VSRS Sodba II Ips 51/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 852,04 EUR stroškov revizijskega postopka.

Dejansko ozadje spora, vsebina tožbenega zahtevka in pravna podlaga zanj

1Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) upravlja s sredstvi obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz teh sredstev je v za to pravdo relevantnem obdobju med drugim skladno z Zakonom o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) financiral specializacije zdravnikov. Zdravniku A. A. je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Zbornica) izdala Odločbo o odobritvi specializacije iz radiologije 15. 6. 2004. S specializacijo je pričel 1. 9. 2004 in jo zaključil 25. 8. 2009, nato pa se ni zaposlil v Koroški regiji, za katero mu je bila odobrena. ZZZS je zato od njega s tožbo zahteval, da mu mora povrniti stroške specializacije v skupnem znesku 12.220,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek je utemeljil (1) z določbo četrtega odstavka 25. člena ZZdrS, po kateri mora specializant, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja v mreži javne zdravstvene službe za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije v regiji, za katero mu je bila specializacija odobrena, ZZZS povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, ter (2) z izjavo z dne 29. 4. 2004, ki jo je pripravila Zdravniška zbornica.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. V času, ko je bila tožencu odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regiji, za katero je bila specializacija odobrena. Taka obveznost je bila uzakonjena šele z novelo ZZdrS, ki je pričela veljati 24. 5. 2006 (ZZdrS-D) in ki je 25. členu dodala besedilo, navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Te (nove) določbe ni dopustno uporabiti, saj ne drži stališče ZZZS, da bi šlo za njeno dopustno nepravo retroaktivno učinkovanje: ni razloga, ki bi opravičeval poseg v ustavno načelo varovanja zaupanja v pravo, ki posamezniku (v konkretnem primeru specializantu) zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Toženec je ves čas zaposlen v javnem zdravstvu, zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na preprečevanje prelivanja javnih sredstev v zasebno sfero. Tudi neupravičeno obogaten ni, saj je imel za opravljanje specializacije na stroške ZZZS podlago – njegovo Odločbo. Odškodninski zahtevek pa je zastaran.

3Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. K razlogom slednjega je dodalo, da je dolžnost ZZZS kriti stroške specializacij določena z zakonom, toženčeva pravica do specializacije pa je bila z Odločbo Zbornice po obsegu jasno in nepogojno določena in je vključevala tudi pravico do plačila stroškov zanjo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za celotno obdobje trajanja specializacije (pet let). Zato ne drži tožnikovo stališče, da je bilo s spremembo ZZdrS v letu 2006, ko je bila uzakonjena dolžnost vrnitve stroškov specializacije za primer specializantove odklonitve zaposlitve v predvideni regiji, poseženo v trajajoče pravno razmerje. Ker že ta razlog za dopustnost odstopa od prepovedi retroaktivnosti predpisa ni izpolnjen, sodišču sploh ni bilo treba presojati, ali obstoji drugi razlog, to je, ali je bila sprememba zakona v javnem interesu. Da odškodninske podlage ni, v pritožbenem postopku ni bilo več sporno, niti ni neupravičene obogatitve, ker podlago tvorita zakon in še veljavna Odločba.

Dopustitev revizije in njeni razlogi ter odgovor nanjo

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 320/2016 z dne 17. 11. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je specializant z odločbo o pravici do opravljanja specializacije pridobil tudi pravico do opravljanja specializacije iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

5ZZZS v reviziji uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ in zmotne uporabe materialnega prava. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ko je bilo odločeno, da specializant z odločbo o odobritvi specializacije pridobi tudi pravico do financiranja specializacije. Da ni tako, je razvidno iz Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da lahko Zbornica razpiše specializacije za potrebe javne mreže in specializacije z znanim plačnikom, slednje za zdravnike, ki so zaposleni izven javne mreže, pri zasebnikih, pri čemer se stroški teh specializacij ne krijejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zmotno naj bi torej bilo stališče izpodbijane sodbe, da odločba o odobritvi specializacije kot upravni akt ureja tudi finančne posledice specializacije in to celo za celotno obdobje njenega trajanja. V primeru specializacije za potrebe javne zdravstvene službe pridobi specializant pravico do financiranja šele, ko opravi naloge po mentorskem programu in ko stroški tega programa (stroški glavnega mentorja, neposrednega mentorja, seminarjev, literature ipd., mednje pa ne pa spadajo stroški plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja) sploh nastanejo. V nasprotnem primeru specializant ne bi bil dolžan povrniti stroškov niti tedaj, če bi specializacijo opustil. Napačno naj bi bilo stališče, da je pravica do plačila individualizirana in konkretizirana z odločbo o odobritvi specializacije; to bi lahko veljalo le v razmerju med specializantom in Zbornico, ne pa v njegovem razmerju do ZZZS. ZZZS ni zavezana k plačilu za vsakega specializanta posamično, temveč zagotovi sredstva (kar je za javno zdravstvo dolžna na podlagi drugega odstavka 25. člena ZZdrS) z dogovorom z Zbornico in Ministrstvom za zdravje na podlagi letnega načrta za vse specializante posameznim izvajalcem na podlagi podatkov Zbornice. Stranki v postopku odobritve specializacije sta specializant in Zbornica, pri plačilu pa ZZZS in izvajalec specializacije. Odločba o odobritvi specializacije daje le pravico specializacijo opravljati. Za javno zdravstvo jih ZZZS plačuje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ravno zaradi zaveze specializantov, da se bodo po zaključku specializacije zaposlili v javnem zdravstvu v določeni regiji, sicer pa sredstva vrnili v javno blagajno. Odločba o odobritvi specializacije se ne glasi na ZZZS. Taka odločba ne pomeni niti pravice do brezplačnega izobraževanja; pomeni možnost sofinanciranja in pridobitev strokovnega naziva pod odložnim pogojem, saj je bil pogoj za njeno izdajo podpis izjave specializanta, da se bo po zaključku specializacije zaposlil v določeni regiji. Gre za dvostranski odplačen posel, vzpostavljen s podpisom izjave, dajatev zdravnika je v tem, da kasneje, kot specialist »oddela« specializaciji ustrezno delo v regiji, za potrebe katere mu je bila specializacija odobrena. Edini namen kritja stroškov specializacij za javno zdravstvo iz sredstev obveznega zavarovanja je poskrbeti za obrobne regije in preprečiti zaposlovanje specialistov, katerih specializacije so stale nekaj deset tisoč evrov, v bogatejših regijah zaradi boljšega zaslužka. Specializant pridobi odločbo o odobritvi specializacije za javno zdravstvo na podlagi razpisa Zbornice, pravico do financiranja pa pridobi na podlagi te odločbe posredno, ob pogoju podpisa izjave, s katero se zaveže po zaključku specializacije zaposliti v regiji, za katero se je specializiral, in šele, ko stroški na podlagi opravljenega dela dejansko nastanejo. V 16. točki obrazložitve je sodišče zapisalo, da je bila dolžnost ZZZS plačevati stroške specializacije tožencu navedena v Odločbi, kar ne drži; s tem naj bi bila zagrešena postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Toženec je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj jo zavrne. Opozarja, da revizija širi razloge preko pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena in da navaja nova dejstva. Poudarja, da je bil zahtevek zavrnjen zaradi presoje, da bi uporaba spremenjenega ZZdrS, konkretno njegove novele D, pomenila poseg v pravice, ki jih je toženec pridobil pred tem in bi bila s tem kršena prepoved retroaktivne rabe predpisov. Glede tega vprašanja pa revizija sploh ni bila dopuščena.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Odločilne dejanske in pravne okoliščine konkretnega primera so, (1) da je Zbornica tožencu odobrila specializacijo iz radiologije za potrebe mreže javnega zdravstva potem, ko je podpisal izjavo, da se bo po zaključku zaposlil v Ravnah na Koroškem, (2) da mu je specializacijo odobrila v času, ko ZZdrS ni določal, da bi bil specializant, ki se ne bi zaposlil v regiji, za katero mu je bila odobrena specializacija, dolžan povrniti stroške specializacije, (3) da je bil med trajanjem toženčeve specializacije zakon spremenjen² tako, da je za take primere uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije.³ V postopku je bilo sporno predvsem, ali toženca, ki se po zaključku specializacije ni zaposlil v Koroški regiji, zadene dolžnost povrnitve stroškov oziroma kateri zakon je treba uporabiti: ali tistega, ki je veljal ob odobritvi specializacije ali kasneje spremenjenega.

9Kasnejši zakon (ZZdrS-D) ne vsebuje prehodne določbe, ki bi povedala, kateri zakon uporabiti glede vračila stroškov specializacij, pričetih, a še ne dokončanih pred njegovo uveljavitvijo.

10Če novi predpis ne določa, da se uporaba prej veljavnega besedila zakona podaljša v obdobje po njegovi uveljavitvi, novi predpis praviloma učinkuje takoj in da ga je ob predpostavki, da ni v nadaljevanju navedenih zadržkov, mogoče uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja.⁴ Zadržek za takojšnjo uporabo novega predpisa lahko utemeljuje določba prvega odstavka 155. člena Ustave, po kateri zakoni, drugi predpisi in splošni akti praviloma ne smejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavo zakona Ustava dopušča le, če sta hkrati izpolnjena pogoja, (1) da to terja javna korist in (2) da spremenjena ureditev ne posega v že pridobljene pravice.⁵ Po praksi Ustavnega sodišča pa je povratna veljava dopustna še ob pogoju iz tretjega odstavka 15. člena Ustave: prestati mora test sorazmernosti.⁶

11Glede stališča, da je odobritev specializacije tožencu vsebovala tudi pravico do kritja stroškov zanjo (iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja), je bila revizija dopuščena, ker trenutek pridobitve pravice po presoji nižjih sodišč pove, kateri zakon uporabiti oziroma ker je nov zakon po njunem mnenju nedovoljeno uporabiti, saj bi se s tem poseglo v tožnikove že prej pridobljene pravice. Izpodbijana sodba, sklicevaje se na pravno teorijo, zavzame stališče, da je pravica pridobljena, ko so upravičenja, ki jo sestavljajo, dovolj individualizirana glede subjekta in konkretizirana glede vsebine, torej tedaj, ko je mogoče njihovo izvrševanje; to je praviloma takrat, ko je pravica določena v posamičnem pravnem aktu, zlasti v pravnomočni sodbi ali v pogodbi.⁷ Dodaja, da to velja še toliko bolj, ko pravica nastane na podlagi zakona. V konkretnem primeru je nastala na podlagi posamičnega pravnega akta (odločbe Zbornice) in ZZdrS.

12Prava retroaktivnost (povratna moč) predpisa je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Za t. i. »nepravo« povratno delovanje zakona pa gre, ko ta sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zaradi tega istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen.⁸

13Neprava retroaktivnost za razliko od prave načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave⁹). To načelo posamezniku zagotavlja, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.¹⁰

14Vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je relevantno prav v zvezi s tem: v njegovem bistvu gre za presojo, ali je novela D zakona posegla v razmerje, ki je bilo v celoti zaključeno pred njeno uveljavitvijo (in njena uporaba ne bi bila dovoljena; tako sta menili sodišči prve in druge stopnje) ali pa dejansko in pravno razmerje ob uveljavitvi novele D še ni bilo zaključeno (in je njena uporaba ob obstoju v nadaljevanju predstavljenih predpostavk dovoljena, za kar se zavzema revident).

15Najprej je treba opozoriti, da je v odločanje o razpisu specializacij za potrebe javnega zdravstva, njihovo izvedbo in financiranje vključenih več deležnikov in ne gre (le) za dvostransko razmerje med ZZZS in specializantom. Zbornica v skladu s potrebami in starostno strukturo zdravnikov posameznih strok sodeluje pri načrtovanju specializacij, predlaga ministru pogoje, ki jih mora izpolnjevati izvajalec specializacij, imenuje mentorje, ima javno pooblastilo za načrtovanje, odobravanje, spremljanje in nadzor specializacij, določi pooblaščenega izvajalca posameznemu specializantu. Minister predpiše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati pooblaščeni izvajalci, jim podeli in odvzame pooblastila za izvajanje specializacij. Pooblaščeni izvajalci usposabljajo specializante, ki jih določi Zbornica in tiste, ki so bili izbrani na nacionalnem razpisu, zaposli (tisti, ki so bili izbrani na razpisih javnih izvajalcev zdravstvenih storitev, zaposlijo slednji, medtem, ko jim je v času toženčevega usposabljanja moral zaposlitev ponuditi pooblaščeni izvajalec specializacije). Do spremembe ZZdrS v letu 2017 je stroške specializacije izplačeval ZZZS iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (zdaj se ti stroški in plače, prav tako preko ZZZS, izplačujejo iz proračuna). Specializant se za čas opravljanja specializacije zaposli pri zdravstveni ustanovi, za katero specializira (v času specializacije toženca pri pooblaščenem izvajalcu), dolžan je izpolnjevati program specializacije, opraviti specialistični izpit in se na njeno povabilo zaposliti pri zdravstveni ustanovi, za katero je specializiral, sicer pa drugje v javnem zdravstvu, vsaj za obdobje, enako trajanju specializacije; če to obveznost krši, je od spremembe zakona v letu 2006 dolžan povrniti stroške specializacije.

16Kot je že bilo poudarjeno, je za konkreten primer pomembno, da je v času, ko je bila tožencu odobrena specializacija, zakon določal obveznost specializantov, ki jim je bila specializacija odobrena za potrebe javnega zdravstva, po zaključku specializacije zaposliti se v zdravstveni ustanovi, za katero so specializirali, če so k temu pozvani, ob odsotnosti poziva pa drugje v javnem zdravstvu; ni pa jih zavezoval k povrnitvi stroškov specializacije v primeru kršitve te obveznosti ter da je bil zakon spremenjen oziroma dopolnjen z določbo o dolžnosti povrnitve stroškov specializacije več kot dve leti za tem, ko mu je bila specializacija odobrena in skoraj dve leti za tem, ko jo je 1. 9. 2004 pričel opravljati.

17Pravno je bilo večstransko razmerje med vsemi zgoraj navedenimi ključnimi deležniki, vključenimi v specializacijo toženca, odobreno z Odločbo Zbornice z dne 15. 6. 2004, dokončno urejeno najpozneje s pričetkom izvajanja specializacije, to je 1. 9. 2004, ko je toženec po neprerekanih tožbenih trditvah sklenil delovno razmerje pri pooblaščenem izvajalcu specializacije; najpozneje takrat so morali vsi ti deležniki vedeti, kakšne so obveznosti in pravice vsakega izmed njih znotraj tega večstranskega razmerja za ves čas trajanja specializacije, saj je usklajeno delovanje vseh deležnikov nujna predpostavka njene izvedbe.

18Kot je navedeno v 15. točki, je ZZdrS v obdobju toženčeve specializacije določal (in določa še zdaj), da se stroški specializacij za potrebe mreže javnega zdravstva plačujejo iz javnih sredstev. Vrhovno sodišče zaključuje, da specializant, ki specializira za potrebe javnega zdravstva, pridobi pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev, na podlagi zakona (ZZdrS), ko mu Zbornica specializacijo odobri (v konkretnem primeru z Odločbo z dne 15. 6. 2004). Takrat postane le eden od akterjev v enem izmed večstranskih razmerij, v kakršna (za razliko od specializantov) ključni deležniki (Zbornica, Ministrstvo, pooblaščeni izvajalci) vstopajo redno in v katerih načrtovanje in izvajanje financiranja na utečen način poteka med njimi, mimo specializantov (ne po posameznih specializantih, saj ti niso neposredni prejemniki sredstev za stroške, pač pa skupno za vse specializante, zaposlene pri določenem pooblaščenem izvajalcu).¹¹ Pod predpostavko sprejetja trenutka odobritve specializacije kot trenutka pridobitve pravice (do »brezplačne« specializacije) bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženčeve že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.

19Zato se je treba vprašati še, ali tezo, da specializant pridobi pravico do plačila stroškov iz javnih sredstev že z odločbo o odobritvi specializacije, ovrže specifičnost konkretnega primera. Ta je v tem, da je šlo za razmerje, ki je bilo sicer urejeno pred uveljavitvijo novele, a se je izvrševalo še nekoliko nad tri leta po sprejemu novele (od junija 2006 do avgusta 2009); v tem obdobju (in pred že tem skoraj dve leti, od septembra 2004 do maja 2006) je tožeča stranka poravnavala (po višini sicer sporne) stroške (najmanj za nagrado toženčevemu glavnemu mentorju in neposrednim mentorjem, stroške seminarjev in specialističnega izpita). Prav s poudarjanjem te okoliščine (nastajanja in plačevanja stroškov skozi vse obdobje specializacije in ne že v začetku v enkratnem vnaprej določenem znesku) tožeča stranka izpodbija tezo drugostopenjske sodbe, da je bila njena obveznost individualizirana in konkretizirana že z Odločbo Zbornice. Zato je treba presoditi pomen opisanih okoliščin (petletno trajanje specializacije, sprotno plačevanje stroškov skozi vse to obdobje in podobno) za določitev zakona, ki ga je treba uporabiti. Presoditi je treba, ali je bil z novelo urejen dejanski stan, ki je sicer nastal že pred njeno objavo, ni pa še bil v celoti zaključen, torej, če gre za nepravo retroaktivnost, v primeru pritrdilnega odgovora pa še, ali so podani razlogi, zaradi katerih bi bila sicer praviloma dovoljena neprava retroaktivnost v konkretnem primeru prepovedana.

20Po oceni Vrhovnega sodišča je odgovor na v prejšnji točki izpostavljeno vprašanje nikalen. Obravnavano razmerje je bilo dokončno regulirano in delno izpolnjeno pred novelo. V nasprotju s prepričanjem tožeče stranke niti podpis izjave o zavezi zaposlitve v regiji, za katero je bila tožencu odobrena specializacija, ne kaže na to, da bi toženec pravico do kritja stroškov pridobil šele z zaključkom specializacije; izjava je bila pogoj oziroma ključen dejavnik v fazi presoje izpolnjevanja pogojev za njeno odobritev.¹² Torej sta sodišči prve in druge stopnje vprašanje, kdaj je toženec pridobil pravico do opravljanja specializacije iz javnih sredstev, rešili pravilno in v posledici tega sta odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D) in Pravilnik, na katerega se v reviziji sklicuje ZZZS.

21Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), ne da bi obravnavalo ostale revizijske očitke o zmotni uporabi materialnega prava in o procesnih kršitvah, saj po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu in le glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

22Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato je toženec po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo na 682 EUR nagrade za zastopanje v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo po tarifni številki 3300 Odvetniške tarife, povečano za 22 % davka na dodano vrednost ter 20 EUR materialnih stroškov po tarifni številki 6002 Odvetniške tarife.

¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.
² Z novelo ZZdrS-D.
³ Besedilo četrtega odstavka 25. člena ZZdrS je navedeno v 1. točki obrazložitve.
⁴ Tako J. Hudej, Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, september 2013. Glej še odločbo Ustavnega sodišča U-I-79/12 v zvezi z razlago prehodne določbe 1060 člena Obligacijskega zakonika.
⁵ Tako na primer odločbe II Ips 882/2009, II Ips 1069/2008 in II ips 119/2017.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/99.
⁷ Sklicuje se na Pavčnik, M., Teorija prava, 3. razširjena, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 260.
⁸ L. Šturm in soavtorji, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in državne študije, Ljubljana 2002, stran 1040.
⁹ Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna država. Ustavno sodišče je s svojimi odločbami na ustavno raven povzdignilo tri bistvene elemente pravne države: načelo varstva zaupanja v pravo, načelo sorazmernosti in načelo jasnosti in določnosti predpisov. Glej sodbo II Ips 1069/2008.
¹⁰ Ibidem, stran 54. Enako Ustavno sodišče v odločbi U-I-98/07, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba.
¹¹ Ni torej potrebe, da bi odločbe o odobritvi specializacije vsebovale določbe o financiranju stroškov.
¹² Kršitev izjave bi lahko ob izpolnjenih ostalih pogojih pomenila razlog za odškodninsko odgovornost, ta pa ni predmet revizijske presoje.