UPRS Sodba I U 2661/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-2047/2016-2 z dne 4. 4. 2017 (v nadaljevanju odločba prvostopenjskega organa). V obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa. Ugotavlja, da tožnik kot imetnik pravice prepovedi odtujitve parcele št. 1113 k. o. ... ni stranka v postopku evidentirane urejene meje, pri čemer se sklicuje na 11. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Ni namreč sporno, da tožnik ni lastnik te parcele, dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice prepovedi odtujitve in odsvojitve pa avtomatično ne pomeni, da izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dodaja še, da tožnik kot imenik pravice prepovedi odtujitve navedene nepremičnine ne varuje nobene svoje pravne koristi, ki bi bila priznana z zakonom, zato tudi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pritožbe in sodelovanje v postopku. Pri zavrženju se sklicuje na prvi odstavek 246. člena ZUP.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v postopku izdaje izpodbijanega akta prišlo do kršitve pravil postopka, saj v njem nista sodelovala A.A. in tožnik, ki sta na podlagi vpisa pod DN št. 1115/1989 imetnika pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve na parcelah v lasti B.B.. Z nepravilnim evidentiranjem meje se posega v nepremičnino, na kateri imata stvarno pravico. Meni, da je njuno pravico treba presojati po zakonodaji, veljavni ob njenem nastanku, takrat pa je ta pravica imela stvarnopravno in ne zgolj obligacijskopravno naravo. Navedeno izkazuje pravni interes, zaradi katerega bi morala tožnik in A.A. na podlagi 43. člena ZUP sodelovati v postopku. Ker jima ta možnost ni bila dana, je podana kršitev pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Na to dejstvo je opozarjal B.B. že pred izdajo odločbe, česar pa prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe ni omenil. S takšnim ravnanjem prvostopenjskega organa je bilo tožniku onemogočeno dejansko sodelovanje v postopku oz. mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Navaja še, da je B.B. od prvostopenjskega organa zahteval, naj mu posreduje kopijo elaborata in risbe, brez katerih se ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in je lahko predlaganemu poteku meje le pavšalno nasprotoval, ter opozarja, da pri pregledu mejnega območja na podlagi mejne skice ni bilo mogoče najti mejnih znamenj, kar pomeni, da geodet meje ni označil z mejniki, kot je navedel v poročilu, torej je kršil pravila ZEN in Zakona o geodetski dejavnosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe prvostopenjskega organa ter povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka in prizadeti stranki C. d. o. o. ter B.B. na tožbo niso odgovorili.

4Tožba ni utemeljena.

5V zadevi je sporna zakonitost zavrženja tožnikove pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcele št. 1109 s sosednjimi parcelami 1110/5, 1113 in 1891/5 iste k. o.

6Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik za vložitev pritožbe zoper navedeno odločbo ni izkazal pravnega interesa, zato je bilo njeno zavrženje na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP pravilno in utemeljeno na zakonu.

7Ni sporno, da po ZEN tožnik, v korist katerega je na nepremičnini parc. št. 1113 vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve, v postopku evidentiranja meje nima niti statusa stranke niti statusa stranskega udeleženca. Kot je pravilno pojasnila toženka, ZEN v 11. členu izrecno določa, da so stranke v postopkih za izdelavo elaboratov, ki jih izdelujejo geodetska podjetja, ter v upravnih in drugih postopkih, ki jih vodi geodetska uprava na podlagi tega zakona, lastniki oziroma lastnice nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek). Pravico udeleževati se postopkov za izdelavo elaborata in drugih upravnih postopkov po tem zakonu kot stranski udeleženci zaradi varstva svojih pravnih koristi pa imajo imetniki služnostne pravice in stavbne pravice, ki so vpisani v zemljiško knjigo (9. odstavek). Ker ni sporno, da tožnik ni niti lastnik parc. št. 1113 niti v zemljiško knjigo vpisan imetnik služnostne in stavbne pravice, po ZEN torej ne more biti stranka ali stranski udeleženec v predmetnem postopku.

8Sporno je še, ali je tožnik izkazal pravico udeleževati se postopka na podlagi 43. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je po drugem odstavku navedene določbe neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Četrti odstavek navedene določbe določa, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. Povedano drugače, oseba, ki želi vstopiti v upravni postopek, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, mora izkazati, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki pa mora biti neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis.

9Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 5. 5. 2017 ni izkazal, da se ima pravico udeleževati predmetnega postopka, saj ni izkazal, v čem je njegov pravni interes za vložitev pritožbe. Iz izpodbijanega sklepa in listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnik v pritožbi prvostopenjskemu organu očital zgolj kršitev pravil postopka, saj mu kot upravičencu, v korist katerega je na nepremičnini, parc. št. 1113 vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, ni omogočil udeležbe v postopku evidentiranja urejene meje. V čem je njegov pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku ni navedel, saj niti ni navedel, katero svojo neposredno, osebno, pravno korist bo varoval z udeležbo v predmetnem postopku niti na kateri zakon ali predpis je oprta. Kot rečeno, mora oseba, ki zahteva udeležbo v (tujem) postopku, v svoji vlogi izrecno navesti, v čem je njen pravni interes. Tožnik pa tega v pritožbi niti ni navedel, še manj pa izkazal.

10Tožnik šele v tožbi smiselno in povsem pavšalno uveljavlja, da naj bi z nepravilnim evidentiranjem meje prišlo do zmanjšanja parcele, na kateri je v njegovo korist vpisana prepoved odtujitve in odsvojitve. Pri tem pa ne navede, zakaj tega ni navedel že v upravnem postopku. Ker v upravnem sporu po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišče se zato do teh navedb ne bo opredeljevalo. Prav tako pa tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, da se prvostopenjski organ v odločbi ni opredelil do zahteve B.B., naj tožniku in A.A. omogoči sodelovanja v postopku in da B.B. ni bila dana možnost vsebinskega sodelovanja v postopku. Navedena ugovora se nanašata na odločbo prvostopenjskega organa, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu, in kršitve, ki naj bi bile zagrešene proti B.B.. To sta ugovora, ki bi ju lahko uveljavljal B.B. in ki je prvo navedeni ugovor v pritožbi tudi uveljavljal, nanj pa je odgovoril pritožbeni organ, kar izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, s katero je zavrnil pritožbo B.B..

11Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.