VSM sklep I Ip 689/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo z utemeljitvijo, da je bilo o istem predlogu za izvršbo že pravnomočno odločeno s sklepom o zavrnitvi predloga za izvršbo v izvršilni zadevi opr. št. In 167/2008.

Zoper navedeni sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj lahko upnik še v roku 10 let po pravnomočnosti izvršilnega naslova ponovno predlaga dovolitev izvršbe, vse do popolnega poplačila njegove terjatve. Graja tudi oceno sodišča, da njegove navedbe iz predloga ne pomenijo bistveno drugačnega temelja, ki bi omogočal ponovno vsebinsko odločanje o predlogu za izvršbo. Ponovno se sklicuje na odločbi pritožbenega sodišča v drugih zadevah med istima strankama, katerih tehtna obrazložitev, bi kljub njihovi nezavezujoči naravi, morala biti prepričljiva za sodišče prve stopnje. Prav tako pa se ne strinja z razlogovanjem slednjega, da ima stečajni upravitelj možnosti za učinkovito oblikovanje stečajne mase v okviru stečajnega postopka s pomočjo začasnih odredb, saj le-te niso samostojno pravno sredstvo, temveč so vezane oz. odvisne od sprožitve določenega postopka. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da ob ugoditvi pritožbi sklep sodišča spremeni tako, da predlagano izvršbo dovoli, dolžniku pa naloži plačilo nadaljnjih izvršilnih (pritožbenih) stroškov upnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje subjektivitete upnika neutemeljeno predlog za izvršbo zavrglo, ne da bi se spustilo v njegovo meritorno obravnavo, kar je imelo za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, s katero je bilo razsojeno, da je toženec M. dolžan stečajnemu upravitelju tožeče stranke, izročiti premičnine (ki so v nadaljevanju izreka citirane sodbe natančno navedene), ki spadajo v stečajno maso tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, obravnavani predlog za izvršbo zavrglo, ker je presodilo, da je bilo o identičnem predlogu že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. In 176/2008. Odločitev temelji na zaključku, da je podana tako objektivna kot tudi subjektivna identiteta predloga za izvršbo v tej in v zgoraj citirani izvršilni zadevi. Glede obstoja subjektivne identitete je zaključilo, da „okoliščina, da je v novem predlogu za izvršbo stečajni upravitelj naveden pred stečajnim dolžnikom ne spremeni dejstva, da gre za isto stranko, saj je stečajni upravitelj izven stečajnega postopka vedno pooblaščenec stečajnega dolžnika, navedba oz. označba dolžnika pa je identična“. Takšno tolmačenje (zanikanje samostojne procesne legitimacije stečajnega upravitelja) pa je, upoštevajoč specifičnost obravnavane zadeve, materialnopravno zmotno.

Po določbah v času začetka stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom M. s.p. veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL je vloga stečajnega upravitelja dvojna. V skladu z drugim odstavkom 79. člena ZPPSL opravlja funkcijo organa dolžnika in ga v tej vlogi navzven zastopa (vodenje poslov stečajnega dolžnika) – kot tak nima samostojne subjektivitete biti stranka v postopku. Znotraj stečajnega postopka pa ima stečajni upravitelj položaj posebnega procesnega organa, ki je po zakonu zadolžen za oblikovanje stečajne mase, za kar je dolžan skrbeti kot dober gospodar. Kot tak neposredno opravlja večino procesnih in drugih dejanj, ki so potrebna za zagotovitev sodnega varstva pravice upnikov do poplačila, kamor sodi tudi vnovčenje stvari dolžnika, ki spadajo v stečajno maso. Stališče prvostopenjskega sodišča, da stečajni upravitelj kot procesni organ ne more samostojno nastopati zunaj stečajnega postopka, je sicer pravilno, vendar je potrebno navedeno pravilo razlagati ustrezno široko, tako da se s tem ohrani učinkovitost pri izpolnjevanju nalog stečajnega upravitelja z namenom dosege ciljev stečajnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je tako tudi obravnavani izvršilni postopek zadeva, ki je v tesni zvezi s stečajnim postopkom (torej ne „zunaj stečajnega postopka“), saj neposredno služi oblikovanju stečajne mase oz. vračanju premoženja vanjo, zaradi česar lahko, v nasprotju s togim in ozkim stališčem sodišča prve stopnje, stečajni upravitelj v njej nastopa kot samostojni subjekt na strani upnika.

V obravnavani zadevi pa procesna legitimacija stečajnega upravitelja izhaja že iz samega izvršilnega naslova, kot je obrazloženo zgoraj, saj morajo biti predmetne premičnine izročene njemu.

Ne glede na navedeno zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, pa je nepravilna (oz. celo protispisna) že njegova ugotovitev, da subjektivna identiteta predloga za izvršbo izhaja iz označbe strank v obeh predlogih. Pri tem ne gre za zamenjan vrstni red besed v označbi upnika (da je v novem izvršilnem predlogu stečajni upravitelj naveden pred stečajnim dolžnikom – slednjega pa je še vedno šteti kot upnika) kot to zmotno razlaga sodišče prve stopnje. V predlogu za izvršbo v izvršilni zadevi pod opr. št. In 176/2008 je namreč kot upnik naveden: M. s.p. v stečaju, (ki ga po pooblastilu stečajnega upravitelja dr. a zastopa odvetnik ), medtem ko je v obravnavanem izvršilnem predlogu upnik označen kot: dr. , stečajni upravitelj M s.p. v stečaju (ki ga zastopa odvetnik ). Glede na takšno označbo, pa po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma med navedenima subjektoma ni podana identiteta in tako kot upnik v obravnavani zadevi nastopa stečajni upravitelj dr. A.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ter zgoraj navedenih ugotovitev, sta posledično zmotna tudi zaključek, da je bilo o istem izvršilnem predlogu že pravnomočno odločeno ter odločitev o zavrženju predloga za izvršbo.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo slednjemu v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo potrebno v skladu z zgoraj obrazloženim o predlogu za izvršbo odločiti meritorno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.