VSL Sodba II Cp 100/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I. točki izreka) spremeni tako, da se zahtevek, ki se glasi:

" Ugotovi se, da v zapuščino po pokojni M. V. spada denarni znesek 18.096,72 EUR (iz naslova prejetih pokojnin) in znesek 7.585,83 EUR (iz naslova kupnine za prodane delnice družbe A. d. d.) in je prvotožena stranka dolžna navedena sredstva vrniti v zapuščino po pok. M. V., v roku 15 dni."

zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti 4.207,64 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Pravdne stranke so dediči po pok. M. V., ki je umrla junija 2013. Tožnik je njen sin, prvi toženec (v nadaljevanju toženec) je njen mož, druga toženka (v nadaljevanju toženka) pa hči. Tožnik v tem postopku zahteva, da toženec v zapuščino pok. M. V. vrne določen denarni znesek. Trdi, da je toženec z zapustničinega osebnega računa in njenih hranilnih knjižic dvigoval denar, ki je predmet tožbenega zahtevka, ter ga brez soglasja zapustnice (to je svoje pok. žene) porabljal v lastno korist. Brez pravne podlage naj bi porabil tudi kupnino od prodaje vrednostnih papirjev.

2Del s tožbo postavljenega zahtevka je bil s sodbo in sklepom II P 2890/2015 z dne 11. 1. 2017 že pravnomočno zavrnjen oziroma je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen¹. O preostalem delu tožbenega zahtevka (za ugotovitev, da v zapuščino spada znesek 54.107,06 EUR in znesek 7.585,83 EUR) pa je sodišče prve stopnje zaradi razveljavitve prvotne odločitve (glej sklep tega sodišča II Cp 1605/2017 z dne 10. 1. 2018) ponovno odločalo. Z izpodbijano sodbo je zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da v zapuščino po pok. M. V. spada denarni znesek 18.096,72 EUR (iz naslova prejetih pokojnin) in znesek 7.585,83 EUR (iz naslova kupnine za prodane delnice družbe A., d. d.). Tožencu je posledično naložilo, da navedena zneska vrne v zapuščino (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

3Iz razlogov sodbe izhaja, da je zapustnica v obdobju zadnjih trinajstih let življenja (to je med 7. 7. 2000 in 1. 6. 2013) iz naslova pokojnine in prodaje delnic A prejela skupno 167.549,54 EUR, pri čemer so bila ta denarna sredstva skupno premoženje zapustnice in toženca. Toženec je bil v tem obdobju pooblaščen na bančnem računu zapustnice in je denarna sredstva mesečno dvigoval in porabljal. Ugotovljeno je, da je za darila tožniku, poplačilo njegovih dolgov in drugih stroškov porabil skupno 31.534,89 EUR, toženki je izplačal znesek 21.232,10 EUR, za plačilo (na zapustnico odpadajočih stroškov) skupnega gospodinjstva ter njene osebne potrebe pa je porabil 89.100 EUR. Da bi bila za iste namene porabljena tudi razlika (to je znesek 25.682,55 EUR), po presoji sodišča prve stopnje ni bilo dokazano. Ne glede na to, da je zapustnica 10. 7. 2009 napisala izjavo, v kateri je možu (to je tožencu) očitala zlorabo pooblastila (v njej je zapisala, da njen mož že vrsto let razpolaga z vsemi njenimi prihranki, pokojnino, in je brez njene vednosti in pristanka zlorabljal pooblastila in njeno zaupanje ter ni upošteval njenih želja in potreb, in da zaradi zlorabe pooblastila nima dostopa do svoje pokojnine, hranilne knjižice in računa), je ugotovilo, da je toženec imel soglasje zapustnice za upravljanje z njunim skupnim premoženjem, a le za pokritje stroškov njunega skupnega gospodinjstva in razna plačila obema otrokoma. Zneskov, porabljenih za te namene, zato ni dolžan vrniti. Po presoji sodišča prve stopnje pa mora vrniti znesek, ki presega to porabo, saj je šlo, ob upoštevanju zapustničine izjave, za nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem.

4Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev, s katero mu je naloženo vračilo denarja v zapuščino (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prave stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

Meni, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, da je s skupnim premoženjem razpolagal brez soglasja zapustnice, tega bremena ni zmogel. Ne soglaša s presojo, da je veljavnost oporoke dokaz o veljavnosti izjave z dne 10. 7. 2009. Res je sicer, da pritožbe zoper sodbo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2453/2016 ni vložil, a to mu ne jemlje pravice, da v tem postopku nasprotuje veljavnosti izjave. Med postopkom je opozoril na pomen zapustničine duševne bolezni, ki se je začela že pred letom 1980 z depresijo in paranoidnostjo (B7), leta 1991 je bila invalidsko upokojena, leta 2000 pa je bila ugotovljena kortikalna in subkortikalna napredujoča vaskularna demenca (B6). Da je šlo za napredujočo organsko duševno bolezen, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja z dne 14. 2. 2017, ki je bilo izdelano v postopku II P 462/2016 (B 81). Posledice bolezni je pojasnil tudi sam ob zaslišanju. Tožnik bi zato moral konkretno dokazati resničnost v izjavi zapisanih obdolžitev.

Tudi če drži, da je zapustnica bila sposobna oblikovati in razumeti pomen izjave, pa sodišče ni presojalo dejstva, da ga je po podpisu izjave še trikrat pooblastila za razpolaganje s svojimi sredstvi in da tudi ni pričela postopka za njihovo vračilo. To kaže na njeno strinjanje s porabo. V kolikor je bila sposobna razumeti pomen izjave, je bila sposobna razumeti tudi pomen naknadno danih pooblastil in pomen opustitve začetka postopka za vračilo nedopustno porabljenih sredstev. Njenega strinjanja ne more spremeniti vmesni zapis, dan štiri leta pred smrtjo, ki ga je nato sama anulirala z danimi pooblastili in odsotnostjo tožbe.

Nasprotuje tudi ugotovljeni višini sredstev, ki so bila porabljena za posamezne namene. Vztraja, da je bila zapustnica hospitalizirana le 47 mesecev, doma pa je v tem obdobju živela 108 mesecev. Pri upoštevanju stroškov obratovanja bi sodišče moralo upoštevati višji strošek za nakup vozila ter ostale obratovalne in redne vzdrževalne stroške (komunala, elektrika, telefon, stroški čistil, dimnikarja, čistilke..) v znesku 483 EUR oziroma 183 EUR mesečno. Znesek 450 EUR in 150 EUR se nanaša le na stroške za osebne potrebe zapustnice. Skupaj je ta poraba znašala 159.160,42 EUR. Poudarja, da denarja zapustnice ni potreboval zase in ga tudi ni porabil za svoje osebne potrebe, saj je imel v povprečju 2 do 3-krat višje prejemke. Celo nasprotno. Da je ženi zagotovil standard, ki ga je bila vajena, ob dejstvu, da je odraslima otrokoma še vedno dajala znatna finančna darila, je denar večkrat sam prispeval. Tožnik je od matere prejel (z upoštevanjem podpisanih potrdil) skupno 8.178 EUR in ne le 7.322 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati tudi to, da je dobival finančna sredstva tudi v letu 2000 in v obdobju od 1. 12. 2002 do 1. 3. 2005. Sodišče plačanih stroškov za obnovo kuhinje, stanovanjskih stroškov ter stroška za poplačilo dolgov ne bi smelo razpoloviti. Tem plačilom je sam nasprotoval, a jih je izvedel na željo zapustnice, ker tega sama ni mogla. V zvezi s prejeto kupnino za delnice je sodišče ponovno prevalilo dokazno breme na toženca, čeprav je tožnik tisti, ki bi moral dokazati nedovoljeno porabo. Kupnino je zapustnica porabila, ko je bila doma (med 20. 7. 2004 in 23. 7. 2005) za darila otrokoma in plačilo tožnikovega dolga pri B. Ker je v celotnem obdobju porabila več, kot je imela prihodkov, ni dolžan ničesar vračati v zapuščino.

Napačna je odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel le v manjšem delu. Stroške bi zato moral nositi v celoti.

5Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena. Vztraja, da je bila zapustnica ob zapisu izjave povsem zdrava in se je zavedala dejanskega stanja, v hranilne knjižice ni imela vpogleda. Toženec je sredstva porabljal za svoje potrebe in za potrebe zunajzakonskega razmerja. Vse dvige je opravil sam. Da je v zvezi s tem zapustnica ukrepala, kaže to, da je 9. 12. 2018 tožencu preklicala pooblastilo, domnevni pooblastili, na kateri se toženec sklicuje v pritožbi, pa sta nični. Toženec je iz pridobitnih razlogov odklonil skrbništvo nad zapustnico. Sodba je pristranska in v korist toženca. Sam si zaradi deložacije iz stanovanja toženca finančno ne more privoščiti pravnega zastopnika. Stroške za kuhinjo je plačal tožnik. To velja tudi za avto F., ki ga toženec še vedno vozi. Toženki so bila neupravičeno pripisana darila, ki jih je dal toženec in ne zapustnica. Dolg 7000 CHF je bil poplačan s 35.000 SIT nižjim mesečnim prejemkom.

6Toženec je na prejet odgovor odgovoril, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo, saj v ZPP zanjo ni podlage.

7Pritožba je utemeljena.

8Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu II Cp 1605/2017, zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, pri čemer se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca (52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Takšno soglasje je lahko dano tudi konkludentno (npr. z molkom oziroma toleriranjem)². V primerih, ko eden od zakoncev s premoženjem upravlja oziroma razpolaga brez soglasja drugega zakonca, lahko prikrajšani zakonec, če se ne strinja s porabo skupnih sredstev, zahteva plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca³. Do enakega zahtevka so po njegovi smrti upravičeni tudi njegovi dediči, pri čemer so oni tisti, ki dokazujejo, da je bil denar porabljen nedopustno. V konkretnem primeru je bilo zato trditveno in dokazno breme, da je toženec s skupnim premoženjem nedopustno razpolagal in je zato denarni znesek v višini prikrajšanja dolžan vrniti v zapuščino, na tožniku.

9Že iz zgoraj povzetih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik svojo trditev, da je toženec nedopustno razpolagal z denarnima zneskoma v višini 18.096,72 EUR in 7.585,83 EUR (skupaj 25.682,55 EUR), ki sta bila del skupnega premoženja, uspel dokazati s pisno izjavo zapustnice z dne 10. 7. 2009 (priloga A10). Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno ne strinja in pritrjuje tožencu, da ta izjava, če se jo poveže z drugimi relevantnimi okoliščinami, na katere toženec opozarja v pritožbi, tega ne dokazuje.

10Preden pa bo pritožbeno sodišče to podrobneje obrazložilo, bo odgovorilo na pritožnikove (neutemeljene) pomisleke o veljavnosti zapustničine izjave oziroma na njegove v pritožbi ponovljene trditve, da zapustnica zaradi svoje bolezni izjave ni bila sposobna oblikovati in jo razumeti.

Toženec v zvezi s tem sicer utemeljeno opozarja, da mu sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2453/2016, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke (narejene istega dne), ni preprečevala dokazovanja te trditve. Vendar pa spregleda, da mu z dokazi, na katere v pritožbi opozarja, to ne more uspeti⁴, saj so za dokazovanje zapustničine (ne)sposobnosti za razsojanje neprimerni. Iz predloženega popisa bolezni in mnenja za sprejem v dom starostnikov namreč izhaja le to, da so bile zapustnici postavljene določene diagnoze, kar pa ne zadošča. Za ugotovitev, kako so zatrjevana bolezenska stanja vplivala na zapustničino voljno sposobnost, je potrebno strokovno znanje, ki pa ga sodišče nima. V takem položaju bi moralo zato izvesti dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Tak dokaz pa sodišče izvede le, če stranka poda ustrezen in (pravočasen) dokazni predlog. Toženec je tak predlog sicer dal, a šele na naroku 9. 5. 2018, kar je prepozno (glej 286. člen ZPP), izvedensko mnenje, na katerega opozarja v pritožbi (priloga B 81), pa je bilo izdelano za potrebe drugega postopka in ne odgovarja na vprašanje, ali je bila zapustnica v času, ko je podala sporno izjavo, sposobna razumeti njen pomen in posledice. Dokaza s postavitvijo izvedenca tudi ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem stranke, pa čeprav ima ta znanje medicinske stroke. V konkretnem primeru zato pritožbeno sodišče, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila zapustnica ob pisanju izjave sposobna oblikovati in izraziti svojo pravo voljo.

11Ne glede na to pa zapustničina izjava v okoliščinah konkretnega primera po prepričanju pritožbenega sodišča ne dokazuje tožnikovih trditev, da je toženec s (še spornim) delom skupnega premoženja nedopustno razpolagal. Njena vsebina (iz katere izhaja, da naj bi toženec vrsto let, ne da bi upošteval želje in potrebe zapustnice, razpolagal z njenimi denarnimi sredstvi in zlorabljal pooblastila in njeno zaupanje) namreč po presoji pritožbenega sodišča ni resnična.

12Do takega sklepa je mogoče priti že na podlagi (neizpodbijanih) ugotovitev v sodbi, da je zapustnica tožencu v spornem obdobju v zvezi s svojimi denarnimi sredstvi ne le podpisala bančno pooblastilo, ampak je (v nasprotju s tem, kar je kasneje zapisala v izjavi) tudi soglašala, da toženec ta sredstva uporabi za (so)pokrivanje stroškov skupnega gospodinjstva, pa tudi za razna plačila obema otrokoma, to je tožniku in toženki. Pri tem je šlo, vsaj v pogledu zadnje navedenih plačil, ne le za konkludentno soglasje, ampak zapisana ali ustno dana naročila. Tako iz dopisa tožnika tožencu z dne 3. 12. 2000 (del priloge B8) izhaja, da je zapustnica naročila, da toženec tožniku iz njene pokojnine vsak mesec plača 45.000 SIT, enako kot je to pred tem dolga leta delala sama. Tudi iz dopisa tožnika tožencu iz leta 2002 (del priloge B2) izhaja, da je zapustnica naročila izplačilo 60.000 SIT za nakup tožnikovih hlač in čevljev. Da je toženec želje zapustnice upošteval, dokazujejo številna s strani tožnika in toženke podpisana potrdila o prejemu denarja (priloga B25, B36 in B42). Zapustničino soodločanje glede porabe skupnih sredstev dokazuje še njen zapis z dne 29. 6. 2001 (gre za del priloge B2), da mesečno daje iz pokojnine C. (to je toženki) in D. (to je tožniku) po 45.000 SIT in da je 1. 7. (2001) D. za objavo člankov v E. namenila dodatnih 50.000 SIT. Podobno vsebino ima tudi njena izjava z dne 15. 8. 2001 (tudi del priloge B2). V njej je zapisala, da je 1. 8. (2001) od svoje pokojnine tožniku določila 100.000 SIT za nakup obleke, toženki pa "kot vsak mesec" 45.000 SIT. Ni mogoče spregledati niti pisma toženke očetu (to je tožencu) z dne 18. 9. 2001 (del priloge B2), katerega vsebina prav tako potrjuje, da je toženec s skupnimi sredstvi (kamor sodi tudi zapustničina pokojnina in po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi kupnina od prodanih delnic) razpolagal z upoštevanjem zapustničinih želja. Izkazano je torej, da izjava glede večjega dela denarnih sredstev, ki jih je toženec dvignil in porabil⁵, ni resnična. To samo po sebi sicer ne izključuje možnosti, da je toženec preostala sredstva res nedopustno porabil in s tem oškodoval skupno premoženje, terja pa bistveno bolj kritično presojo same vsebine izjave ter upoštevanje ostalih, sicer dokazno pomembnih dejstev, na katera opozarja pritožnik. Ker je ta dokazno pomembna dejstva sodišče prve stopnje spregledalo, jih je ugotovilo in ocenilo pritožbeno sodišče⁶.

13Da vsebina izjave ni verodostojna in zato na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je toženec z zneskom 25.682,55 EUR, katerega vračilo mu je naloženo s sodbo, nedopustno razpolagal, dodatno dokazuje kasnejše ravnanje zapustnice. Tako je le nekaj mesecev po zapisu izjave toženca pooblastila za zastopanje v zapuščinskem postopku po svoji pok. materi (del priloge B2). Če bi toženec res več let zlorabljal zapustničino (bančno) pooblastilo in zaupanje, ji onemogočal dostop do denarnih sredstev in pri razpolaganju z njimi ne bi upošteval njenih potreb in želja, tega zagotovo ne bi storila. Tako ravnanje bi bilo življenjsko nelogično. Enako velja za 1. 10. 2012 dano splošno pooblastilo (listina je del priloge B2). Dejstvo je tudi, da zapustnica tožencu pooblastila na svojem računu pri F. vse do svoje smrti ni preklicala⁷, saj je še v zadnji HK, ki je bila izdana 6. 12. 2012, naveden kot njen pooblaščenec. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je v zvezi s tem zmotno tožnikovo stališče, da gre "za nično" pooblastilo. Bistveno je namreč to, da pooblastilo, ki je bilo tožencu dano (več let pred podpisom izjave), ni bilo preklicano. Povedano drugače: zaradi zamenjave hranilne knjižice, pri čemer je šlo ves čas za isti račun (št. ...), dano pooblastilo ni prenehalo in zato tudi ponoven podpis zapustnice ni bil potreben. Dejstvo je tudi, da zapustnica, ne glede na zapis v izjavi, od toženca, čeprav so od podpisa izjave do smrti potekla še skoraj štiri leta, nikoli ni zahtevala vračila tega, kar naj bi ta iz skupnega premoženja potrošil brez njenega soglasja. Vse to kaže, da ne preteklim ne kasnejšim razpolaganjem ni nasprotovala.

14Da bi šlo v še spornem delu za nedopustno toženčevo razpolaganje, pa ni mogoče sklepati niti iz namena, za katerega so bila sredstva porabljena, saj takih ugotovitev v sodbi ni⁸. Tožnik v odgovoru na pritožbo sicer vztraja pri svoji posplošeni trditvi, da je toženec zapustničina denarna sredstva trošil za svoje posebne potrebe in zunajzakonsko zvezo, česar pa ne konkretizira. Tako (z izjemo zunajzakonske zveze) ne pove, za kakšne potrebe naj bi šlo, ničesar pa ne opredeli ne časovno (kdaj naj bi bil denar potrošen), še manj pa po višini (koliko naj bi ga toženec porabil). Že povezave med potrošenim denarjem, ki je bil dvignjen z računa zapustnice, in temi zatrjevanimi toženčevimi stroški, zato ni mogoče narediti, posledično pa do presoje, ali je s tako porabo zapustnica soglašala, niti priti ne more. Ker na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, taka navržena trditev za pritožbeni preizkus zato ne zadošča. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so toženčevi dohodki v spornem obdobju, torej po letu 2000, 2 do 3-krat presegali dohodke zapustnice (glej prilogo A66⁹), zato ni videti razloga, da bi za svoje potrebe (brez zapustničinega soglasja ali celo proti njeni volji) trošil njene dohodke.

15Ker sodišče prve stopnje drugih okoliščin, ki bi lahko bile relevantne za presojo podlage zahtevka, ni ugotovilo, nanje pa ne opozarja niti tožnik v odgovoru na pritožbo, je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zaključilo, da nedopustno razpolaganje toženca z zneskom 25.682,55 EUR, ni dokazano.

16Pritožbi je zato ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrnilo. Do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve, koliko denarja je toženec potrošil za potrebe skupnega gospodinjstva in za plačila obema otrokoma, se ni opredeljevalo, saj to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Zaradi spremembe odločitve je pritožbeno sodišče na novo odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan tožencu¹⁰ povrniti vse njegove potrebne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Na tej podlagi je tožencu priznalo: za sestavo pritožbe z dne 15. 3. 2017 nagrado v višini 1375 točk (tar. št.21/1 OT), za udeležbo na naroku dne 9. 5. 2018 nagrado v višini 550 točk (tar. št. 20/2 OT) ter urnino 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), nagrado za sestavo vloge z dne 22. 5. 2018 v višini 550 točk (tar. št. 19/3 OT), nagrado za udeležbo na naroku dne 13. 6. 2018 v višini 550 točk (tar. št. 20/2 OT), nagrado za pritožbo z dne 30. 10. 2018 v višini 875 točk (tar. št. 21/1 OT) in materialne stroške v višini 49,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 3.999,50 točk. Ostalih priglašenih stroškov ni priznalo, ker so bodisi priglašeni v previsokih zneskih, bodisi so nagrade zajete v nagradi za druga opravila. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR tako skupni stroški toženca znašajo 1.835,77 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV (to je zneska 403,87 EUR) ter plačanih taks za dve pritožbi (1227 EUR in 741 EUR), pa skupaj 4.207,64 EUR. Tako odmerjene stroške je tožnik dolžan plačati tožencu v roku 15-tih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

¹ Glej razloge v točki 4 izpodbijane sodbe.
² Primerjaj odločbo VS RS II Ips 162/2014 in II Ips 200/2015.
³ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 100/2015 in II Ips 19/2016.
⁴ Gre za popis bolezni (priloga B7), mnenje za sprejem v dom starostnikov (priloga B7) in izvedensko mnenje (B81). Te (listinske) dokaze, o katerih so se imele stranke možnost izjaviti, lahko, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, oceni tudi pritožbeno sodišče na seji. V razmerju do tega dokaznega gradiva je namreč v enakem položaju kot sodišče prve stopnje (glej odločbo VS RS III Ips 108/2016 in II Ips 37/2015).
⁵ V pritožbenem postopku v pretežnem delu (glej odgovor na pritožbo) ni izpodbijano, da je toženec za potrebe skupnega gospodinjstva in razna plačila obema otrokoma s soglasjem zapustnice porabil 141.866,99 EUR, njen skupen dohodek pa je znašal 167.549,54 EUR.
⁶ Zaradi ugotovitve teh dejstev oprava pritožbene obravnave ni bila potrebna, saj so jih pravdne stranke dokazovale z listinami, o katerih so se že izjavile, pritožbeno sodišče pa je v razmerju do tega dokaznega gradiva bilo v enakem položaju kot sodišče prve stopnje (glej že citirani odločbi VS RS III Ips 108/2016 in II Ips 37/2015).
⁷ Tožnik v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da je bilo pooblastilo preklicano 9. 12. 2018, kar pa evidentno ne drži, saj je zapustnica umrla že 1. 6. 2013. Ker ob tem ne navede dokaza, s katerim to trditev utemeljuje, pritožbeno sodišče, tudi če bi upoštevalo, da gre za očitno pomoto, utemeljenosti ne more preveriti.
⁸ Namen, za katerega je bil denar porabljen, sicer ne more biti izključni kriterij za presojo, ali je šlo za nedopustno razpolaganje, je pa lahko pomemben indic.
⁹ Gre za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 462/2016. V tej zadevi se je sodišče ukvarjalo z ugotovitvijo obsega zapuščine in deležev na skupnem premoženju toženca in zapustnice.
¹⁰ Toženka stroškov ni priglasila in tudi ni vložila odgovora na pritožbo. O njenih stroških zato ni bilo treba odločati.