UPRS sodba I U 1452/2010

Pritožba se zavrne.

Pritožnik je dne 18. 10. 2010 priporočeno po pošti vložil tožbo (pravilno : pritožbo) zoper uvodoma navedena sklepa občinske volilne komisije občine A. V pritožbi navaja, da je s pritožbo (pravilno : z ugovorom) izpodbijal odločbo občinske volilne komisije občine A. št. 041-1/2010 O 302 z dne 17. 9. 2010 o kandidaturi liste kandidatov za župana, ker kandidat B.B. ne navede stvarnih dejstev, ki bistveno vplivajo na izdajo odločbe, in sicer, da opravlja stalne in redne naloge zakonodajne veje oblasti, ker iz javne objave seznama kandidatur izhaja, da opravlja le oblastno funkcijo izvršilne veje oblasti-župan občine A., ne pa tudi, da je poslanec Državnega zbora RS, kar je zakonodajna veja oblasti, kar je v nasprotju s 3. in 2. členom Ustave RS. Predlaga, da se kandidaturo B.B. zavrne kot nezakonito oziroma kot nedovoljeno po 3. členu Ustave RS ter njegovo vlogo – zahtevo, izdano v nasprotju z določili ustave, zavrže kot nedovoljeno. Ker je na podlagi 2. člena Ustave RS Slovenija pravna država, v kateri ima oblast ljudstvo, tožnik kot volilni upravičenec utemeljeno pričakuje, da se ne potrdi kandidatura za župana B.B., ki je 12 let župan (3 mandate), kar je v nasprotju s 1. odstavkom 3. člena Ustave RS; imenovani kandidat za župana pa ni sposoben prostovoljno odstopiti od kandidature, s čemer bi ustvaril možnosti za participacijo ostalih občanov pri vodenju občine. Imenovani kandidat glede na načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ne upošteva, da ima že 2 leti potrjeno kandidaturo oblastne funkcije zakonodajne veje oblasti, ki jo aktivno in v celoti opravlja, zaradi česar bi moral in mogel vedeti, da je njegova kandidatura v izvršilni veji oblasti v navzkrižju z zakonodajno vejo oblasti. Zato državljani utemeljeno pričakujejo njegovo odločitev, katero oblastno funkcijo bo opravljal, ker sta dve oblastni funkciji v nasprotju z načelom pravne države, ker je imenovani kandidat s protiustavno zasedbo dveh oblastnih funkcij enemu prebivalcu Slovenije (ljudstvu) preprečil, da si pridobi zaposlitev. Zaradi navedenega ima kandidatura in izvolitev B.B. za župana, pritožniku kot volivcu in volivcem v občini A., za posledico kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za katere je dolžna skrbeti država, ne glede na znanje in sposobnosti volivcev, da odkrijejo in identificirajo ravnanja, ki so v nasprotju z ustavnimi določili, temveč zaradi varovanja demokracije in vrednot, predvsem pa uresničevanje in omejevanje pravic, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, enako varstvo pravic, pravico do pravnega sredstva in volilno pravico. Pritožnik glede na navedeno predlaga sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, da zaradi kršitve Ustave in Zakona toženi stranki naloži izvedbo javnega opravičila oškodovancem, da odloči o zahtevku za povrnitev škode in da odloči, da se ponovno izvedejo volitve za župana v občini A.

Z izpodbijanim sklepom št. 041-1/2010 O 302 z dne 17.9.2010 je občinska volilna komisija potrdila kandidaturo B.B. za župana občine A..

Zoper navedeni sklep je pritožnik dne 1.10.2010 vložil ugovor.

Občinska volilna komisija je s sklepom opr. št. 041-1/2010 O 302 z dne 1.10.2010 ugovor vlagatelja, v katerem je navajal, da je kandidatura za župana kandidata B.B. po 2. in 3. členu Ustave RS nezakonita, na podlagi 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla kot prepozen in nedovoljen. V sklepu se sklicuje na določilo 1. odstavka 96. člena Zakona o volitvah, po katerem lahko ugovor zoper potrjeno kandidaturo za kandidata za župana vloži le kandidat, ki je tudi sam kandidiral za župana, kar pa vlagatelj ni, temveč je bila vlagatelju potrjena le njegova kandidatura za volitve v občinski svet občine A. Ugotavlja tudi, da bi bilo tudi sicer potrebno vlagateljev ugovor zavreči kot prepozen, ker bi moral biti vložen v 48-ih urah od objave seznama kandidatov, kar je bilo dne 24. 9. 2010 (objava na spletnem portalu občine A.) oziroma dne 27. 9. 2010 (dostava gospodinjstvom v občini A.), medtem ko je bil njegov ugovor vložen dne 1. 10. 2010.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 96. a člena Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07, v nadaljevanju ZLV) lahko predstavnik liste kandidatov zoper odločbo občinske volilne komisije o potrditvi liste kandidatov vloži ugovor na občinsko volilno komisijo v 48-ih urah po dnevu objave seznama liste kandidatov.

Navedeno zakonsko določilo, ki ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s potrjevanjem list kandidatov, torej omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev ugovora. Po citiranem določilu so to lahko le predstavniki list kandidatov.

V obravnavanem primeru je bil pritožnik kandidat za člana občinskega sveta občine A., pritožba pa se nanaša na postopek potrditve kandidature za župana. Navedene okoliščine v postopku niti niso sporne. Po presoji sodišča je potrebno določilo 96. a člena ZLV glede upravičenega vlagatelja ugovora zoper potrjeno kandidaturo za župana na podlagi 108. člena ZLV smiselno razlagati tako, da lahko tak ugovor vloži le kandidat, ki je tudi sam kandidiral za župana. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bil pritožnik kandidat za člana občinskega sveta in ne kandidat za župana, zato je po presoji sodišča volilni organ odločil pravilno, ko je ugotovil, da ugovora ni vložila upravičena oseba ter ga zavrgel na podlagi 240. člena ZUP, ki se smiselno uporablja glede vprašanj, ki niso urejena z ZLV.

Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep z dne 1. 10. 2010 (le-ta sklep pa se na podlagi 1. odstavka 97. člena ZLV lahko izpodbija s pritožbo pri upravnem sodišču) ni nezakonit, je sodišče na podlagi 2. odstavka 97. člena ZLV in 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je pritožnik v pritožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijanim aktom tožene stranke poseženo tudi v njegove človekove pravice, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi tožbeni navedbi. Ob zavrnitvi pritožbe zoper sklep z dne 1. 10. 2010 pa sodišče tudi ni imelo podlage za ugoditev nadaljnjim zahtevkom tožnika v pritožbi.