VSC vmesna sodba in sklep Cp 308/2008

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 30 % škode tožnikov.

V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 70 %) se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikoma plačati odškodnino za škodo, ki sta jo utrpela v prometni nezgodi dne 11. 10. 2004, in sicer tožnici 2.084,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2005 dalje do plačila in 125,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2004 dalje do plačila, tožniku pa 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2004 dalje do plačila, ter da je tožnikoma dolžna povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožnikoma še naložilo, da toženki nerazdelno povrneta stroške pravdnega postopka.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožila tožnika. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pri čemer naj se stroški postopka štejejo za nadaljnje pravdne stroške. Priglašata tudi pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženka odgovora na gornjo pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Sprva velja pojasniti, da uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožnika namreč v obrazložitvi pritožbe konkretnih procesnih kršitev niti ne zatrjujeta. Navedba, da je prvo sodišče z neupoštevanjem izpovedbe priče A. absolutno kršilo določbe pravdnega postopka, pa po vsebini predstavlja izpodbijanje dejanske podlage prvostopne odločitve. Kakšna od kršitev postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP), pa tudi ni podana.

Pritožba graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z ugotovitvami, ali se je pred trčenjem zavarovanka tožene stranke s svojim vozilom nenadoma ustavila, ali pa se ustavljala, ker je izgubljala na hitrosti. Obširna pritožbeno podana dokazna ocena v zvezi z okoliščino, „kako nenadna“ je bila ustavitev, ni odločilna. Prav tako pa niso odločilne niti ugotovitve, ki jih je v tej zvezi naredilo prvostopno sodišče. Ustavljanje in ustavitev sta namreč pravna standarda, katerih vsebina je določena v Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list Republike Slovenije, številka 30/98, 61/2000, 21/2002, 67/2002; v nadaljevanju: ZVCP). Po določbi 64. točke 23. člena ZVCP je tako ustavljanje prehod vozila v mirujoče stanje, po 63. točki istega člena pa je ustavitev vsaka prekinitev vožnje za toliko časa, kot je potrebno, da vstopijo ali izstopijo potniki, ali da se naloži oziroma razloži tovor, ali odpravi okvara na vozilu.

Tožnika trdita, da prvo sodišče ni pravilno ovrednotilo ravnanja tožnice in zavarovanke tožene stranke. Tožnica je bila namreč tista, ki je upravičeno pričakovala, da pred njo vozeča zavarovanka tožene stranke ne bo ustavila brez razloga ter brez da bi na to opozorila druge z zavornimi lučmi ali smerokazi. Tožnica je vozila za zavarovanko tožene stranke s primerno varnostno razdaljo.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti gornjih pritožbenih navedb je v predpisih, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo. Ker je šlo v obravnavanem primeru za trčenje dveh motornih vozil, sta to 154. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in ZVCP. V I. odstavku 154. člena OZ je določeno, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. V II. odstavku istega člena pa je določeno, da vsak imetnik odgovarja za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, če je krivda obojestranska. Iz odločilnih razlogov sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso niti izpodbijani, tako izhaja:

da je prišlo do prometne nesreče 11. 10. 2004 na lokalni cesti izven naselja;

da je tožnica za zavarovanko tožene stranke vozila na razdalji nižji od 17 m, in sicer s hitrostjo 60 km/h ter vanjo trčila s hitrostjo 45 km/h;

da zavarovanka tožene stranke pred trčenjem ni intenzivno zavirala, v trenutku trčenja pa se je gibala s hitrostjo od 0 do 10 km/h, pri tem pa ni imela vklopljenih štirih smernikov;

če bi tožnica za zavarovanko tožene stranke peljala na varnostni razdalji večji od 17 m, bi lahko ustavila za vozilom, ki ga je upravljala zavarovanka tožene stranke, ter katero se je ustavilo pred njo.

Za presojo odgovornosti ravnanj voznikov v prometni nesreči udeleženih vozil so tako pomembni zlasti naslednji cestnoprometni predpisi. Po določbi III. odstavka 27. člena ZVCP mora voznik vozila, katerega hitrost je za več kot 50 % nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste, vklopiti vse štiri smernike. Po določbi 1. točke I. odstavka 25. člena ZVCP pa mora voznik voziti v takšni razdalji od vozila, ki vozi pred njim, ki omogoča, da lahko vselej zmanjša hitrost ali ustavi, če bi voznik, ki vozi pred njim, zmanjšal hitrost ali ustavil.

Pravna podlaga za presojo zatrjevanega vzroka prometne nezgode, ki naj bi bil po tožbenih trditvah v tem, da se je zavarovanka tožene stranke med vožnjo po lokalni cesti izven naselja nenadoma, brez kakršnih koli opozoril, ustavila pred tožnico, ki je peljala za njo, je torej v III. odstavku 27. člena ZVCP. Zavarovanka tožene stranke, je namreč kot voznica vozila, ki se je v trenutku trčenja gibalo s hitrostjo med 0 in 10 km/h, kršila določbo III. odstavka 27. člena ZVCP, ker ni vklopila vseh štirih smernikov, saj je vozilo imelo za več kot 50 % nižjo hitrost od največje dovoljene hitrosti na cesti izven naselja (od vseh največjih dovoljenih hitrosti na cesti izven naselja določenih v 28. členu ZVCP). V zvezi z vožnjo tožnice pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trčila v vozilo zavarovanke tožene stranke zaradi neustrezne varnostne razdalje, torej da je kršila 1. točko I. odstavka 25. člena ZVCP. Tožnica namreč za zavarovanko tožene stranke ni vozila na razdalji večji od 17 metrov, kar bi ji ob reakcijskem času 1 sekunde še omogočalo varno ustavitev. Pravilnost takšnega prvostopnega zaključka le še dodatno potrjuje izpovedba priče A. (3. odstavek na 5. strani sodbe), ki je vozil v koloni za zavarovanko tožene stranke in tožnico, in sicer na razdalji približno 20 m za tožnico, pa je uspel ustaviti.

Ob gornji pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je potrebno presoditi še pomen spoštovanja označitve počasi vozečega vozila kot dolžnega ravnanja zavarovanke tožene stranke, v korelaciji s pomenom spoštovanja varnostne razdalje, kot tožničinim dolžnim ravnanjem. Udeleženec v prometu sme namreč pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (2. člen ZVCP). Od voznikov se tako zahteva, da vozijo na takšni varnostni razdalji od vozila, ki vozi pred njim, da lahko vselej ustavijo, če bi pred njim vozeč voznik ustavil. Nadalje se od voznikov zahteva, da na več kot 50 % nižjo hitrost opozorijo druge voznike z vklopom vseh štirih smernikov. Varnostna razdalja, na kateri je vozila tožnica, ni bila takšna, da bi lahko ustavila, saj je v zavarovanko tožene stranke trčila s hitrostjo 45 km/h. Po drugi strani pa je tožnica utemeljeno lahko pričakovala, da bo ustavila tudi, če bo ustavilo vozilo pred njo, ker jo bo zavarovanka tožene stranke na več kot 50 % nižjo hitrost opozorila z vklopom vseh štirih smernikov. Zavarovanka tožene stranke, ki na več kot 50% nižjo hitrost vožnje ni opozorila z vklopom vseh štirih smernikov, pa je utemeljeno lahko pričakovala, da bo vozilo, ki je vozilo za njo, imelo zadostno varnostno razdaljo, ter da bo ustavilo. Okoliščina, da tožnica ni imela zadostne varnostne razdalje, pomeni hujšo kršitev kakor pa dejstvo, da zavarovanka tožene stranke ob nizki hitrosti vožnje ni pravilno presodila, da bi morala z vsemi štirimi smerniki opozoriti za seboj vozeče vozilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako znaša tožničin prispevek 70 %, kar povedano še drugače pomeni, da tožena stranka odškodninsko odgovarja tožnikoma za 30 % njune škode, nastale v predmetnem škodnem dogodku. Pritožbi tožnikov pa ni moč pritrditi v delu, ko trdita, da je krivda izključno na strani zavarovanke tožene stranke. Kot že rečeno, vozniki namreč niso dolžni računati s tem, da drugi vozniki ne bodo spoštovali prometnih predpisov, torej da ne bodo vozili na zadostni razdalji med vozili. Tožnica pa je na relaciji približno 3 km pred trčenjem vozila za zavarovanko tožene stranke, ter je tako imela večje možnosti, da s svojim pravilnim obnašanjem v prometu nezgodo predvidi in prepreči, medtem ko so bile možnosti zavarovanke tožene stranke za preprečitev nezgode ob dejstvu, da je vozila pred toženko, manjše.

Ker se je tako ob pravilni uporabi materialnega prava izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju delno utemeljen, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi, ter sodbo prvo stopnje glede podlage, torej glede temelja odškodninske odgovornost, delno spremeniti (4. točke 358. člena ZPP). V preostalem delu, v katerem se je pritožba glede temelja izkazala za neutemeljeno, pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju in zato dejanskega stanja v zvezi z višino vtoževane odškodnine za materialno in nematerialno škodo ni ugotavljalo, se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede odločitve o znesku tožbenega zahtevka je namreč potrebno ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze (355. člena ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP, ter III. odstavek 165. člena ZPP).