlagi ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah in vzpostavitev v prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Podredni tožbeni zahtevek ima podlago v izpodbijanju pravnih dejanj dolžnika². Ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, prvostopenjsko sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo.

7Odločitev je sprejelo na podlagi sledečih dejanskih ugotovitev:

- tožnik je 23. 2. 2012 sklenil s toženko, ki je njegova hčerka, darilno pogodbo, v kateri ji je podaril stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu L. ter garažo v stanovanjski stavbi na naslovu Š.;

- neposredno po sklenitvi darilne pogodbe je bila v korist tožnika na teh nepremičninah vknjižena še služnost stanovanja in pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ter pravica dosmrtne rabe;

- v času sklepanja darilne pogodbe so upniki že posegli po drugih tožnikovih nepremičninah;

- tožnik je v letu 2012, ko so upniki pričeli za izterjavo svojih terjatev posegati po njegovih nepremičninah, intenzivno prenašal premoženje na svoje družinske člane, in sicer v korist toženke, tedanje žene in v korist svojega brata; razpolagal je ne le z nepremičninami, ampak tudi z denarjem na TRR, premičninami ter s svojim 100% poslovnim deležem v družbi G. d.o.o., ki ga je prenesel najprej na svojega brata, ta pa na toženko;

- že v letu 2011 je tožnik uredil na nepremičnini, ki je predmet darilne pogodbe, vknjižbo zemljiškega dolga za terjatev 150.000,00 EUR, na nepremičnini parc. št. 000, k.o. X, pa vknjižbo zemljiškega dolga za terjatev v višini 5.000.000,00 EUR;

- toženka ni dokazala, da je iz svojih lastnih sredstev plačevala stroške stanovanja in tožnikove zdravstvene storitve;

- tožnik je deloval v bistvenem enako tako pri sporni darilni pogodbi kot tudi pri odtujitvi ostalih nepremičnin: najprej obremenitev z zemljiškim dolgom, nato formalni prenos lastninske pravice na družinskega člana, ob istočasnem zadržanju tožnikove rabe teh nepremičnin z vknjižbo brezplačne služnosti stanovanja oziroma vknjižbo prepovedi razpolaganja novega lastnika z nepremičninami.

8Navedene ugotovitve dajejo zadostno podlago za pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tožnik sporno darilno pogodbo sklenil z namenom izigrati upnike, ki so s terjatvami v visokih zneskih takrat že posegali po drugih njegovih nepremičninah³. Za tak zaključek je imelo prvostopenjsko sodišče v izvedenih dokazih dovolj opore. Tožnik je zelo očitno v krajšem časovnem obdobju, ko so mu grozile izvršbe in celo odvzem protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku, razpolagal skoraj z vsem svojim premoženjem, med ostalimi posli pa sklenil tudi sporno darilno pogodbo. Toženka se brani s trditvami, da naj bi bila darilna pogodba, kljub njenemu jasnemu naslovu in vsebini, dejansko odplačna pogodba, a tega ni uspela dokazati. Neutemeljeno je njeno vztrajanje v pritožbi, da ni šlo za nikakršen namen preprečiti poplačilo upnikov iz premoženja tožnika, ampak le za to, da bi si "zagotovil neko varnost za starost".

9V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena (z glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom⁴. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Če je podlaga nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). V primeru neodplačne pogodbe pa je ta nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni videl, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Glede na uspeh tožnika z ničnostno tožbo je po stališču sodne prakse pravilna tudi odločitev izpodbijane sodbe glede zahtevka o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri sporni nepremičnini.

10Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in glede glavne stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo obstoja pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11Delno utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ko navaja, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo tožniku previsoke stroške glede na vrednost spornega predmeta (1.300 točk), in sicer za tretjo ter nadaljnje pripravljalne vloge ter za drugi in tretji narok. Odmerilo mu je namreč za ta opravila po 750 točk, namesto pravilno 650 točk po tarifni številki 19 in 20 Odvetniške tarife. To pomeni, da je tožniku preveč odmerjeno 600 odvetniških točk, skupaj z DDV in nižjimi materialnimi stroški pa 746,64 točk, kar znese, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, 342,71 EUR. Od tožniku odmerjenih pravdnih stroškov 7.525,03 EUR je treba odšteti 342,71 EUR, tako da znašajo 7.182,32 EUR. Glede odmere potnih stroškov pooblaščenca tožnika pa pritožba nima prav, da so mu bili priznani za pot na obravnavo iz A. v L. in nazaj, in ne iz B., kjer ima pooblaščenec sedež. Za pot iz A. bi bili stroški višji, a je šlo očitno le za napako v obrazložitvi sodbe, saj iz stroškovnika tožnikovega pooblaščenca, ki mu je pri odmeri stroškov sodišče sledilo, izhaja, da je priglasil potne stroške iz B. in nazaj (in ne iz C.). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in odločitev o stroških spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

12O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka je delno uspela s pritožbo, a le glede stranske terjatve, zato sama krije svoje stroške postopka, enako pa tudi tožnik, saj odgovor na pritožbo glede na vsebino v povezavi z razlogi sodbe ni bil potreben strošek postopka.

¹ St 4386/2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.
² Določbe 255 - 260 člena Obligacijskega zakonika - OZ.
³ Iz zemljiškoknjižnih podatkov za nepremičnino parc. št. 000, k.o. X, izhaja, da so upniki D. K., K. d.o.o., P. d.o.o., in R. d.o.o., z začasno odredbo že dosegli zavarovanje svojih terjatev v skupnem znesku 281.540,66 EUR.
⁴ VSRS II Ips 259/2013, II Ips 121/2017, II Ips 96/2018.