VSM Sodba I Cp 962/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v III. točki izreka:

- za besedo plačati v drugi vrstici doda: v 15 dneh od prejema te sodbe

in

- v tretji alineji datum 1. 1. 2007 nadomesti z datumom 1. 8. 2007.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 713,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko, ki je ugotovljena s sodbo P 135/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 in v zvezi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2016 z dne 23. 11. 2017 v višini 2.002.851,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- 865.706,56 EUR (207.457.919,70 SIT) od dne 1. 8. 2005 do 31. 12. 2006 ter od dne 1. 1. 2007 do plačila,

- 588.217,32 EUR (140.960.400,00 SIT) od dne 1. 8. 2006 do 31. 12. 2006 ter od dne 1. 1. 2007 do plačila in

- od 548.927,76 EUR od 1. 8. 2007 do plačila

(I. točka izreka).

Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 64.422,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov in vsakokratnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od le teh, ki so specificirani v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

Po opravljenem pobotu terjatve tožeče stranke iz točke I. izreka z nasprotno terjatvijo tožene stranke iz točke II. izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zneske:

- 755.627,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2005 do 31. 12. 2006 ter od 1. 1. 2007 dalje do plačila,

- 578.207,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do 31. 12. 2006 ter od 1. 1. 2007 dalje do plačila in

- 544.206,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila

(III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Nazadnje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe povrniti tožeči stranki 24.150,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se v obsegu to je I., III. in IV. točka izreka (razen glede odločitve v točki II. izreka, kjer je ugotovljen obstoj terjatve tožene stranke proti tožeči stranki v višini 64.422,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pritožuje pravočasno po svojem pooblaščencu tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka in naložitve tožeči stranki povrnitve vseh stroškov postopka oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Glede odločitve v točki I. izreka sodbe pritožba podaja ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), saj je o istem zahtevku že odločeno v tem postopku s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 135/2014 z dne 18. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 z dne 15. 6. 2016 v zvezi s sodbo in sklepom VSRS II Ips 298/2016 z dne 23. 11. 2017. Gre za isti pravdni stranki, podana je istovetnost zahtevka, kumulativno sta izpolnjena oba pogoja za pravnomočno razsojeno stvar, zato gre za bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba graja odločitev v točki III. izreka izpodbijane sodbe, v katerem sodišče prve stopnje nalaga tožencu plačilo denarnih zneskov. Pritožba izpodbija temelj ne glede na pravnomočno odločitev sodišča glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, saj meni, da bo preizkus pred Ustavnim sodiščem RS pokazal, da je šlo za kršitev temeljnih pravic in svoboščin tožene stranke, ki izhaja iz do sedaj sprejetih sodnih odločb. V pritožbi se ponovno sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v do sedaj izdanih odločbah, pri čemer se sklicuje na pravno zmoten zaključek VSRS v sklepu z dne 15. 9. 2014 ter povzema njegove ugotovitve v tem sklepu v povezavi z izvedenimi dokazi na prvi stopnji. Izpostavlja izpovedbo toženca v povezavi z izpovedbo direktorja tožeče stranke ter podaja tolmačenje vsebine v tem postopku sporne pogodbe z dne 24. 2. 1997 in namena pogodbenih strank, sklicujoč se pri tem, da sklep VSRS II Ips 226/2012 z dne 15. 9. 2014 ter sodne odločbe, ki se sklicujejo na ta sklep niso ustrezno obrazložene. Tožencu je bilo s tem onemogočeno učinkovito varstvo svojih pravic, s čimer je bila prekršena pravica toženca do sodnega varstva, do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva (23., 22. in 25. člen Ustave RS). Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 ter druge. Hkrati se sklicuje na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v več sodbah poudarilo, da je za zavarovanje jamstev pravice do poštenega sojenja in dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in lastninske pravice iz 1. člena Protokola št. 1 EKČP zelo pomembno spoštovanje enega ključnih elementov vladavine prava, načelo pravne varnosti, ki zahteva, da se odločitve sodišč, ko je bilo neko sporno vprašanje dokončno rešeno, ne postavljajo več pod vprašaj.

Nadalje pritožba graja način opravljenega pobota s strani sodišča prve stopnje, ker ni v skladu z določbami 311., 312. in 318. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navaja, kakšen bi bil pravilen način pobota medsebojnih obveznosti pravdnih strank, pri čemer posebej izpostavlja, da sodišče ne bi smelo pobotati terjatev tožene stranke, ki so zapadle v obdobju od 1. 8. 2006 do 1. 1. 2007 s terjatvijo tožeče stranke, ki je zapadla v plačilo šele 1. 8. 2007. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka plačati od zneska 544.206,88 EUR zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2007 do plačila, čeprav je bilo glede te terjatve pravnomočno ugotovljeno, da pripadajo tožeči stranki zakonske zamudne obresti šele od 1. 8. 2007 dalje.

Nazadnje pritožba graja odločitev v točki IV. izreka izpodbijane sodbe glede odločitve o pravdnih stroških s trditvijo, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in stroške v celoti naložiti v plačilo tožeči stranki. Podrejeno opozarja, da je sodišče napačno odločilo, ko je priznalo tožencu le 250 točk za pristop na narok z dne 15. 6. 2018 namesto 500 točk, ter bi tožencu za narok z dne 13. 7. 2018 pripadala urnina 100 točk, saj je slednji trajal 2 uri.

Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem se opredeljuje do pritožbenih trditev v zvezi z odločitvami v točkah I., III. in IV. izreka izpodbijane sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, hkrati pa priglaša stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o pobotnem ugovoru toženca, tako, da je ugotovilo obstoj njegove pobotne terjatve, njegovo višino ter njegovo pobotno terjatev pobotalo s v tem postopku pravnomočno ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke¹.

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi izrecno sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tej pa sicer napačno uporabilo materialno pravo pri opravi načina pobota, ko je v pretežnem delu sledilo tožencu (s čimer se je strinjala tudi tožeča stranka), vendar je bila odločitev v izpodbijani sodbi v toženčevo korist, zato sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni smelo poseči, ker se je pritožil zgolj toženec (359. člen ZPP), razen delno glede teka zakonskih zamudnih obresti, kar vse bo predmet nadaljnje obrazložitve.

7Naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je bila ugotoviti utemeljenost pobotnega ugovora ter višino pobotne terjatve toženca, posledično pa izvesti pobot s terjatvijo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tako ugotovilo, da je pobotni ugovor toženca utemeljen, hkrati ugotovilo višino pobotnega ugovora, kar vse v pritožbenem postopku ni pritožbeno sporno², pritožba nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v delu ugotovljene terjatve tožeče stranke (točka I. izreka izpodbijane sodbe), posledično pa še načinu pobotanja obeh terjatev kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

8Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari v točki I. izreka, ko naj bi ponovno ugotovilo terjatev tožeče stranke, o čemer je že odločilo³ in s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Pritožba napačno povzema vsebino točke I. izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je izrecno zapisano: „Obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki je ugotovljen s sodbo P 135/2014 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 in v povezavi s sodbo in sklepom VSRS opr. št. II Ips 298/2016 z dne 23. 11. 2017 v višini 2.002.851,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od .... „ Iz vsebine izhaja torej, da je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo, da je bilo o obstoju terjatve tožeče stranke, ki jo je vtoževala po tožbenem zahtevku v tej pravdi, že pravnomočno odločeno. Ne gre torej za podvajanje odločitve in za ponovno razsojanje o že pravnomočno razsojeni stvari - obstoju in višini terjatve tožeče stranke, saj odločitev o le tem ni vsebovana v točki I. izreka izpodbijane sodbe. Pritožba, ki zatrjuje, da je bilo o že pravnomočni terjatvi tožeče stranke ponovno odločeno, na kar mora paziti tudi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 319. člena ZPP), iz navedenih razlogov ni utemeljena.

9Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, ki nasprotuje ugotovljenemu temelju tožbenega zahtevka, saj njena neutemeljenost izhaja že iz razlogov navedenih v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve, uvodoma ga priznava tudi pritožba sama⁴ zato sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati na grajanje obstoja temelja tožbenega zahtevka, grajanega v pritožbi kar na dvanajstih straneh.⁵

10Pritožba je nadalje neutemeljena tudi v obsegu, ko izpodbija po sodišču prve stopnje opravljen pobot terjatve tožeče stranke z ugotovljeno pobotno terjatvijo toženca, ko sicer ugotovljeni višini pobotne terjatve ne nasprotuje (točka II. izreka izpodbijane sodbe), nasprotuje pa načinu pobotanja obeh terjatev pravdnih strank, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje pobotalo obe terjatvi (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

11Pritožba se sicer strinja s prvim delom pobota terjatev v višini 755.627,63 EUR in kot pravilen priznava ugotovljen skupni znesek toženčevih pobotnih terjatev v višini 110.078,93 EUR⁶, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno pobotalo s terjatvijo tožeče stranke 865.706,56 EUR na dan 1. 8. 2005.

Ne strinja pa se z nadaljnjim načinom obračunanega pobotanja medsebojnih terjatev strank, saj bi po njenem moralo sodišče prve stopnje od 1. 8. 2005 dalje, ko tožeča stranka še ni imela druge zapadle terjatve, izvajati pobot s prvim zapadlim zneskom terjatve tožeče stranke za vsak mesec posebej za zapadle zneske toženčevih terjatev od 1. 8. 2005 do 1. 8. 2006 (pri čemer bi moralo najprej pobotati zamudne obresti in nato glavnico), medtem ko bi med 1. 8. 2006 in 1. 1. 2007, ko je tožeča stranka že imela dve zapadli terjatvi (ena je zapadla dne 1. 8. 2005 - stanje po pobotu na dan 1. 8. 2005 755.627,63 EUR, stanje na druge dneve toženec ni računal, saj gre za uporabo materialnega prava, druga pa 1. 8. 2006 - stanje na dan 1. 8. 2006 588.217,32 EUR - stanje na druge dneve toženec ni računal, saj gre za uporabo materialnega prava), moralo ponovno za vsak mesec posebej ugotoviti znesek toženčevih terjatev, zapadlih vsak mesec med 1. 8. 2006 in 1. 1. 2007 ter jih za vsak mesec posebej pobotati z zneskom preostale terjatve tožeče stranke, kar vse bi moralo na podlagi OZ in njegovih določb ustrezno pojasniti, to je s katero terjatvijo tožeče stranke je pobotalo terjatve toženca, ali s tisto, ki je zapadla 1. 8. 2005, ali s tisto, ki je zapadla z dnem 1. 8. 2006.

12Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je toženec v tem postopku podal pravočasen pobotni ugovor. Pobotni ugovor je v razmerju do tožbenega zahtevka akcesoren, o njem lahko sodišče odloči le, če je prej ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev (sicer zahtevek zgolj zavrne). Gre za tako imenovano procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP in je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Po pravilih procesnega prava se pobotanje opravi šele, ko ga sodišče izreče s sodno odločbo. Pri procesnem pobotanju gre za specifičen način uveljavljanja nasprotnega zahtevka, o obstoju katerega mora sodišče odločiti v izreku sodbe, seveda pod pogojem, da v času odločanja (to je ob koncu glavne obravnave) obe terjatvi še vedno obstajata.⁷ Za procesno pobotanje veljajo posebna pravila ZPP in sicer, da kadar je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP), pri čemer mora biti odločba o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota zajeta v izreku sodbe (tretji odstavek 324. člena ZPP). Izrek sodbe mora biti tako tričlenski, torej v prvem členu ugotovljen obstoj tožnikove terjatve, v drugem obstoj toženčeve pobotne terjatve in v tretjem sodišče pobota obe terjatvi oziroma odredi t. i. kompenzacijo ter tožbeni zahtevek zavrne, če sta terjatvi identični oziroma mu deloma ugodi, če je utemeljen nad zneskom pobota, vse v odvisnosti od tega, v kakšni višini obe terjatvi konkurirata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec uveljavljal pobotni ugovor pravočasno, do konca postopka na prvi stopnji in ga tudi ustrezno specificiral⁸. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini kot izhaja iz točke I. izreka izpodbijane sodbe, nadalje je ugotovilo obstoj pobotne terjatve in njegovo višino, kot izhaja iz točke II. izreka izpodbijane sodbe ter obe terjatvi pobotalo, nazadnje pa ob ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke višja od nasprotne pobotne terjatve v točki III. izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo tožbenemu zahtevku (torej v presežku nad opravljeno kompenzacijo oziroma pobotom).

13Res je, da je v OZ določeno kakšni so pogoji za uspešen pobotni ugovor (311. člen OZ), in da pobot ne nastane sam po sebi, temveč ko se terjatvi srečata oziroma nastanejo pogoji zanj, ob podaji pobotne izjave stranke (312. člen OZ), pri čemer pobotna izjava učinkuje za nazaj, vendar pa v našem primeru ne gre za materialno pobotanje, temveč za procesno pobotanje (toženec je uveljavljal v pobot terjatev, o obstoju katere je sodišče odločilo šele v tem postopku), vsled česar ni moč uporabiti citirana pravila materialnega prava, saj je v primeru, ko je pobot izrečen s strani sodišča le ta nekoliko drugačen kot po pravilih materialnega prava, ko terjatvi prenehata že s trenutkom, ko sta se srečali, po tem, ko je podana pobotna izjava (312. člen OZ). Po novejši sodni praksi, ko je o ugovoru pobota mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata, torej ob koncu zadnje glavne obravnave, je stališče, da je potrebno terjatvi pobotati na dan izdaje sodbe. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe⁹. Sodna odločba, v kateri odločimo tudi o ugovoru pobota in sodno pobotamo medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se opravi pobot na dan zaključka glavne obravnave.

Zaključek glavne obravnave pa je šteti v našem primeru dan izdaje izpodbijane sodbe, to je dan 13. 7. 2018. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo procesno pobotanje, bi terjatvi (v višini pobota) prenehali šele s sodbo. Tako bi po izračunu sodišča druge stopnje¹⁰ znašala glavnična terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeče stranke na dan 13. 7. 2018 4.283.242,30 EUR (2.002.851,64 EUR glavnica in 2.280.390,66 EUR zakonske zamudne obresti), pobotna terjatev toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi na isti dan pa 140.066,94 EUR, kar pomeni, da bi na podlagi tega dne izvedenega pobota, ko bi pobotno terjatev odšteli od nasprotne terjatve tožeče stranke, znašala terjatev tožeče stranke do toženca na dan razsoje na prvi stopnji še 4.143.175,36 EUR. Ker je sodišče prve stopnje sledilo načinu pobotanja kot ga je izpostavil toženec pa je ugotoviti, da na dan razsoje, to je na dan 13. 7. 2018, znaša terjatev tožeče stranke do toženca še 4.004.805,98 EUR (1.878.042,36 EUR glavnica in 2.126.763,62 EUR zakonske zamudne obresti). Pomeni torej, da je način pobota kot ga je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v korist tožencu za znesek 138.369,38 EUR.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil pobotni način s strani sodišča prve stopnje v toženčevo korist, saj bi moralo biti procesno pobotanje opravljeno v času sojenja na prvi stopnji. Ker se zoper način pobotanja in posledično zoper točko III. izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče tožencu naložilo plačilo preostanka obveznosti, pritožuje zgolj toženec, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da se pritožuje v svojo škodo, sodišče druge stopnje v to odločitev ni moglo poseči. Sodišče druge stopnje namreč na podlagi 359. člena ZPP ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Da je temu tako, torej da se toženec pritožuje zoper način opravljenega pobota v svojo škodo, je nenazadnje v odgovoru na pritožbo opozorila že tožeča stranka. Ne glede na to pa je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot že v postopku na prvi stopnji soglašala z izračunom in predlaganim načinom pobota toženca, vse pa v izogib nadaljnjemu pravdanju.

14Sodišče druge stopnje je zato pustilo v veljavi naložitveni del izpodbijane sodbe, torej odločitev vsebovano v točki III. izreka izpodbijane sodbe, s tem, da je spremenilo le tek zakonskih zamudnih obresti od zadnje navedenega zneska, to je od zneska 544.206,88 EUR ter določilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 1. 8. 2007 do plačila, kajti šele takrat je tretja obveznost toženca zapadla v plačilo. V tem obsegu je, ob že pravnomočni odločitvi sodišča prve stopnje v tem postopku (glej točko I. izreka izpodbijane sodbe ter opombo 1. te obrazložitve), tek obresti od zneska 544.206,88 EUR spremenilo iz 1. 1. 2007 na 1. 8. 2007 (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (točka III. izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

15Pritožba nadalje izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ker je sodišče tožencu namesto 500 točk za pristop na narok dne 15. 6. 2018 priznalo le 250 točk, prav tako pa tožencu pripada nagrada za narok z dne 13. 7. 2018 za urnino 100 točk, saj je narok trajal 2 uri.

Pritožba je po obeh grajanih postavkah neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo vrednost nagrade odvetniku v višini 250 točk za pristop na narok dne 15. 6. 2018, ki je bil prav zaradi s strani tožene stranke vložene pripravljalne vloge preložen in v tej posledici ni bil opravljen, za kar je predvidena nagrada po tar. št. 20/2 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT¹¹, to je 25 % od 1.000 točk, kar znaša 250 točk¹². Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožencu urnino v višini 100 točk za narok dne 13. 7. 2018, ki je trajal od 9.00 do 11.00 ure, torej dve uri, saj gre odvetniku za porabljeni čas med zastopanjem na naroku poleg plačila za zastopanje za vsake začete druge in nadaljnje pol ure urnina v višini 50 točk (prvi dostavek 7. člena OT). Odločitev sodišča prve stopnje je torej v grajanem obsegu pravilna, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in odločitev o pravdnih stroških v tem obsegu potrditi.

16Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v točki III. izreka izpodbijane sodbe ni določilo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma tako imenovanega paricijskega roka. ZPP izrecno določa, da kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti, pri čemer znaša rok za izpolnitev denarne dajatve 15 dni ter začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (313. člen ZPP). Ker sodba ne vsebuje določbe o paricijskem roku, je o njem v pritožbenem postopku odločilo sodišče druge stopnje.¹³

17Ker je tožena stranka s svojo pritožbo propadla, razen v minimalnem delu pritožbe glede teka zakonskih zamudnih obresti, vsled česar niso nastali posebni stroški, mora svoje stroške kriti sama (analogna uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP) ter mora povrniti tožeči stranki stroške njenega odgovora na pritožbo v višini 713,97 EUR (oziroma 1.555 točk)¹⁴. Kot potrebni (155. člen ZPP) in priznani stroški tožeče stranke so: sestava odgovora na pritožbo 1.250,00 EUR po tar. št. 21/1 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 25 točk po členu 11 OT ter 22 % DDV od skupne cene storitve 280,50 točk. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Terjatev tožeče stranke zoper toženca je bila ugotovljena v tem postopku že s sodbo sodišča prve stopnje P 135/2014 z dne 18. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 z dne 15. 6. 2016 v zvezi s sodbo VSRS II Ips 298/2016 z dne 23. 11. 2017 v višini 2.002.851,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 865.706,56 EUR (207.457.919,70 SIT) od 1. 8. 2005 do 31. 12. 2006 ter od 1. 1. 2007 do plačila, - 588.217,32 EUR (140.960.400,00 SIT) od 1. 8. 2006 do 31. 12. 2006 ter od 1. 1. 2007 do plačila in - 548.827,76 EUR od 1. 8. 2007 do plačila. V navedenem obsegu je postala ugotovitev o obstoju te terjatve (po tožbenem zahtevku tožeče stranke) in višini pravnomočna z dnem odločitve na drugi stopnji dne 15. 6. 2016. VSRS je s sklepom II Ips 298/2016, izdanim skupaj s citirano sodbo reviziji toženca delno ugodilo in v naložitvenem delu ter odločitvi glede pobotnega ugovora in pravdnih stroških razveljavilo citirano prvo in drugostopenjsko sodbo, slednje je bilo predmet odločitve v sedajizpodbijani sodbi.
² Pritožba ne graja po sodišču prve stopnje ugotovljen obstoj in višino pobotne terjatve (glavnica in obresti) v točki II. izreka izpodbijane sodbe.
³ Glej opombo 1 te obrazložitve.
⁴ Toženec na strani 3 svoje pritožbe graja odločitev v točki I. izreka izpodbijane sodbe z navedbami, citat: „V tem delu tožena stranka podaja ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), saj je o istem zahtevku že odločilo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo ... V zgoraj navedeni zadevi (gre za naslovno zadevo, ki je tekla pred sedaj ponovljenim postopkom) sta nastopali isti pravdni stranki in podana je tudi istovetnost zahtevka, torej sta kumulativno izpolnjena oba pogoja za pravnomočno razsojeno stvar.“Toženec na strani 3 svoje pritožbe graja odločitev v točki III. izreka - dajatveni del z navedbami, citat: „Uvodoma tožena stranka ne glede na pravnomočno odločitev sodišča glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke podaja v nadaljevanju svoje ugovore tudi glede temelja tožbenega zahtevka ...“
⁵ Pritožba obširno ponovno izpostavlja dokazno oceno in zaključke sodišč prve in druge stopnje v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka, z izpostavljanjem vsebine narokov, izpovedb, posebej še vsebine razlogov, ki sta jih zavzeli višje in Vrhovno sodišče v sodbi, ki je potrdila obstoj terjatve tožeče stranke s sklicevanjem se na več odločb Ustavnega sodišča RS, toženčeve ustavne pravice ter Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) s poudarjanjem vsebine prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) itd.
⁶ Gre za pobotne terjatve, zapadle od 1. 2. 1997 do 1. 8. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 1. 8. 2005, ki skupno znašajo 110.078,93 EUR.
⁷ D. Wedam Lukić in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 158-161.
⁸ Po sedaj veljavnem ZPP, ki vključuje Novelo ZPP-E mora toženec uveljavljati pobotni ugovor do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 268. člena ZPP. Do spremembe z Novelo ZPP-E pa se je lahko ugovor pobota uveljavljal do konca postopka na prvi stopnji s tem, da so morale biti dejanske trditve v zvezi z njim in dokazi navedeni oziroma predloženi najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo (kot je bilo v obravnavanem primeru).
⁹ Enako VSL sodba I Cp 3261/2015 z dne 24. 2. 2016, VSL sodba II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011, VSL sklep Cp 14/2006 z dne 30. 11. 2006, VSL sodba in sklep I Cp 1176/2016 z dne 19. 10. 2016.
¹⁰ Na podlagi verificiranega programa izračuna zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS (priloga v spisu).
¹¹ Uradni list RS št. 67/2003 s spremembami z veljavnostjo od 12. 7. 2003 do 31. 12. 2008, ki se uporablja na podlagi 23. člena te Odvetniške tarife in na podlagi v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) - predmetna tožba vložena 30. 5. 2003.
¹² Ob vrednosti spora 64.422,64 EUR znaša odvetniška nagrada po tar. št. 18 1.000 točk, na podlagi tretjega odstavka tar. št. 20 pa za pristop na narok 25 % te nagrade, to je 250 točk.
¹³ Stranka, ki mora izpolniti določeno obveznost, mora imeti po sodni odločbi vedno možnost, da v določenem roku (paricijskem roku) prostovoljno izpolni svojo obveznost, šele ko ta rok poteče in ko postane sodna odločba pravnomočna, je sodna odločba izvršljiva ter lahko upnik začne izvršilni postopek pred sodiščem (postopek prisilne izterjave obveznosti po izvršilnem naslovu). Zaradi tega sodišče ta rok praviloma vedno postavi v sodni odločbi, ko gre za denarno terjatev, četudi ga stranka v tožbenem zahtevku ni postavila. V kolikor pa določitev paricijskega roka izostane in sodna odločba le tega ne vsebuje, je takšna odločba prav tako izvršljiva, le da mora v tem primeru izvršilno sodišče v izdanem sklepu o izvršbi najprej določiti paricijski rok (drugi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
¹⁴ Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,459 EUR.