UPRS sodba U 169/2009

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenska Bistrica zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 13001-494/2008 z dne 3. 4. 2009. Upravna organa v obrazložitvah svojih odločb navajata, da je tožnik dne 30. 11. 2007 vložil zahtevek za vpis v evidenco vojnih veteranov, za priznanje statusa in izdajo izkaznice vojnega veterana. V vlogi in v kasnejših izjavah med postopkom je navedel, da je v času agresije na Republiko Slovenijo dobil pisni poziv s strani Krajevne skupnosti A., da se mora javiti na vodovodnem zajetju kot pripadnik narodne zaščite. Tam je v nočnem času varoval vodno zajetje, občasno pa tudi rakete, ki so padle na njivo ob raketiranju oddajnika na Boču. Na stražarskem mestu sta bila po dva pripadnika in to samo ponoči, približno 10 dni. Pri varovanju je bil oborožen, saj so tam lovci imeli puške. Sam je imel puško izposojeno od B.B., ki je bil lovec Lovske družine A. Prav tako je bil na barikadah v C., kamor je odšel prostovoljno. Prvostopni organ je v postopku zaslišal priče D.D., E.E., F.F., prav tako si je iz drugih upravnih zadev pridobil podatke o delovanju krajevne skupnosti in narodne zaščite v času agresije na RS ter izjave takrat vodilnih v krajevni skupnosti G.G., H.H. in I.I.. Na podlagi izjav navedenih prič ter podatkov o delovanju narodne zaščite v A. sta oba upravna organa zaključila, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. V postopku namreč ni bilo dokazano, da je bil oborožen pripadnik narodne zaščite. Iz dopisov krajevne skupnosti A. oz. občine A. je razvidno, da je narodna zaščita v času agresije varovala posamezne pomembne objekte kot so vodno zajetje, skladišče prehrane, pekarna, bencinski servis, neaktivirane rakete, vendar pri varovanju pripadniki niso uporabljali orožja, ker ga krajevna skupnost ni mogla zagotoviti. Enako izhaja tudi iz izjav H.H., ki je bil načelnik narodne zaščite ter G.G., ki je bil predsednik sveta krajevne skupnosti A.. Vsa navodila v zvezi z zaščito objektov in delovanjem narodne zaščite so prejemali od občinskega upravnega organa. Pripadnike so vpoklicali po seznamu, orožja pa narodna zaščita v krajevni skupnosti ni imela, zato so pripadniki odšli na varovanje brez orožja. Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin, pa po stališču upravnega organa tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, saj dokazano narodna zaščita ni imela orožja. Okoliščina, da so si posamezniki samoiniciativno priskrbeli lovsko orožje, ne spremeni dejstva, da je bila v krajevni skupnosti A. organizirana neoborožena narodna zaščita.

Tožnik v tožbi navaja, da so v času, ko so čuvali vodno zajetje, nad njimi letela letala JLA, ki so obstreljevala stolp na Boču. Eno letalo je odvrglo granato, ki je padla 20 m od tožnika in se zarila v njivo. Na straži je bil oborožen s puško, prav tako so bili oboroženi drugi, saj so bili na straži lovci, ki so imeli puške. Meni, da je upravičen do statusa veterana, saj se ni sam javil na stražo, temveč je bil vpoklican. Varoval je različne objekte ter je bil pri tem oborožen, saj ga je bilo zelo strah, zaradi padajočih granat. Sprašuje se, ali tudi v primeru, če bi bil zadet, ne bi dobil statusa. So pa nekateri kuharji, ki niso bili oboroženi, sedaj veterani. Veterani so celo nekateri, ki jih sploh ni bilo zraven. Prepričan je, da si zasluži status, saj bi tako imel vsaj malo zadovoljstva. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke pravilni in zakoniti. Oba organa sta v odločbah podrobno obrazložila, zakaj glede na ureditev Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006-UPB2, ZVV) tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem svojega zahtevka. Presoja ter razlogi, ki sta jih pri tem navedla, po presoji sodišča pomenijo pravilno uporabo določb ZVV v konkretnem primeru, zato sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanih odločb (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 in spremembe, ZUS-1).

Po 1. členu ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, prav tako je to oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v ZVV določeni še v določbi šeste alinee 2. člena, po kateri je vojni veteran med drugim tudi pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze RS in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Glede na navedene določbe statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZVV.

V obravnavni zadevi iz podatkov spisa izhaja in tudi med strankama ni sporno, da je tožnik v času osamosvojitvene vojne deloval v okviru narodne zaščite v krajevni skupnosti A.. Sporno pa je vprašanje, ali je tožnik deloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite.

Glede na zbrane dokaze v upravnem postopku, tudi po presoji sodišča tožnikovega delovanja v okviru narodne zaščite ni mogoče šteti za delovanje, zaradi katerega bi bilo mogoče dobiti status vojnega veterana. V zgoraj citiranih določbah ZVV je dovolj določno navedeno, da gre status oboroženim pripadnikom narodne zaščite, zato je pri presoji pogojev za priznanje spornega statusa na tej pravni podlagi treba upoštevati pogoje, ki jih zakon kot take opredeljuje in jih hkrati tudi omejuje. Po navedenih določbah torej ne zadošča, da je bil nekdo pripadnik narodne zaščite, saj je zakon postavil še dodatni pogoj, da gre za oboroženega pripadnika narodne zaščite, kar pa predpostavlja, da je pripadnike oborožila narodna zaščita. Iz dokumentacije krajevne skupnosti A. oz. kasneje občine A. v zvezi z delovanjem narodne zaščite med agresijo na Slovenijo, kakor tudi iz izjav načelnika narodne zaščite v A. ter predsednika sveta krajevne skupnosti A. pa nedvoumno izhaja, da je narodna zaščita v krajevni skupnosti A. delovala kot neoborožena, ker krajevna skupnost ni imela orožja. Navedene okoliščine tudi ne spremeni navedba tožnika in nekaterih prič, da so si sami priskrbeli orožje (lovske puške), in da so to orožje uporabljali pri opravljanju nalog varovanja, saj je že zakon navedeni pogoj opredelil kot oboroženo delovanje pripadnikov narodne zaščite, kar pa pomeni, da je morala pripadnike narodne zaščite oborožiti narodna zaščita. Samoiniciativno oboroževanje posameznikov tako ne pomeni, da je bila v kraju A. organizirana oborožena narodna zaščita. Ker navedeni pogoj po ZVV v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.