UPRS sodba I U 344/2010

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za legalizacijo že zgrajenega dela in dokončanje nadomestnega stanovanjskega prizidka k obstoječemu stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 412/3 k.o. ... Iz njene obrazložitve je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana v tretjič ponovljenem postopku na prvi stopnji, nazadnje na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 788/2008-15 z dne 22. 1. 2009, s katero je bila odpravljena zavrnilna odločba prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2007. Upravni organ je na podlagi stališč iz navedene sodbe v tokrat obravnavanem postopku ugotavljal, ali je gradnja, v zvezi s katero je tožnica zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja, nadomestna gradnja. Ker je upravni organ na podlagi predloženega projekta (v nadaljevanju PGD) ugotovil, da objekt zaradi spremenjene zunanjosti in velikosti ne ustreza pojmu nadomestne gradnje, je tožnico pozval, da spremeni projekt oz. da v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Kamnik (v nadaljevanju PUP) predloži soglasje sosedov za manjši odmik od parcelne meje, kot je to zahtevano v primeru novogradenj, kadar je njihov odmik manjši od 4 m. Tožnica je nato predložila dva izvoda listin, poimenovanih PGD - projekt za gradbeno dovoljenje, ki jih je izdelal A.A., za katerega pa je upravni organ na podlagi vpogleda v seznam članov IZS in Arhiform ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev za projektanta. Zaradi tega predloženih listin ne more šteti za PGD, ki ima poleg tega pomanjkljivosti (tako formalne kot vsebinske), ki jih našteva v obrazložitvi. Upravni organ je nato tožnico ponovno obvestil, da iz predloženega ni mogoče ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji za nadomestno gradnjo in jo pozval, da v roku predloži ustrezen projekt z vso predpisano vsebino in soglasji, iz katerega bo razvidno izpolnjevanje pogojev za nadomestno gradnjo. Na ta poziv je tožnica izrazila mnenje, da bi upravna enota lahko mirno ugotovila, da je gradnja skladna s PUP in da je Upravno sodišče ugotovilo, da gre za nadomestno gradnjo. V nadaljevanju upravni organ še ugotavlja, da v projektu prikazana gradnja ne izpolnjuje pogojev nadomestne gradnje iz 7.3. točke 1. odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Na podlagi opravljenega izračuna ima namreč novi objekt za približno 113 % večjo bruto tlorisno površino od starega objekta, zato gre za bistveno spremembo velikosti. Prav tako je bistveno drugačna zunanjost novega objekta, saj je bila vsaj polovica odstranjenega objekta lesena, novi objekt pa ima predvideno ometano fasado, drugačno je tudi oblikovanje strehe dela objekta na skrajnem vzhodu. Prav tako vsaj polovica odstranjenega objekta ni imela stanovanjske namembnosti, saj je bil ta k obstoječi stanovanjski hiši prizidan kot pomožni objekt, v katerem je bila nova klet, v pritličju pa soba in leseni del za orodje in drvarnico.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih uvodoma poudaril, da je prvostopenjski organ kljub ugotovitvi, da je spremembe PGD izdelala oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za projektanta in da projekt nima zahtevane vsebine, predloženo dokumentacijo obravnaval tudi po vsebini. Strinja se, da je novi objekt po zunanjem izgledu brez dvoma drugačen od prejšnjega: drugačen je višinski gabarit (prej P+N v delu objekta, sedaj P+N+M), drugačen je zunanji izgled zaradi postavitve fasadnih elementov (oken, vrat, izvedenega ganka), pri čemer je imel odstranjeni objekt v delu, kjer je bil izveden kot lesena drvarnica višinskega gabarita P, enokapno strešino postavljeno pravokotno na ostali del objekta. Bistveno povečana je bruto tlorisna površina objekta, pri čemer je drugostopenjski organ opravil še svoj izračun, na podlagi katerega je ugotovil, da se ta malenkostno razlikuje od izračuna prvostopenjskega organa. Tako je skupna bruto površina prej obstoječega objekta znašala 87,77 m2, bruto tlorisna površina novega pa skupaj 184,83 m2. V tem primeru pa je razlika v površinah tako velika, da je predvideni objekt bistveno večji od odstranjenega.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je njen zahtevek utemeljen bodisi da gre za nadomestno gradnjo bodisi za rekonstrukcijo. Kljub temu vztraja pri slednji in navaja, da je bila rekonstrukcija vzhodnega krila stanovanjske hiše potrebna zaradi več kot 70 let starega objekta. V nadaljevanju opisuje stanje objekta, med drugim, da temelji pod zidovi in lesenimi stebri niso imeli nobene razširitve, grajeni so bili s slabim betonom, brez ustreznih temeljev so bili betonski kletni zidovi. Sklicuje se na sodbo tega sodišča opr. št. U 192/2004 z dne 19. 5. 2006 iz katere izhaja, da gre za rekonstrukcijo, čeprav je bil stanovanjski objekt porušen in nato rekonstruiran z nadvišanjem in razširitvijo. Kar zadeva samo nadomestno gradnjo, meni, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da se ne povečujejo vplivi na okolje. V tem smislu je treba presojati tudi, ali gre za bistveno spremembo namembnosti, zunanjosti in velikosti. Ne strinja se, da je zunanjost bistveno spremenjena, saj gre zgolj za prilagajanje izgleda razvoju tehnologije in trendom v gradbeništvu, pri čemer je zunanjost skladna z okolico in od nje ne odstopa. Prav tako ni bistveno spremenjena velikost objekta, upoštevajoč njegovo širino in dolžino – tloris odstranjenega objekta je 62,35 m2, tloris nadomestne gradnje pa 63,89 m2. Bistveno se ne razlikujeta niti višini obeh objektov – višina novega je na višinski koti 441,76, vrh slemena starega objekta pa je bil na 441,10 m. Prav tako ni relevanten kriterij površina objekta, ampak njegova velikost, to je dolžina, širina in višina. Glede na navedeno je upravni organ zmotno uporabil določbo ZGO-1 o nadomestni gradnji, zaradi česar se tudi ni ukvarjal s skladnostjo gradnje s PUP. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v isti zadevi s svojo prejšnjo sodbo opr. št. U 788/2008-15 z dne 22. 1. 2009 odpravilo prvostopenjsko odločbo z dne 26. 11. 2007, s katero je upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in dokončanje rekonstrukcije prizidka k stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 412/3 k.o. ... V sodbi se je sodišče v celoti strinjalo z ugotovitvijo, da poseg, razviden iz PGD št. 41-K iz junija 2006 izdelovalca B. d.o.o. iz Ljubljane, ni rekonstrukcija, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je v konkretnem primeru prišlo do porušenja celotnega starega objekta, vključno s temelji in osnovnimi tlaki. Pri tem je sodišče poudarilo, da rekonstrukcijo objekta glede na definicijo te vrste gradnje v 7.2. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) predstavljajo dela, ki se opravijo na način, da objekta pred tem ni treba porušiti, kar pomeni, da ne gre več za rekonstrukcijo, če je stari objekt odstranjen, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Tako stališče je sodišče ponovno zavzelo tudi v sodbi z dne 15. 4. 2010, ki je bila izdana v drugi zadevi, vodeni pod opr. št. I U 987/2009. Na stališče, da ne gre za rekonstrukcijo objekta, če je ta predhodno v celoti porušen, ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na sodbo tega sodišča opr. št. U 192/2004 z dne 19. 5. 2006, ki po njenem kaže, da gre za rekonstrukcijo, čeprav je bil stanovanjski objekt porušen. Iz te sodbe, ki se nahaja v informatizirani bazi sodnih odločb UPRS, je namreč razvidno, da je obravnavala primer, ko je bil objekt porušen le delno in nato nadvišan ter razširjen. Šlo je torej za posege na obstoječem objektu, ne pa za gradnjo novega objekta na mestu prej odstranjenega.

Glede na navedeno tožnica z nadaljnim vztrajanjem pri rekonstrukciji zgolj z opisovanjem stanja starega objekta ne more izpodbiti stališča sodišča (in pred tem upravnega organa), da ne gre za tak poseg.

Ker v prejšnjem upravnem sporu ni bilo sporno, da tožničin novi objekt stoji na mestu, kjer je pred tem stal starejši objekt, je sodišče upravnemu organu naložilo, da v ponovljenem postopku preveri, ali gre v obravnavanem primeru morebiti za nadomestno gradnjo, ko ne bi prišla v poštev uporaba določbe 1. alineje 1. odstavka 33. člena PUP (Uradni list RS, št. 52/92 in naslednji), ki pri odmikih novih objektov, manjših od 4 m od parcelne meje s sosednjim zemljiščem, zahteva, da investitor izpolni mejaševe pisne pogoje. Prav nestrinjanje lastnikov sosednjega zemljišča parc. št. 413/2 k.o. ... C.C. in D.C. z manjšim odmikom je bilo v prejšnjem upravnem postopku razlog, da je upravni organ zavrnil izdajo gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: če bi upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da gre za nadomestno gradnjo, zahtevani odmik od parcelne meje oz. sodelovanje sosedov mejašev, kar je predvideno v primeru gradnje novega objekta (ki ni nadomestna gradnja), v zadevi ne bi bila relevantna. Določbe o nadomestni gradnji, ki pomeni izvedbo del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini zgradi nov objekt (7.3. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1) oz. po A/b točki 6. člena PUP, ko gre za gradnjo na mestu, na katerem je stal predhodno odstranjeni objekt in le izjemoma pod tam navedenimi pogoji v neposredni bližini starega objekta, namreč izključujejo uporabo 1. alineje 1. odstavka 33. člena PUP o odmiku novega objekta od parcelne meje s tem, ko definirajo njegovo lego na mestu prej odstranjenega objekta oz. v njegovi neposredni bližini.

V skladu s temi razlogi – z njimi sodišče zaradi očitnega nerazumevanja investitorke, ki izhaja iz njenih vlog v upravnih spisih, tudi dodatno pojasnjuje svoje stališče, ki ga je zavzelo že v prejšnjem upravnem sporu –, bi tožnica kljub nestrinjanju sosedov lahko dobila gradbeno dovoljenje le za nadomestno zgrajeni objekt (ob izpolnjevanju vseh ostalih za izdajo gradbenega dovoljenja potrebnih pogojev iz 66. člena ZGO-1), za kar bi nujno morala predložiti tudi ustrezno izdelan PGD glede na to, da ta postane sestavni del gradbenega dovoljenja (2. odstavek 68. člena ZGO-1).

Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, je upravni organ to pojasnil tudi investitorki na ustni obravnavi na kraju samem 1. 4. 2009, saj je iz zapisnika razvidno, da je uradna oseba povedala, da bo treba projekt popraviti tako, da se bo nanašal na nadomestno gradnjo. V nadaljevanju postopka je nato tožnica predložila spremembe in dopolnitve projekta, ki jih je izdelal univ. dipl. inž. arh. A.A., ki pa po ugotovitvah upravnega organa ne izpolnjuje pogojev za projektanta. Tožnica te ugotovitve v tožbi ne izpodbija, kar pomeni, da v nadaljevanju postopka predloženo PGD dokumentacijo ni izdelala oseba, ki bi med izdelavo projekta izpolnjevala z ZGO-1 predpisane pogoje za projektanta. To pa je po 2. točki 1. odstavka 66. člena ZGO-1 eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, njegovo neizpolnjevanje v obravnavanem primeru pa zadosten razlog za izdajo zavrnilne odločbe. Sodišče v zvezi s tem dodaja, da arhitekti oz. inženirji šele z vpisom v imenik ZAPS oz. IZS pridobijo status pooblaščenega arhitekta oz. inženirja (128. člen ZGO-1), na podlagi česar pridobijo pooblastila za izdelavo posamezne vrste načrtov, kot je to določeno v 129. členu ZGO-1.

Poleg tega je upravni organ ugotovil, da projekt nima zahtevane vsebine glede na to, da se spreminjajo konstrukcijski elementi objekta (drugačna je streha, mansarda), poleg tega projekt ni ustrezno žigosan, zvezan in podpisan, risbe pa niso opremljene z zahtevanimi podatki, zato spremembe projekta iz leta 2009 niso izdelane niti v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04) niti v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in kar ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, tožnica niti po pozivu, da v 30-dnevnem roku predloži ustrezen projekt (dopis z dne 23. 9. 2009), pomanjkljivosti ni odpravila. Ker tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovljenih pomanjkljivost PGD, pomeni, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni bil izpolnjen niti pogoj iz 4. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, po katerem mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali ima projekt vse s tem zakonom predpisane sestavine. ZGO-1 namreč v 40. členu daje pooblastilo ministru, pristojnemu za prostorske in gradbene zadeve, da predpiše podrobnejšo vsebino projektne in tehnične dokumentacije, kar je ta storil z omenjenima pravilnikoma.

Upravni organ že iz navedenih razlogov zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogel ugoditi. Sodišče zato v zvezi s tožbenimi trditvami o bistveno nespremenjeni zunanjosti novega objekta (kar je eden od kumulativno določenih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se gradnja šteje kot nadomestna gradnja po 7.3. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1) le dodaja, da tožnica s pavšalnimi navedbami, da je izgled novega objekta prilagojen razvoju tehnologije in trendom v gradbeništvu, ne more izpodbiti ugotovitve o bistveno spremenjeni zunanjosti, ki temelji na konkretno navedenih okoliščinah v obrazložitvah obeh upravnih aktov (drugačno oblikovanje strehe dela objekta na skrajnem vzhodu, drugačna postavitev oken, vrat, izvedba ganka, del starega objekta, ki je bil izveden kot lesena drvarnica višinskega gabarita P, je imel enokapno strešino postavljeno pravokotno na ostali del objekta, stari objekt je imel v enem delu višinski gabarit P+N, novi pa P+N+M, odstranjeni objekt ni imel mansarde).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ugovori, ki se nanašajo na velikost načrtovanega objekta v primerjavi s starim porušenim, se sodišče do teh ugovorov ni bilo dolžno opredeliti in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.