VSC sodba Cp 365/2008

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestni odločitvi izpodbijanega prisodilnega dela delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice še za zahtevane zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ko od 05.03.1999 od zneska 3.960,52 EUR zapadle obresti dosežejo glavnični znesek.

Nadaljnja pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem prisodilnem delu.

Vsaka pravdna stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 09.11.2007 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 3.960,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.03.1999 dalje in da ji povrne pravdne stroške v znesku 1.781,85 EUR, v primeru zamudnega plačila s pripadki. Presežni tožbeni zahtevek tožnice za plačilo še nadaljnjih 507,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.03.1999 dalje je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o stroških. V pritožbi je navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Navajala je, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s vprašanjem, ali je bil toženec v času prometne nesreče vinjen in tudi ni ugotavljalo toženčevih trditev, da zaradi neposredno pred nesrečo zaužitega alkohola ta še ni mogel priti v kri toženca. Zato pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker pa sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo takšnega dokazovanja, pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče tudi ni ugotavljalo toženčevih trditev, da ugotavljanje toženčeve alkoholiziranosti s strani policistov ni bilo pravilno izvedeno, zato pa alkotest ne kaže pravilnega stanja toženčeve alkoholiziranosti. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala dokaz z izvedencem sodnomedicinske stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. S tem, ko tožencu ni dalo te možnosti, obeh pravdnih strank ni enakopravno obravnavalo in je bistveno kršilo določbe ZPP, saj toženec ni imel možnosti dokazovati pravilnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določila 3.a tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-95 tožeče stranke, pri tem pa se ni ukvarjalo s tem, ali ti splošni pogoji, ki so bili sestavljeni s strani tožeče stranke, do toženca niso pretirano strogi, ko bi se kar brez možnosti nasprotnega dokaza lahko štelo, da je voznik pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da predložitev Splošnih pogojev AO-95 s strani tožeče stranke ni bila prepozna ter tako zmotno uporabilo določila o prekluziji dokazov in s tem bistveno kršilo določila ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb ZPP, ko je zaključek sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani ... sodbe v nasprotju z vsebino izvedenega dokaza, to je z izvedeniškim mnenjem izvedenca L. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je toženec zakrivil nastali škodni dogodek v višini 40 %. Toženčevo ravnanje, ko je vozil s prekoračeno hitrostjo v naselju, ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Izvedenca K. in L. sta skladno ugotovila, da je toženec pričel z reagiranjem neposredno za tem, ko je lahko zaznal nevarno situacijo, takšno reagiranje toženca pa je bilo tudi običajno reagiranje voznika, ki se mu ovira približuje z desne strani. Mnenje izvedenca L., da bi v primeru, če bi se toženec peljal s hitrostjo 60 km/h, lahko normalno peljal mimo, predstavlja zgolj teorijo. Ključno in edino vzročno za nastanek prometne nesreče je bilo protipredpisno ravnanje drugega voznika I. Morebitna toženčeva vinjenost v kritičnem času ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo, zato toženec ni izgubil zavarovalnih pravic in je tožničin regresni zahtevek neutemeljen. Prekoračitev maksimalne dovoljenje hitrosti ne dokazuje vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženca in nastankom prometne nesreče. Pri tem je pomembno, da je toženec reagiral na mestu, kjer je lahko opazil vozilo I. tako, kot je običajna reakcija povprečnega voznika. V zvezi z ugotovljeno višino odškodnine zaradi utrpelih poškodb I. je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker podanemu dokaznemu predlogu tožene stranke za dopolnitev izvedeniškega mnenja dr. P. ni sledilo, niti ni obrazložilo, zakaj je tak dokaz zavrnilo. Tako je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj je izvedenec podal oceno o zmanjšanju življenjskih aktivnosti tako za posledice, ki se kažejo tako na funkcionalnem področju kot na spremenjeni zunanjosti, ni pa bilo odgovorjeno na očitke tožene stranke glede ugotavljanja telesnih bolečin. Pri vseh oblikah nepremoženjske škode je sodišče odškodnine odmerjalo bistveno previsoko. Sodišče je bistveno kršilo določila ZPP, ker je odmerilo tožeči stranki pravdne stroške. Kot izhaja iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 09.11.2007, jih tožeča stranka takrat ni priglasila. V kolikor pa bi sodišče štelo, da je te tožeča stranka priglasila že tekom postopka, pa bi tožeča stranka na to morala opozoriti sodišče. Tega ni storila, zato pa sodišče ne bi smelo upoštevati do tedaj zaznamovane pravdne stroške tožeče stranke. Pritožnik je zato predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožeči stranki pa naložijo v plačilo vsi pravdni stroški tožene stranke.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve tožene stranke obrazloženo odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbeni očitki, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, so neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v 3. in 4. odst. na str. 4, v 1. in 4. odst. na str. 5 in v 1. in 2. odst. na str. 6 sodbe navedlo in pravilno obrazložilo materialnopravno podlago presoje utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, v okviru te obrazložitve pa je tudi pravilno poudarilo, da je bila domneva podanosti vzročne zveze zavarovančeve (torej toženčeve) vožnje pod vplivom alkohola in dejstva, da je bil pri tožencu opravljen alkotest pozitiven, toženec pa ni poskrbel, da bi s krvno analizo bila natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, pogodbeno dogovorjena (tč. 3a, b 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-95). Pogodbeno dogovorjen pa je bil tudi način, na kakršen je mogoče to domnevo ovreči, torej da toženec dokaže, da ni kriv za obstajanje okoliščin iz 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-95 ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, pri čemer je upošteven vzrok za ovrženje takšne vzročne zveze le takšen vzrok, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovancev oz. do nastanka škode (tč. 1a, b 2. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-95). Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki sicer pritožbeno niso izpodbijane), da je preizkus alkoholiziranosti neposredno po prometni nesreči z elektronskim alkotestom pri tožencu pokazal 0,9 g/kg alkohola v izdihanem zraku, kar je bilo tudi zapisniško ugotovljeno, toženec pa se je s takšnimi ugotovitvami strinjal in nanje ni imel pripomb in tudi ni zahteval, niti sam drugače poskrbel, za opravo krvne analize zaradi natančnejše ugotovitve stopnje njegove alkoholiziranosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o podanosti (pogodbeno dogovorjene) domneve o toženčevi vožnji pod vplivom alkohola in zato o podanosti pogojev za izgubo kritnih pravic po tč. 3a, b 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-95. V zvezi s tem pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke zatrjevane morebitne nepravilnosti v ravnanju policistov pred toženčevo opravo alkotesta in da trditve o vprašljivosti pravilnosti z alkotestom ugotovljene stopnje toženčeve alkoholiziranosti glede na to, da bi naj toženec zaužil alkohol neposredno pred prometno nesrečo, ne predstavljajo pravno pomembnih dejstev, zaradi česar njihovo ugotavljanje (tudi z izvedbo dokaza z izvedencem sodnomedicinske stroke) ni potrebno (čl. 213 ZPP). Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tej zvezi in pritožbeni očitki o podanosti bistvenih kršitev sicer neopredeljenih določb ZPP, se tako izkažejo kot pravno zmotni in neutemeljeni. Pravno zmotne pa so tudi pritožbene trditve, da določba čl. 3 Splošnih pogojev AO-95 tožeče stranke ne daje možnosti za ovrženje dogovorjene domneve o zavarovančevi alkoholiziranosti, zato pa so tudi neutemeljene na takšnih pritožbenih trditvah zatrjevane pritožbene trditve o pretirani strogosti navedenih splošnih pogojev. Sicer pa tožena stranka trditev v zvezi z ničnostjo določb splošnih pogojev (po določbi čl. 143 ZOR) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, tako da vse pritožbene trditve v zvezi s tem predstavljajo pritožbeno nedopustna nova zatrjevanja, ki za pritožbeno sodišče niso upoštevna (čl. 337/I ZPP).

Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti kasneje ni nasprotovala trditvam tožeče stranke o vsebini in pravni podlagi zatrjevane izgube kritnih pravic toženca, ki jo predstavljajo določbe splošnih pogojev kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe. Zato pa so ti splošni pogoji predstavljali materialno pravo, katerega pa mora sodišče poznati (in si ga za te potrebe tudi zagotoviti) samo (čl. 180/III ZPP). Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da s tožnikovo predložitvijo formularja Splošnih pogojev AO-95 sodišču na drugem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka ni kršila določila čl. 286/I, II in IV. ZPP. Pritožbene nasprotne trditve tožene stranke se tako tudi v tem delu izkažejo kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je glede okoliščin prometne nesreče ugotovilo (tudi te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da je do prometne nesreče med tožencem in voznikom I. prišlo ob 23.40 uri ponoči na L. c. v C., kjer je bila hitrost vožnje omejena na 60 km/h, to pa tako, da se je toženec kot voznik osebnega avtomobila mestu prometne nesreče približeval s hitrostjo 98,6 km/h, ko se je iz parkirnega prostora na desni strani te ceste v promet začel vključevati z osebnim avtomobilom I., to pa tako, da je ob tem polkrožno obračal svoje vozilo, saj je nameraval zaviti v nasprotno smer toženčeve vožnje. Toženec, ki je bil ob speljevanju I. od kraja trčenja oddaljen 85,3 m, je takrat, ko je bil oddaljen od mesta trčenja okrog 53,7 m (oz. časovno 2,3 sekunde), začel z močnim zaviranjem in z reagiranjem proti levi, kar je sicer običajna reakcija voznika v primeru, ko se drugo vozilo vključuje v promet z desne strani, kljub temu pa je prišlo na levem smernem vozišču v smeri toženčeve vožnje do trčenja njegovega vozila s čelnim delom v levi bočni del I. vozila. Sodišče prve stopnje je (tudi na podlagi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke L.) ugotovilo, da bi v primeru, če bi toženec proti mestu nezgode vozil s hitrostjo 60 km/h, kolikor je bila predpisana kot najvišja dovoljena hitrost, mu za preprečitev prometne nesreče ne bi bilo potrebno niti reagirati, niti zaviti v levo, saj bi se v tem primeru I. vozilo že umaknilo na levi vozni pas in bi toženec lahko neovirano nadaljeval vožnjo po svojem desnem voznem pasu. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da bi I. ob vključevanju v promet lahko videl prihajajoče vozilo toženca, saj je bilo to v njegovem vidnem polju že nekaj časa pred tem, ko je začel s speljevanjem. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z ugotovljenim načinom vožnje kršilo cestnoprometna pravila vožnje v okviru najvišje dovoljene hitrosti (kot so jih določala takrat veljavna določila 46/I čl. takrat veljavnega ZTVCP) in prepovedi vožnje pod vplivom alkohola, voznik I. pa pravila o premikih z vozilom v prometu (38. čl. ZTVCP), pa tudi o njihovih vzročnih vplivih na nastanek prometne nesreče. Iz ugotovitev, da bi v primeru vožnje v okviru predpisane najvišje dovoljene hitrosti (60 km/h), ne glede na ravnanje drugega voznika I., lahko toženec vožnjo nadaljeval brez potrebnosti vsakršnega reagiranja na to drugo vozilo, je zaključek sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med toženčevo protipredpisno prekoračitvijo hitrosti vožnje, ko je vozil kar z 98 km/h in trčenjem z vozilom drugega udeleženca, nedvomno pravilen. Takšen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tako velika prekoračitev dovoljene hitrosti tožnika v okoliščinah vožnje po mestni ulici, z na eni strani označenimi vzdolžnimi parkirnimi prostori in na drugi strani s kolesarsko stezo, kaže na takšno nekritičnost toženčevega ravnanja, ki je značilna posledica voznikovega zaužitja nedovoljene količine alkohola, zato pa je podana tudi vzročna zveza med takšno kršitvijo in nastalo prometno nesrečo. Pritožbeni očitki o nepodanosti vzročne zveze med tožencu očitanimi kršitvami cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo so tako zmotni in neutemeljeni, takšni pa so tudi nadaljnji očitki v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o toženčevem 40 % soprispevku k nastali prometni nesreči. Številčnost in pomen kršitev, ki jih je s svojo vožnjo uresničil toženec, je takšen, da je takšna ocena sodišča prve stopnje o toženčevem deležu sokrivde in o pravilnosti takšne upoštevne višine toženčeve sokrivde tudi na strani tožeče stranke ob njenih poravnavah o odškodninah z I., pravilna.

Sodišče prve stopnje je ob razlogovanju o obsegu vsake od po sodišču prve stopnje ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, ki jo je utrpel I. in v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in primernost po tožeči stranki priznanih odškodnin (v 1. odst. na str. 10, v 1. odst. na str. 11 in v 1. odst. na str. 12 sodbe) obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu tožene stranke za predlagano dopolnitev podanega izvedeniškega mnenja izvedenca dr. P. Zato pa so neresnične in protispisne pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj takšnim predlogom ni ugodilo in v zvezi s takšnimi očitki podani očitki o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem kakšno nepremoženjsko škodo je utrpel I. in ali mu je tožeča stranka v zvezi z njo priznala odškodnine v skladu z merili in kriteriji iz čl. 200 in 203 ZOR, prepričljivo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. P. v zvezi z ugotovljenimi poškodbami (to je zlomom leve ključnice in zdrobljenim zlomom leve stegnenice) ugotovilo tako obseg telesnih bolečin in neugodnosti I., kot obseg strahu in utrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje (v zvezi z obsegom ugotovljenih fizičnih bolečin in neugodnosti v 3. odst. na str. 9 in v 1. odst. na str. ... sodbe, v zvezi z obsegom strahu v 2. odst. na str. 10 in v 1. odst. na str. ... sodbe ter v zvezi z ugotovljenim obsegom duševnih bolečin zaradi zmanjšanjih življenjskih aktivnosti v 2. odst. na str. 11 in v 1. odst. na str. 12 sodbe) pritožbeno sodišče ponovno ne povzema, se pa nanje v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo in pravilno obrazložilo, zakaj so pripombe toženca na podano izvedeniško mnenje, v zvezi s katerimi je predlagal, da izvedenec nanje odgovori v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pravno nepomembne. Ob takšnih ugotovitvah obsega nepremoženjskih škod pa je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da I. s strani tožeče stranke priznane odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.129,70 EUR, za strah v višini 626,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.630,45 EUR niso bile previsoke glede na merila, ki jih določa ZOR v čl. 200 in 203 ZOR. Pritožbeni nasprotni očitki toženca se tako tudi v tem delu izkažejo kot neutemeljeni.

Kot je razvidno iz podatkov spisa je sodišče prve stopnje o stroških tožeče stranke odločalo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke, ki ga je ta sodišču prve stopnje predložila na naroku za glavno obravnavo dne 22.03.2006, po zaključku katerega je sodišče prve stopnje sicer izdalo prvo sodbo v predmetni zadevi, ki pa je bila kasneje razveljavljena. ZPP v določbah 12 poglavja, ki se nanašajo na ureditev pravdnega postopka v zvezi s stroški postopka, v zvezi s priglasitvijo stroškov postopka določa le, da sodišče odloča o stroških postopka le na določno in stroškovno opredeljeno zahtevo stranke, ki jo mora ta vložiti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (I, II in III. odst. 163. čl.). Torej ZPP določa le skrajni rok, v katerem lahko stranka vloži zahtevek za povračilo stroškov in specificiranost njenega stroškovnega zahtevka, da bi o njenem takšnem stroškovnem zahtevku sodišče moralo odločati. Glede na navedeno in zgornje ugotovitve pa so tako pravno zmotni pritožbeni očitki pritožnika, da sodišče prve stopnje o stroških tožeče stranke ne bi smelo odločati, ker naj ti ne bi bili pravilno priglašeni.

Pritožbeni očitki pritožnika se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pa je v okviru uradnega preizkusa, ki mu ga nalagajo določila II. odst. 350. čl. ZPP, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo v zvezi z odločitvijo o prisoji zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki od prisojenega zneska 3.960,52 EUR prisodilo zakonske zamudne obresti od 05.03.1999 dalje. Pri takšni odločitvi sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe čl. 376 OZ in odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006. Ustavno sodišče RS je namreč z navedeno odločbo odločilo, da se določba čl. 1060 OZ, ki je določala, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo (torej pred 01.01.2002), razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja določba 277. čl. ZOR, čeprav so te že dosegle ali presegle glavnico. Glede na takšno odločitev Ustavnega sodišča se tako v konkretnem primeru glede upravičenosti tožnice do plačila prisojenih zapadlih zamudnih obresti za obdobje od 01.01.2002 dalje uporablja tudi določilo čl. 376 OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih neplačanih obresti doseže glavnico. Ker je dne 22.05.2007 začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi OZ (Ur. l. RS št. 40/07 – v nadaljevanju OZ-A), ki za zamudne obresti ni več določil pravila ne ultra alterum tantum (ki ga je prej določala določba čl. 376 OZ), pa je postalo glede na takšno materialnopravno ureditev zamudnih obresti pomembno tudi, ali so zamudne neplačane obresti v obdobju do uveljavitve OZ-A dosegle glavnico, saj so zaradi prepovedi retroaktivnosti OZ-A v teh primerih namreč takšne obresti prenehale teči (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 227/05). Pritožbeno sodišče je tako v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti prisojenih zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 3.960,52 EUR od prisojenega začetka teka, torej od 05.03.1999 dalje, s sodno verificiranim programom za izračun zakonskih zamudnih obresti opravilo izračun prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Ob tem je ugotovilo, da prisojene zakonske zamudne obresti do 01.01.2002 sicer niso presegle znesek prisojene glavnice, presegle pa so tega za tem v obdobju do 22.05.2007. Zato pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in glede na določbo čl. 376 OZ in že navedeno odločbo Ustavnega sodišča na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP odločitev sodišča prve stopnje o prisoji zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Nadaljnjo pritožbo tožene stranke pa je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem prisodilnem delu, saj drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v zvezi s to odločitvijo ni našlo (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le z zanemarljivo majhnim delom, v zvezi s katerim pa niso nastali posebni stroški. Zato je tožena stranka sama dolžna trpeti vse svoje pritožbene stroške (čl. 154/II ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi tožene stranke. Zato tožeča stranka do povrnitve stroškov sestave odgovora na pritožbo tožene stranke ni upravičena (čl. 155 ZPP). Pritožbeno sodišče je zato glede teh priglašenih stroškov tožeče stranke odločilo, da jih trpi tožeča stranka sama.