UPRS sodba I U 421/2010

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla: tožnikovo zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja z dne 2. 4. 2007, izdanega v tem upravnem sporu prizadetima strankama A.A. in B.A. kot investitorjema (1. točka izreka), tožnikovo pritožbo zoper isto lokacijsko dovoljenje (2. točka izreka) in tožnikovo zahtevo za obnovo postopka, končanega z navedenim lokacijskim dovoljenjem, ki je bilo izdano za legalizacijo prizidka h garaži in legalizacijo nadzidave celotnega objekta za stanovanje na zemljišču parc. št. 106 k.o. ... Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je po tožnikovih navedbah za lokacijsko dovoljenje izvedel 25. 8. 2008 in da kot neposredni sosed vlaga pritožbo in predlog za obnovo postopka iz obnovitvenih razlogov po 1., 2., 4., 5. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker mu ni bila omogočena udeležba v postopku. Upravni organ v zvezi s tem ugotavlja, da je bilo lokacijsko dovoljenje tožniku vročeno 24. 4. 2007, zoper njega pa je vložil pravočasno pritožbo. Ta je bila zavrnjena z drugostopenjsko odločbo, prav tako tudi tožba na upravnem sodišču, tako da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno 28. 1. 2008. Zato ni razloga za ponovno vročitev lokacijskega dovoljenja in za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Kot prepozno je treba zavreči tudi pritožbo, saj je bila vložena po preteku 15-dnevnega roka. Nenazadnje pa v zadevi ni podan noben od obnovitvenih razlogov po 1., 2., 4.. 5. in 9. točki 260. člena ZUP, s čimer niso izpolnjeni pogoji iz 267. člena ZUP, zato je bilo treba zavreči tudi predlog za obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da v zadevi ni sporno, da je bilo obravnavano lokacijsko dovoljenje tožniku vročeno 24. 4. 2007. O njegovi pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje je odločil upravni organ druge stopnje z odločbo št. 351-07-14/2006-6-MP z dne 27. 8. 2007, Upravno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. U 1984/2007-15 z dne 28. 1. 2008 zavrnilo tudi tožnikovo tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa. Revizija zoper sodbo je bila s sklepom opr. št. X Ips 146/2008 zavržena. Glede na navedeno upravni organ prve stopnje ni imel pravne podlage za ponovno vročitev lokacijskega dovoljenja in tudi ne za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je upravni organ prve stopnje pravilno zavrgel zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in pritožbo, za kar je imel podlago v 4. točki 129. člena ZUP. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da je imel tožnik v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja status stranskega udeleženca, da mu je bilo lokacijsko dovoljenje vročeno, nato pa v zvezi z njegovo pritožbo in tožbo v upravnem sporu tudi pravnomočno odločeno. Zato z zatrjevanjem kršitve načela zaslišanja stranke in vročitve odločbe ne morejo biti izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz razlogov po določbi 260. člena ZUP. Zavrnil je tudi ostale pritožbene navedbe, saj se te ne nanašajo na izpodbijani sklep ampak na lokacijsko dovoljenje, ki pa ni predmet tega postopka in zato ugovorov ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ima v konkretnem primeru položaj stranke, da pa mu ni bilo omogočeno, da v obravnavani zadevi sodeluje pri odločanju. Pojasnjuje, da je lastnik sosednje nepremičnine parc. št. 113/2 k.o. ..., zato ima pravni interes za sodelovanje v postopku, zaradi česar bi moral upravni organ njegov predlog vsebinsko obravnavati, ne pa ga zavreči. Poudarja, da je za lokacijsko dovoljenje zvedel 25. 8. 2008 in da mu to ni bilo osebno vročeno. Zato utemeljeno zahteva, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in da se mu lokacijsko dovoljenje osebno vroči. V nadaljevanju navaja, da je sporna meja med njegovo in parcelo investitorjev in da organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni upošteval predpisanega 4-metrskega odmika od parcelne meje, za bližji odmik pa ni dal soglasja. Predvidena gradnja poleg tega na prekomeren način posega v zračni prostor njegove nepremičnine, ji odvzema razgled in dela prekomerno „zasenčenje“. Predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavo in odpravi upravna akta obeh stopenj.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeti stranki A.A. in B.A. zavračata tožnikove navedbe, saj je bil tožnik prisoten na ustni obravnavi z ogledom 12. 9. 2006. Če mu lokacijska odločba ne bi bila vročena, zoper njo ne bi pravočasno vložil pritožbe in nato tožbe. Prav tako ne držijo trditve o sporni parcelni meji, saj ta obstaja v nespremenjenem stanju že od časa tožnikovega pravnega prednika. Med parcelama je postavljena tudi zidana ograja, ki ni bila nikoli predmet spora. Predlagata, da sodišče tožbi ne ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v obravnavanem primeru v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in pritožbene odločbe, s katerimi je drugostopenjski upravni organ zavrnil enake pritožbene navedbe, kot jih sedaj tožnik ponavlja v tožbi, zato se v celoti sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem še dodaja:

Iz predloga za obnovo postopka, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik že v njem zatrjeval, da mu lokacijsko dovoljenje z dne 2. 4. 2007 ni bilo osebno vročeno in da je zanj izvedel šele 25. 8. 2008. Kljub drugačni ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da mu je bilo lokacijsko dovoljenje osebno vročeno 24. 4. 2007, kar izhaja iz upravnega spisa, je tožnik v pritožbi (in enako v obravnavani tožbi) vztrajal pri istih navedbah glede 25. 8. 2008 kot datuma seznanitve z lokacijskim dovoljenjem, ki da mu pred tem ni bilo osebno vročeno. Tako povsem neargumentirano zatrjevanje dejstva, ki nima podlage v upravnih spisih – neargumentirano zato, ker tožnik ne pojasni okoliščin, v katerih se je na zatrjevani dan seznanil z lokacijskim dovoljenjem, niti se ne opredeli do ugotovitev obeh upravnih organov, da je po opravljeni vročitvi vložil pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje in nato še tožbo v upravnem sporu –, ne more vplivati na sklep obeh upravnih organov, da je bilo tožniku v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja omogočena udeležba, zaradi česar ni verjetno izkazana okoliščina, s katero utemeljuje obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Ker ta pogoj (verjetno izkazana okoliščina), določen v 1. odstavku 267. člena ZUP, ni izpolnjen, je upravni organ prve stopnje tožnikovo zahtevo za obnovo postopka pravilno zavrgel (2. odstavek istega člena ZUP).

Prav tako je že prvostopenjski organ ocenil, da v zadevi niso podani niti obnovitveni razlogi iz 1., 2., 4. in 5. točke 260. člena ZUP, v zvezi s čimer drugostopenjski upravni organ pravilno poudarja, da z zatrjevanjem kršitve načela zaslišanja stranke ne morejo biti izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz razlogov po 260. členu ZUP, torej tudi iz razlogov, navedenih v omenjenih točkah tega člena. Zato je pravilen sklep, da tožnik z navedbo omenjene kršitve ni kot verjetno izkazal okoliščin, na katere naj bi se opirali obnovitveni razlogi po preostalih točkah 260. člena ZUP. To pa je prav tako razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka.

Ker so bili v obravnavanem postopku predmet odločanja tožnikovi predlog za obnovo postopka, pritožba zoper lokacijsko dovoljenje in zahteva za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in ne lokacijsko dovoljenje z dne 2. 4. 2007, tožbene navedbe o nepravilnostih pri izdaji lokacijskega dovoljenja ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče se zato do teh ugovorov ni bilo dolžno opredeliti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.