VSL Sodba II Cp 2011/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je solastnica v tožbi naštetih nepremičnin, ki so bile pred podržavljanjem v lasti v agrarno skupnost organiziranih prebivalcev vasi N., in sicer v solastniškem deležu 148/168. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.707,50 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je postala lastnica nepremičnin, ki so predmet zahtevka, na izviren način, na podlagi petega oz. šestega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Ker člani agrarne skupnosti vračanja niso uveljavljali (v celoti), je nastopila pravna situacija, v kateri je postala (so)lastnica nepremičnin občina. Opozarja na razliko v zakonskem določilu prvega odstavka na eni strani in petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS na drugi strani. Prvi odstavek definira osebo, ki je upravičenec do vračila premoženja, ki mu je bilo podržavljeno, kar ne velja za toženko, ki ni bila nikoli članica agrarne skupnosti N. Določbi petega in šestega odstavka pa v uvodnem delu najprej definirata situacijo, v kateri neka druga oseba postane lastnik premoženja, in ne obravnavata sedanjih članov agrarne skupnosti, ampak prejšnje člane, njihove dediče oz. pravne naslednike. Za nastanek lastninske pravice občine ni pomembno, zakaj do vračila novim članom ni prišlo, ampak samo, da prejšnji člani vračila niso uveljavljali. Ni bil namen zakonodajalca, da bi premoženje, ki je bilo agrarni skupnosti v preteklosti podržavljeno, ostalo v lasti toženke tudi v primeru, če agrarna skupnost ni bila ustanovljena. Tožeča stranka je z izpiskom iz zemljiške knjige in z odločbo o denacionalizaciji dokazala, da je bilo nekaterim fizičnim osebam premoženje nekdanje agrarne skupnosti vrnjeno po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pred uveljavitvijo ZPVAS. Zato je napačen zaključek, da ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi določbe petega odstavka 8. člena ZPVAS. Po kateri pravni podlagi je bilo premoženje vrnjeno, ni razlikovalni znak, pomemben za nastanek lastninske pravice na podlagi zakona, prav tako tudi ne pojavna oblika vračila. Pomembno je zgolj, ali je bilo premoženje (v celoti) vrnjeno upravičencem. Napačna je ugotovitev, da je bilo celotno premoženje agrarne skupnosti podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Omenjeni Odlok je v 1. členu predpisoval podržavljanje za drugačne kategorije premoženja, med katere premoženje agrarnih skupnosti ne spada. V zemljiški knjigi podržavljanje nepremičnin agrarne skupnosti N. ni bilo vpisano, zato v tej fazi postopka ni znano, na podlagi katerega pravnega predpisa je bilo izvedeno, in tudi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bilo izvedeno pred 15. 5. 1945.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev tožničine lastninske pravice na 82 v tožbi naštetih nepremičninah v solastninskem deležu 148/168, ker je ocenilo, da peti in šesti odstavek 8. člena ZPVAS ne predstavljata samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice občine, neodvisno od ugotovitve, ali se je agrarna skupnost ponovno vzpostavila in po katerih predpisih je bilo premoženje podržavljeno. Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo II Cp 937/2016 s 13. 9. 2016 in razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo. Strinjalo se je, da določilo petega odstavka 8. člena ZPVAS¹ predpostavlja, da so prejšnji člani skupnosti vsaj delno že uveljavljali vračilo premoženja in se je agrarna skupnost ponovno vzpostavila, do česar v konkretnem primeru ni prišlo. Zavzelo je tudi stališče, da določila šestega odstavka 8. člena citiranega zakona² ni mogoče razlagati ločeno od preostalih določb omenjenega člena, torej ne gre za samostojno podlago za lastninjenje, neodvisno od ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti. To stališče je bilo predmet preizkusa v revizijskem postopku.

6Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 8/2017 pritrdilo razlogom nižjih sodišč glede razlage besedila zakonske določbe petega odstavka 8. člena ZPVAS. Izpostavilo je, da se določba uporablja v primeru, ko so prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki deloma uveljavljali vračanje lastninske pravice, kar so lahko storili zgolj v primeru, če je bila pred tem agrarna skupnost ponovno vzpostavljena (prvi odstavek 8. člena ZPVAS) in so bili v njo včlanjeni. Določba tudi predvideva, da občina postane članica agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim in novim članom te skupnosti, kar kaže na dolžnost ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti. Glede šestega odstavka 8. člena ZPVAS pa je Vrhovno sodišče zavzelo širše stališče ter z uporabo namenske, logične in kontekstualne razlage zakona ocenilo, da se nanaša na vse primere, ko prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, tudi če agrarna skupnost ni bila ponovno vzpostavljena. V takšnem primeru lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobi občina. Zadevo je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

7Tožnica je že v tožbi, podrobneje pa v pripravljalni vlogi z 22. 10. 2015, izrecno navedla, da so nekateri pravni nasledniki nekdanjih članov agrarne skupnosti N. premoženje že dobili vrnjeno na podlagi določb ZDen, in sicer na podlagi Delne odločbe Občine ..., Komisije za denacionalizacijo, opr. št. 000, z 00. 00. 1994³. Tem trditvam toženka ni obrazloženo nasprotovala, zato se štejejo za priznane v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Kot pritožnica sama izpostavlja, za uporabo določila petega odstavka 8. člena ZPVAS ni pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje vrnjeno, in se upoštevajo tudi zahteve za vračilo lastninske pravice po ZDen. To pa pomeni, da ne gre za primer iz šestega odstavka 8. člena ZPVAS, kjer prejšnji člani agrarne skupnosti, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki sploh ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, in bi upoštevajoč prej omenjeno odločbo VSRS lahko prišlo do ex lege prehoda lastninske pravice na tožnico brez ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti. V obravnavani situaciji, ko so nekateri pravni nasledniki prejšnjih članov agrarne skupnosti uveljavljali vračilo lastninske pravice, čeprav po ZDen, pravno podlago predstavlja peti odstavek 8. člena ZPVAS. Ta pa, kot že omenjeno, predpostavlja, da lastninska pravica na nepremičninah, na katerih člani agrarne skupnosti niso uveljavljali vračila, preide na občino, na območju katere te nepremičnine ležijo, zgolj, kadar je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, občina postane članica te agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim in novim članom agrarne skupnosti. Ker agrarna skupnost N. ni bila ponovno vzpostavljena, tožničin zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na premoženju bivših članov agrarne skupnosti ni utemeljen.⁴

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, ki ob ugotovitvi, da agrarna skupnost ni bila ponovno vzpostavljena, nekateri od pravnih naslednikov bivših članov pa so že zahtevali vračilo lastninske pravice na delu nepremičnin po ZDen, niso več pravno odločilne.

9Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ (5) Če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti, ostanejo oz. postanejo nepremičnine iz preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti last občine, na območju katere ležijo. Občina postane članica agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim ter novim članom agrarnih skupnosti. Pri tem imajo prednost člani sedanjih skupnosti, ki imajo pravice v skladu s poglavjem o skupnih pašnikih v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96) in se jim pri tem všteva v vloženo delo, vlaganja v zemljišča ter koristi od skupne paše.
² (6) Če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oz. postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine. Občina mora te nepremičnine v šestih mesecih od dneva pridobitve ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oz. krajevni skupnosti, na območju katere te nepremičnine ležijo.
³ Po tej odločbi je bilo delno ugodeno zahtevi vlagatelja J. V., naslednika denacionalizacijskih upravičenk J. Š. in P. Š., za vračilo med drugim tudi 2/84 vl. št. ..., k. o. ..., v kateri ležijo v tem postopku sporne nepremičnine (priloga A89 spisa).
⁴ Primerjaj 21. točko odločbe VSRS II Ips 8/2017.