VDSS sodba Psp 684/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 2. 2007 in št. ... z dne 15. 5. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi statusa vojnega veterana od ustreznega datuma dalje. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni postala pravnomočna in dokončna, ker tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva. S tem je postala pravnomočna tudi odločitev o vzroku invalidnosti. Tožnik je dokazoval in predstavil okoliščine, zaradi katerih smatra, da je bila odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti sporna in nezakonita, vendar sodišče njegovim navedbam ni sledilo. Tožnik graja celoten postopek odločanja o invalidnosti in razvrščanju v ustrezno kategorijo, saj ni imel aktivne možnosti sodelovati v postopku, ki je potekal zgolj v sodelovanju z delodajalcem R. in pristojnimi organi toženca, pri čemer je delodajalec posredoval zmotne podatke o psihofizičnem stanju tožnik in realnih zmožnostih za njegovo delo. Prav tako je delodajalec tožnika zmotno obveščal o izdanih in prejetih odločbah, njenemu popravku in možnostih za pravno varstvo. Celotni postopek, v katerem je tožnik lahko le delno sodeloval, se je začel 7. 1. 2004, ko je bil tožnik pozvan na invalidsko komisijo, pri kateri pa je celotni pregled po nekajkratnih nepomembnih vprašanjih bil končan v nekaj minutah. Kljub bolečinam, ko je tožnik stežka opravljal osem urno delo, štiri urno pa z lahkoto, se v službi nikoli ni skliceval na bolezenske težave. Tožnik je bil presenečen, ko je prejel odločbo toženca z dne 13. 2. 2004, za katero smatra, da je nezakonita. V zvezi z odločbo se je obrnil na toženca, kjer mu je bilo pojasnjeno, da bo prejel odločbo pri delodajalcu, zoper katero se bo lahko pritožil, kar pa se ni zgodilo. Tožnika iritira tudi sklep delodajalca, da mu delovno razmerje na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ preneha 16. 3. 2004, kar ni v skladu z določbo 1. odstavka 119. člena Zakona o delovnih razmerjih, kjer je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ko delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti postane pravnomočna. Po določilih Zakona o delovnih razmerjih tožniku ne bi moglo prenehati delovno razmerje 16. 3. 2004, ker je navedenega dne svojo delovno obveznost v celoti oddelal, odločbo pa je prejel na hodniku, ko se je vračal iz službe. Tožnik je pritožbo zoper odločbo toženca spisal in jo poslal priporočeno po pošti dne 15. 3. 2004. Iz sodbe izhaja, da naj bi bil tožnik o sklepu o popravi pomote obveščen dne 3. 4. 2004. Takšnega obvestila tožnik ni mogel prejeti iz razloga, ker je bil odsoten kot spremljevalec bolne žene v zdravilišču v času od 16. 3. 2004 do 15. 5. 2004. Tožniku tudi ni znano, da bi obvestilo prejel njegov pooblaščeni odvetnik. Spominja pa se, da je bil na tretjem naroku seznanjen s sklepom o popravi pomote. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 15. 5. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 26. 2. 2007, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 741,97 EUR od 16. 3. 2004 dalje.

Iz tožbenega zahtevka izhaja, da je sporen vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2008 pa je tožnik uveljavljal, da se odpravita le odločbi toženca, brez nadaljnjega zahtevka, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Kot je pojasnil na naroku, nikoli ni imel interesa za priznanje I. kategorije invalidnosti in vseh pravic, ki iz tega izhajajo, saj je smatral, da je sposoben za delo na podlagi priznane III. kategorije invalidnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z odločbo, opr. št. ... z dne 13. 2. 2004 odločil, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 1. 2004 dalje in ima od 1. 4. 2004 dalje pravico do invalidske pokojnine, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sklep št. ... z dne 21. 11. 1989 velja do 1. 2. 2004, to je do prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe (tožnik je bil pred tem razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 17. 11. 1989 dalje in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom). S prej navedeno odločbo je bilo nadalje še odločeno, da se tožniku do končne odmere invalidske pokojnine izplačuje akontacija v znesku takratnih 155.000,00 SIT na mesec ter da se mu akontacija izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Odločba je izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna. Tožnik je zoper odločbo dne 16. 3. 2004 vložil pritožbo, kjer je predvsem opozoril na datum, od kdaj naprej mu gre pravica do invalidske pokojnine. Toženec je dne 29. 3. 2004 izdal sklep o popravi pomote in sicer tako, da je prej navedeno odločbo z dne 13. 2. 2004 v izreku popravil tako, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 1. 2004 dalje ter ima od 1. 2. 2004 dalje pravico do invalidske pokojnine, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz vročilnice v upravnem spisu, je bil tožnik o poštni pošiljki obveščen dne 3. 4. 2004 in ker v 15-ih dneh sklepa ni prevzel, se po določbi 4. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZUP) šteje, da je bila vročitev z dnem poteka tega roka opravljena. Zoper sklep o popravi tožnik ni vložil pritožbe, tega tudi sam ne zatrjuje, kar pomeni, da je sklep o popravi pomote postal pravnomočen. O pritožbi zoper odločbo z dne 13. 2. 2004 v zvezi z že citiranim sklepom o popravi pomote z dne 29. 3. 2004, pa je drugostopenjski organ toženca pod opr. št. ... dne 4. 11. 2005 izdal odločbo, s katero je pritožbo zavrnil. Odločba je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu, kar je razvidno iz vročilnice v dokumentaciji upravnega spisa. Zoper navedeno odločbo tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, kar pomeni, da je odločitev toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 7. 1. 2004, nadalje o vzroku invalidnosti (bolezen) in tudi o pravici do invalidske pokojnine od 1. 2. 2004 dalje, postala dokončna in pravnomočna. Gre za materialno pravnomočnost, ki pomeni dokončnost pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe. Z njo postane pravnomočna vsebina odločbe, njena notranja (materialna) stran. Materialno pravnomočna odločba veže stranke in tudi organ, ki jo je izdal. Nanjo sta vezana tudi organ druge stopnje in organ, ki ima pravico nadzora nad delom organa, ki je izdal odločbo. Materialno pravnomočna odločba ima pravni učinek ne glede na to, da gre lahko tudi za nezakonito in nepravilno odločbo. Materialno pravnomočna lahko postane samo formalno pravnomočna odločba. Materialna pravnomočnost nastopi sočasno s formalno pravnomočnostjo (dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, 1985).

Glede na navedeno torej sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi ponovno presojalo vprašanje invalidnosti oziroma vzroka nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi toženec z odločbo, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje ni ponovno odločal o invalidnosti ter sami pravici do invalidske pokojnine, temveč se odločba nanaša na odmero in datum, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) loči pogoje za pridobitev pravice do pokojnine od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se pokojnina uživalcu začne izplačevati. Kot je to poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi, opr. št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. ZPIZ-1 v 1. odstavku 157. člena tako določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

V sporni zadevi je toženec že z odločbo št. ... z dne 8. 6. 2004 tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine v znesku takratnih 177.804,65 SIT na mesec od 17. 3. 2004 dalje. Zaradi spremembe datuma prenehanja delovnega razmerja (namesto 16. 3. 2004, naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 3. 2004), je toženec prej navedeno odločbo nadomestil tako, da je tožniku odmeril invalidsko pokojnino v znesku 741,97 EUR od 16. 3. 2004 dalje. Taka odločitev je bila nato potrjena z izpodbijano dokončno odločbo z dne 15. 5. 2007. O presoji navedene odločbe sodišče prve stopnje torej ni imelo nobene pravne podlage, da bi ponovno ugotavljalo, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti oziroma ugotavljalo vzrok invalidnosti, saj je bilo o omenjenem že pravnomočno odločeno, kot je bilo to že obrazloženo. Glede vprašanja, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina, ki se navezuje na vprašanje prenehanja zavarovanja, pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je predmet presoje izpodbijana dokončna odločba. Za presojo je torej bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Toženec je svojo odločitev oprl na sodbo Pdp 1232/2005-3 z dne 26. 10. 2006, iz katere je izhajalo, da je datum prenehanja delovnega razmerja 15. 3. 2004. V primeru kasnejše ugotovitve drugačnega datuma prenehanja zavarovanja (glede prenehanja delovnega razmerja je očitno v teku spor pred delovnim sodiščem), pa je to lahko predmet novega postopka pri tožencu (obnova postopka), če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.