VSL Sodba I Cp 2399/2018

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v III. točki izreka tako spremeni, da se ugodi tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da se na nepremičnini ID znak 000 vzpostavi solastnina tako, da je tožnik J. K. njen solastnik do 1/2 in pokojna Z. K., rojena ..., umrla ..., njena solastnica do 1/2 ter na ugotovitev, da tožnikov solastni del do 1/2 nepremičnine ID znak 000 ni del zapuščine po pokojni Z. K.;

- v IV. točki izreka pa se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna povrniti tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe 3.467,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba prvega toženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvi toženec in druga toženka sta dolžna povrniti tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe 852,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik do 1/2 lastnik nepremičnine ID znak 000 in se ta del izloči iz zapuščine po pokojni Z. K. (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožeče stranke in pokojne Z. K. ter da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 1/2, delež pokojne Z. K. pa 1/2 (II. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da vsa stanovanjska oprema predstavlja skupno premoženje ter na ugotovitev, da se na nepremičnini ID znak 000 vzpostavi solastnina tako, da je tožnik njen lastnik do 1/2, pokojna Z. K. pa njena lastnica do 1/2 ter da tožnikov solastni delež do 1/2 ni del zapuščine po pokojni Z. K. (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, prvi toženec pa zoper obsodilni del sodbe. Obe pritožbi se sklicujeta na vse pritožbene razloge ter predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka napačna in v nasprotju z obsežno sodno prakso, ki tudi v pravdnem postopku redoma dovoljuje tožbene zahtevke, ki obsegajo tudi delitev skupnega premoženja tožeče stranke in zapustnika. Ravno primeri izločitvenih zahtevkov v zapuščinskem postopku, ko gre za skupno premoženje umrlega in preživelega zakonca, so primeri, kjer sodišča redoma dopuščajo delitev skupnega premoženja tudi v pravdnem postopku. Konkretna odločitev odstopa od uveljavljene sodne prakse. Tožniku ni moč odreči pravnega varstva, skupno lastnino je vedno moč deliti, zahtevati delitev pa je ena od temeljnih stvarnopravnih upravičenj skupnega lastnika. Iz enakih razlogov je sodišče ravnalo napak tudi, ko je zavrnilo del tožbenega zahtevka, da se polovica stanovanja izloči iz zapuščine oziroma da idealni delež polovice spornega stanovanja ne spada v zapuščino. Če je že sodišče ugotovilo, da kot pravdno sodišče ni pristojno za odločanje o delitvi skupnega premoženja, pa tega zahtevka ne bi smelo zavrniti, pač pa bi moralo ravnati po 21. členu ZPP, pravdni postopek ustaviti in nadaljevati postopek po pravilih nepravdnega postopka. Glede zavrnitve zahtevka za stanovanjsko opremo je sodišče kršilo pravilo materialno procesnega vodstva, saj bi moralo tožečo stranko ustrezno pozvati, da dopolni svoje trditve. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Tožeča stranka je v pravdi, ne glede na zavrnilni del zahtevka, vsebinsko uspela v celoti, sama zavrnitev v delu tožbenega zahtevka pa ni povzročala nikakršnih stroškov.

4Prvi toženec v pritožbi navaja, da je sodišče pri odločanju o podrejenem tožbenem zahtevku glede skupnega premoženja in deležev na njem ravnalo protitožbeno in odločilo zunaj tožbenega zahtevka. Po mnenju prvega toženca zahtevek tožnika ni jasen in konsistenten. Ker zahtevka do konca obravnave ni popravil, ga je treba kot neutemeljenega zavrniti.

5Odgovora na pritožbo pravdni stranki nista vložili.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvega toženca pa ni utemeljena.

7Dejanske ugotovitve sodbe, ki so bile podlaga pri odločitvi prvostopenjskega sodišča, so sledeče:

- tožnik je zakoniti dedič po pokojni ženi Z. K., prvi toženec in druga toženka sta njena oporočna dediča; ostali toženci so njeni bratje in sestri ter nečaki, zajeti na strani tožene stranke kot nujni sosporniki, na tožbo niso odgovorili in v postopku niso sodelovali;

- predmet dedovanja po zapustnici v zapuščinskem postopku II D 778/2015 je tudi stanovanje na naslovu R. 2, L. ki ga je zapustnica z oporoko zapustila prvemu tožencu;

- navedeno stanovanje, na katerem je bila izključna zemljiškoknjižna lastnica zapustnica, je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; denar za plačilo kupnine sta prispevala oba zakonca, vsak s posojilom, ki sta ga prejela pri svojem delodajalcu;

- tožnik je imel ves čas trajanja zakonske zveze boljše dohodke od zapustnice in je tudi prispeval h kritju stanovanjskih stroškov in ostalih življenjskih stroškov.

8Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene Z. K., pri čemer tožena stranka v postopku ni izpodbila zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na tem premoženju.

9Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljal svoj polovični solastninski delež na stanovanju in izločitev le tega iz zapuščine po pokojni ženi, s podrednim tožbenim zahtevkom pa ugotovitev, da navedeno stanovanje predstavlja njuno skupno premoženje, njegov delež pa znaša 1/2, enako kot delež pokojne žene Z. K. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa podrednemu in ugotovilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem imata polovične deleže tožnik in pokojna žena. Tožnik neutemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se skupno premoženje razdeli tako, da se najprej določi delež vsakega od zakoncev na skupnem premoženju, pri čemer velja domneva, da sta deleža enaka (58. in 59. člen). Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju pa se to na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (60. člen ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno opozarja na razliko med pojmoma skupne lastnine (72. člen SPZ) in solastnine (65. člen SPZ). Kljub sklicevanju na drugačne odločitve v sodni praksi ni mogoče zanikati pravilnosti stališča prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnik, upoštevaje citirane določbe ZZZDR, primarnega tožbenega zahtevka ni pravilno oblikoval, pač pa le podrednega (v II. točki izreka), s katerim je glede ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju v celoti uspel. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko odločitev (353. člen ZPP).

10Pač pa ima tožnik prav, ko v pritožbi graja odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim zahteva vzpostavitev solastnine na ugotovljenem skupnem premoženju. Kljub jasni določbi 118. člena Zakona o nepravdnem postopku, da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja, sodna praksa in tudi pravna teorija ves čas omogočata, da bivši zakonec v določenih izjemnih primerih doseže delitev skupnega premoženja tudi že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu in naravi namenjene le enemu zakoncu; otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini; nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem)¹. V obravnavani zadevi obstajajo prav takšne posebne okoliščine, saj je zapustnica z oporoko nedopustno razpolagala tudi s tožnikovim deležem na skupnem premoženju. Ker sodna praksa v takšni situaciji ne nasprotuje delitvi v pravdnem postopku, je treba v tem delu in posledično glede ugotovitve, da tožnikov solastni delež na stanovanju do polovice ni del zapuščine, ugoditi pritožbi tožnika in sodbo spremeniti tako, da se v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi (5. alineja 358. čl. ZPP).

11Tožnik pa nima prav, ko v pritožbi uveljavlja procesno kršitev iz 285. člena ZPP glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da tudi vsa stanovanjska oprema predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene. Drži, da je v tem delu tožbeni zahtevek nedoločen in zato neizvršljiv, ker tožnik v zahtevku ni določno označil predmetov stanovanjske opreme. Kljub temu prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno pozivati tožnika na popravo tožbe, ker v tem delu tožba (neodpravljivo) ni sklepčna. Pokojna Z. K. namreč z oporoko (priloga A10) ni razpolagala tudi z opremo v stanovanju na R. 2, L. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, zato ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženo stranko na ugotovitev obstoja skupnega premoženja na stanovanjski opremi. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi II D 778/2015 z dne 10. 5. 2016 tožnik v glede tega tudi ni bil napoten na pravdo. Sodišče druge stopnje je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

12Prvi toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodbi, da je pri odločitvi o ugotovitvi obsega in deležev na skupnem premoženju tožnika in njegove pokojne žene v II. točki izreka odločilo o tožbenem zahtevku, ki ni jasen in konsistenten. Pritožbeno sodišče je pravilnost odločitve sodišča o zahtevku v tem delu že zgoraj pojasnilo, zato razlogov o tem nima pomena ponavljati. Sklicevanje pritožbe na odločitev VSRS v zadevi II Ips 624/2008 je neprimerno, ker gre tam očitno za drugačno dejansko in pravno podlago spora. Neutemeljeno pritožbo prvega toženca je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker je pritožbeno sodišče deloma spremenilo odločbo, je na podlagi 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pritožba tožnika ima prav, da je glede bistvenega dela tožbenega zahtevka tožnik v postopku uspel, še bolj to velja po delni spremembi odločitve v pritožbenem postopku, pri čemer zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški postopka. Zato sta mu dolžna prvi toženec in druga toženka povrniti potrebne stroške prvostopenjskega postopka, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo na 3.467,92 EUR (za tožbo 1000 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1000 točk, za vlogo 50 točk, za zastopanje na naroku, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja 250 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 1000 točk ter nadaljnjem naroku 500 točk, vse z DDV in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter sodne takse 1.340 00 EUR).

14Glede na delni uspeh s pritožbo pa sta prvi toženec in druga toženka dolžna povrniti tožniku še polovico potrebnih stroškov pritožbenega postopka v znesku 852,50 EUR (sestava pritožbe z DDV 700,00 EUR, sodna taksa 1005,00 EUR, skupaj 1705,00 EUR). Priznane stroške morata toženca plačati tožniku v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP, če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ). Ker ni uspel s pritožbo, pa prvi toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

¹ VSRS II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009, II Ips 220/2012, II Ips 211/2014, II Ips 54/2017 ter VSL III Cp 754/2014, I Cp 1491/2016, I Cp 1468/2017; več o tem tudi dr. Mateja Končina Peternel, Delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku, Pravni letopis 2013, str. 25 ter Jasna Hudej in Iztok Černjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 2011, str. 27.