VSM Sodba I Cp 1029/2018

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 1,882.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in mu povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati toženki pravdne stroške v višini 1.872,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo glavne obravnave, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, istočasno pa mu ni bila zagotovljena pravica do javnega sojenja v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavlja vsakomur pošten pravdni postopek.

Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zaključuje, da je zadeva zastarala, zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da je o zadevi že bilo odločeno oziroma razsojeno, saj o odškodnini zaradi škodnega dogodka, doslej še ni bilo odločeno.

Prvostopenjsko sodišče je postopalo pristransko, ker je zavrnilo predlagana dokaza za zaslišanje prič G.M. in L.P., tožniku pa ni omogočilo pravice do izjave. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidno, da ga je državno odvetništvo prekinilo v 3. točki njegovega govora, čemur sodnica ni oporekala in mu je preprečila, da se izjavi. Na tak način mu ni bila omogočena pravica do izjave in podajanje dejstev, ki so pomembna za dokončno odločitev.

Pritožnik se v pritožbi sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki poudarjajo koncept "poštenega sojenja" in zajemajo pravico do kontradiktornega postopka, kar po mnenju tožnika prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Pritožnik nadalje opozarja na številne določbe Ustave in EKČP, ki bi mu naj bile pred prvostopenjskim sodiščem kršene ter izpostavlja funkcijo sodnika v skladu z Zakonom o sodiščih (v nadaljevanju ZS) o nepristranskem in neodvisnem sojenju in poudarja, da je bila v prvostopenjskem postopku kršena tako Ustava kot EKČP ter temeljna pravica do poštenega sojenja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, tako da upošteva vse dokaze in omogoči zaslišanje prič ter izvede javno sojenje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnik zahteva odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo kot posledico ravnanja organov toženke, ker bi naj Inšpektorat Republike Slovenije za delo nezakonito in nekorektno vodil postopek, zaradi česar je bil tožnik posledično nezakonito izbrisan iz evidence brezposelnih oseb Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ), posledično zaradi takšnega nezakonitega postopka pa je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) tožniku prenehal izplačevati denarno nadomestilo za čas čakanja na delo, ZPIZ pa tudi tožniku neutemeljeno ni priznal pravice do starostne pokojnine. Zaradi vseh nezakonitih postopkov v zvezi s tem, ki so jih vodili inšpekcijski organi, in ki so tekli pred Delovnim in socialnim sodiščem ter Višjim delovnim in socialnim sodiščem, je tožniku nastala materialna in nematerialna škoda, ki jo tožnik od toženke zahteva na podlagi 26. člena Ustave v skupni višini 1,882.700,00 EUR.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov, ker je v delu, ki se nanaša na tožniku nastalo škodo z nezakonitim postopanjem sodišč in organov države s tem, ko bi naj bile izdane odločbe in sodbe, ne da bi bile upoštevane tožnikove navedbe in pravica do zagovornika, in sicer sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter Višjega delovnega in socialnega sodišča, IV Ps 1216/2010, z dne 27. 2. 2012, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, zaradi prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb, Psp 138/2012, z dne 19. 4. 2012 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, IV Ps 1289/2010, z dne 11. 6. 2012, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, Psp 327/2012, z dne 8. 11. 2012, zaradi sodnega varstva drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, glede na datum vložitve tožbe 13. 9. 2017, že v skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastaral (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča).

Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zadevo IV Ps 2820/2013, z dne 16. 3. 2015, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, Psp 317/2015, z dne 18. 2. 2016, zaradi pravice do starostne pokojnine in plačila 28.000,00 EUR odškodnine, pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo iz razloga, ker ni ugotovilo že prve predpostavke civilnega delikta, to je protipravnosti ravnanja organov toženke (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča).

7Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in je na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev, pritožbene navedbe tožnika pa so neutemeljene zaradi razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

8Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti, saj je javna glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem bila izvedena 25. 4. 2018, na kateri je sodišče izvedlo dokazni postopek v skladu s sprejetim dokaznim sklepom, nato pa v soglasju s pravdnima strankama glavno obravnavo istega dne končalo.

9Tožnik uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj mu ni omogočilo, da se neposredno izjavi. Tožnik navaja, da ga je državno odvetništvo prekinilo v podajanju dejstev pomembnih za odločitev sodišča, čemur je sodišče pristransko sledilo, zato meni, da mu prvostopenjsko sodišče tudi ni zagotovilo poštenega sojenja.

Iz zapisnika o opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem, z dne 25. 4. 2018, izhaja, da je tožnik pred prvostopenjskim sodiščem podal izjavo (list. št. 46 spisovnega gradiva), v kateri je vztrajal pri tožbi ter dodal pristavek, ki ga je bral z listine. Državni odvetnik je predlagal, da naj tožnik vlogo, ki jo je bral, vloži v spis, kar je tožnik storil, sodišče pa jo je pokazalo na vpogled državnemu odvetniku. Na posebno vprašanje sodišča, če bi tožnik povedal še kaj drugega kot to, kar je zapisano v vlogi, je tožnik izjavil, da je hotel povedati to, kar si je pisno pripravil, drugega pa ne več. Zaradi navedenega tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu je prvostopenjsko sodišče odvzelo možnost do neposrednega izjavljanja oziroma mu posledično ni onemogočilo kontradiktornosti postopka in s tem poštenega sojenja.

10Pritožba uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič G.M. in L.P., katerih zaslišanje je predlagal tožnik, zavrnitev dokaznega predloga pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedeni dokazni predlog tožnika utemeljeno zavrnilo zaradi razlogov, navedenih v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Tožnik namreč dokaznega predloga za zaslišanje prič G.M. in L.P. ni ustrezno substanciral niti po izrecnem vprašanju sodišča, o čem bosta ti priči vedeli izpovedati, saj je odgovoril, da o tem, kar jih bo sodišče vprašalo. Ker tožnik ni navedel, katera dejstva je želel z njunima izpovedbama dokazati, je prvostopenjsko sodišče takšen nekonkretiziran dokazni predlog tožnika utemeljeno zavrnilo, zaradi česar ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11Tožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja, da tožbeni zahtevek ni (delno) zastaral, tako kot prvostopenjsko sodišče ugotavlja v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je bil nastanek vtoževane škode, nastale tožniku z nezakonitim postopanjem organov države in sodišč zaradi prenehanja vodenja tožnika v evidenci brezposelnih oseb in zaradi sodnega varstva drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, znan najkasneje v mesecu novembru 2012, ko je tožnik glede na okoliščine primera mogel zvedeti vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, oziroma je bil seznanjen s škodo in s povzročiteljem, takrat pa je tudi začel teči triletni subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno ugotavlja, da je tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe dne 13. 9. 2017 zastaral.

12Res je, kot uveljavlja pritožba, da o tožnikovi pravici do povračila škode na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave, ki jo tožnik uveljavlja, ker bi mu naj nastala v zvezi z nezakonitim postopanjem organov države in sodišč, doslej še ni bilo pravnomočno razsojeno, tega pa tudi ne zatrjuje prvostopenjsko sodišče. O delu tožbenega zahtevka, ki ob vložitvi tožbe še ni zastaral, je prvostopenjsko sodišče odločilo ter ga je zavrnilo, saj ni ugotovilo že prve predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženke, to je protipravnega ravnanja organa države oziroma sodišča.

13Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja organa države oziroma sodnika, je ustavno zajamčena pravica iz 26. člena Ustave. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v pravnem mnenju, z dne 14. 12. 1995¹ zavzelo stališče, da v okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake pojma protipravnosti ravnanja sodnika ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. Narava pravnega odločanja je takšna, da pogosto omogoča različno oceno izvedenih dokazov in tudi različno razlago pravnih predpisov. O sodnikovem protipravnem ravnanju zato govorimo le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti - samovolje pri razlagi (materialnega in procesnega) prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje izraženo prek očitne napačnosti), zlorabe oblasti, korupcije in drugo, torej le pri najhujših oblikah protipravnosti.² Smiselno enako sprejeto stališče, ki se nanaša na pojem protipravnosti ravnanja sodnika, velja za pojem protipravnosti ravnanja drugih državnih organov v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa.

14Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev o delu tožbenega zahtevka, ki ob vložitvi tožbe še ni zastaral, da tožnik ni izkazal že prve predpostavke civilnega delikta, to je protipravnosti ravnanja državnega organa oziroma sodišča, kot osrednje predpostavke odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave. Tožnik navaja le nestrinjanje z izdano odločbo ZPIZ, da nima pravice do starostne pokojnine in nestrinjanje z razsojo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s tem, ki je njegov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba ZPIZ, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine, zavrnilo. Tožnik svoje nestrinjanje sicer utemeljuje s procesnimi napakami, ki bi jih naj v izvedenih postopkih izvršil ZPIZ in delovni in socialni sodišči prve in druge stopnje, vendar te zadostijo zgolj kriteriju razlogov, zaradi katerih bi lahko bila odločba oziroma sodba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi. Ustaljena sodna praksa pa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse.³ Že v trditveni podlagi takšen element protipravnosti ni izkazan, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

15Pritožba tožnika iz navedenih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih tožnik ni priglasil.

¹ Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, z dne 14. 12. 1995, II/95, stran 5
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 448/2010, z dne 10. 1. 2014.
³ Glej sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 200/2010, z dne 9. 1. 2014, III Ips 21/2016, z dne 25. 7. 2017.