VSL Sodba II Cp 1850/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 50 %.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 5.102,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 5. 2015 do plačila. Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.407,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča o vezanosti pravdnega sodišča na oprostilno sodbo o prekršku. V izpodbijani sodbi je presojalo le tožnikovo vožnjo, zato je zanemarilo, da je J. P. kršil določbe 42., 56. in 57. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in s tem povzročil nevarno prometno situacijo. Tožnik je zaviral in svoje vozilo umikal desno, vendar mu prometne nesreče ni uspelo preprečiti. Slednje pa ne pomeni, da je zanjo izključno odgovoren, saj od voznika ni mogoče pričakovati več, kot zmore, prav tako ne, da bo rešil vse nevarne situacije, ki so jih povzročili drugi udeleženci prometa. Tožnik ni niti delno odgovoren za prometno nesrečo, v nobenem primeru pa njegova soodgovornost ne more presegati deleža 10 %. Napačna je tudi dokazna ocena izpovedi priče J. P., saj sodišče ni upoštevalo, da je o več okoliščinah nesreče izpovedoval neresnično in neskladno z izpovedjo policista J. F. in ugotovitvami izvedencev cestnoprometne stroke.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Za postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v pritožbi takšnih formalnih pomanjkljivosti in nasprotij ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe obravnavani v nadaljevanju.

6Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči z dne 31. 12. 2014, v kateri sta bila kot voznika osebnih vozil udeležena on in zavarovanec tožene stranke J. P.

7Pritožnik utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju ZSV 22/2015 z dne 20. 5. 2015, s katero je bil postopek zoper obdolženega J. P. zaradi prekrška po tretjem odstavku 56. člena ZPrCP ustavljen. Pravdno sodišče namreč ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo o prekršku, saj 14. člen ZPP takšno vezanost določa le za obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Navedena napaka pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kljub zapisu, da je vezano na sodbo prekrškovnega sodišča in povzemanju njegovih ugotovitev, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je samostojno ugotavljalo potek prometne nesreče in odgovornost zanjo. Izvedene dokaze je v izpodbijani sodbi ocenilo, njegovi dokazni zaključki pa se delno celo razlikujejo od ugotovitev prekrškovnega sodišča (npr. glede zaviranja tožnika pred trčenjem).

8Iz razlogov izpodbijane sodbe in mnenj izvedencev cestnoprometne stroke izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva:

- zavarovanec tožene stranke J. P. se je dne 31. 12. 2014 ob približno 12.00 uri z osebnim vozilom Citroen C5, reg. št. NM ... v središču Č. vključeval s T. na prednostno regionalno cesto R 218 (K.) levo v smeri V.;

- zavarovanec tožene stranke se je na prednostno cesto vključeval na dovoljenem mestu, pri čemer si na mestu vključevanja ni mogel povečati preglednosti s pogledom v ogledalo;

- vozni pas, na katerega se je vključeval, je v smeri proti V. delno zasedalo tovorno vozilo, ki je razkladalo opremo za večerno zabavo;

- ko sta se vozna pasova z njegove leve in desne strani sprostila, je zavarovanec tožene stranke zapeljal čez cestišče;

- vozilo, ki je pred njim peljalo v smeri V., je ustavilo za tovornjakom, s čimer je zavarovancu tožene stranke onemogočilo dokončno vključitev, zato je obstal tako, da je njegovo vozilo za 1,9 metrov segalo na nasprotni vozni pas in s tem zasedalo več kot polovico tega pasu;

- takrat je iz smeri V. proti M. pripeljal tožnik z vozilom Renault Megane 16.16V, reg. št. NM ...;

- tožnik je blago zaviral in umikal vozilo desno, vendar je kljub temu z levim sprednjim robom trčil v zadnji del vozila zavarovanca tožene stranke;

- tožnik je vozil s hitrostjo približno 40 km/h, v času trka je hitrost njegovega vozila znašala približno 25 km/h;

- zavarovanec tožene stranke je ob začetku vključevanja na prednostno cesto lahko opazil tovorno vozilo in vozilo za njim,¹ ni pa mogel opaziti tožnikovega vozila, saj se je nahajalo izven njegovega vidnega polja;

- tožnik je vozilo zavarovanca tožene stranke na svojem smernem vozišču lahko opazil na razdalji 28 do 29 m od mesta trčenja;

- če bi tožnik začel zavirati takoj, ko je lahko opazil vozilo zavarovanca tožene stranke, bi lahko ob povprečnem reakcijskem času svoje vozilo varno ustavil z blagim zaviranjem, z blagim manevrom desno (samo 50 cm bolj desno od smeri, po kateri je vozil) bi lahko stoječe vozilo tudi obvozil.

9Pritožnik sodišču prve stopnje na več mestih očita nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, vendar je iz pritožbenih navedb mogoče razbrati le nestrinjanje z ugotovitvijo, da bi tožnik trčenje lahko preprečil že z blagim zaviranjem. V zvezi s tem je najprej nepomembna pritožbena graja dokazne ocene izpovedi J. P. Sodišče prve stopnje je namreč to izpoved upoštevalo le pri ugotovitvi, da se njegovo vozilo v trenutku trčenja ni premikalo, kar sta ugotovila tudi oba izvedenca cestnoprometne stroke. Tudi pritožbeno izpostavljanje posameznih meritev ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve, da bi tožnik trčenje lahko preprečil že z blagim zaviranjem, saj sta izvedenca v izračunih, v katerih sta ugotovila potrebo po intenzivnem zaviranju, upoštevala drugačne okoliščine prometne nesreče, kot so bile ugotovljene v postopku (višjo hitrost vožnje, slabše razmere na cesti).

10Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj povzetega dejanskega stanja odločilo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren tožnik. Takšen zaključek je oprlo na ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke z nepravilnim manevrom sicer povzročil nevarno situacijo, vendar je imel tožnik možnost preprečiti prometno nesrečo in se s tem izogniti nastanku škode.

11Pritožnik takšno stališče utemeljeno graja kot materialnopravno napačno.

12Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pri nesreči premikajočih vozil odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu. Če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika - OZ); če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 153. člena OZ, ki ureja oprostitev objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari, zato ni pravilno.

13Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se je zavarovanec tožene stranke začel vključevati na prednostno cesto v trenutku, ko voznik, ki je pred njim peljal v smeri V., vozišča še ni sprostil v dolžini, ki bi omogočala popolno vključitev. Ob tem je lahko opazil, da neposredno za mestom vključevanja vozišče delno zaseda tovornjak, ki zaradi ozkosti cestišča onemogoča hkratni dvosmerni promet, prav tako je moral predvideti možnost, da bo po nasprotnem voznem pasu pripeljalo vozilo, ki bo predstavljalo oviro za obvoz tovornjaka, zaradi česar bo voznik pred njim moral ustaviti. Dejstvo, da ob začetku vključevanja z leve strani ni videl nobenega vozila, tega ne spremeni, saj je bil promet v središču mesta gost, njegovo vidno polje pa zaradi vogala banke omejeno na manj kot 30 metrov.² Pritožnik utemeljeno opozarja, da je za presojo dopustnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke nepomembno, ali je ob začetku vključevanja vozilo za tovornjakom že stalo ali je ustavilo kasneje. Bistveno je namreč, da njegove ustavitve ni povzročil nepričakovan dogodek,³ temveč okoliščine, ki so bile za povprečno skrbnega voznika predvidljive. Zavarovanec tožene stranke bi moral torej z možnostjo zastoja na vozišču računati in z vključevanjem počakati, dokler se ne bi prepričal, da ga bo lahko varno zaključil, to pa je trenutek, ko se je vozni pas sprostil v dolžini, ki je bila potrebna za vključitev celotnega vozila. Ker tega ni storil, je kršil določbi 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP in drugega odstavka 57. člena ZPrCP.

14Tožnik na drugi strani ni vozil s potrebno skrbnostjo. Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se namreč pričakuje, da ob vožnji po ozkem in nepreglednem cestišču skozi središče mesta v času prometne konice spremlja promet v dolžini 30 metrov pred svojim vozilom in nemudoma reagira na oviro na vozišču. Če bi tožnik to storil, bi vozilo zavarovanca tožene stranke opazil v trenutku, ko bi nesrečo še lahko preprečil, zato to vozilo ni predstavljalo nepredvidljive in nepričakovane ovire. Pri tem je pomembno, da reakcija, ki bi preprečila trk, ni terjala posebnih vozniških sposobnosti in spretnosti, saj bi zadostovala bodisi blag manever desno bodisi blago zaviranje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da od nikogar ni mogoče pričakovati več, kot zmore, saj merilo zahtevane skrbnosti ni konkretni, temveč povprečno skrben voznik. Ker bi tak voznik pred vozilom zavarovanca tožene stranke uspel ustaviti ali ga obvoziti, so nepomembna pritožbena opozorila, da je tožnik pred trkom zaviral in zavijal desno. Želenega učinka ne morejo imeti niti pritožbene navedbe, da od udeležencev v prometu ni mogoče pričakovati, da bodo preprečili vse nevarne situacije, ki so jih povzročili drugi udeleženci. Odločilno je namreč, da je konkretna situacija ob zahtevani skrbnosti tožniku to omogočala, pri čemer sta razlog njegovega neuspeha premajhna pozornost ali nepravilna reakcija po zaznavi ovire na vozišču. Ker tožnik načina vožnje ni prilagodil razmeram na cestišču tako, da bi lahko ustavil pred oviro, ko jo je moral opaziti in s tem tudi pričakovati, njegova vožnja predstavlja kršitev prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

15Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba udeleženca prometne nesreče kršila cestnoprometne predpise in ravnala neskrbno. Ravnanje obeh je prispevalo k prometni nesreči, s skrbnim ravnanjem bi jo lahko oba preprečila. Ker je imel tožnik za ustrezno reakcijo na voljo le nekaj sekund, njegova možnost preprečitve prometne nesreče ni bila tako jasna in očitna, da bi njegova vožnja dobila naravo izključnega vzroka prometne nesreče. Krivda zanjo in nastalo škodo je na strani obeh udeležencev, pri čemer je upoštevajoč opisane okoliščine prometne nesreče in vožnjo obeh udeležencev njuna krivda uravnotežena.

16Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen do 50 % (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da bo upoštevajoč odločitev o deljeni odgovornosti odločilo še o višini prisojene odškodnine in stroških postopka.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Slednje je razvidno tako iz skice izvedenca M. F. (l. 88), kot tudi iz skice, ki jo je napravil zavarovanec tožene stranke v Prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (B2).
² Sodišče se zaveda, da je izvedenec M. F. zapisal, da zavarovanec tožene stranke zaustavitve vozila ni mogel predvideti, ker ni mogel videti tožnika, vendar gre pri tem za pravno oceno, ki je v pristojnosti sodišča ne izvedenca.
³ Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo kot razlog ustavitve navajala okvaro vozila na cestišču, vendar dokazni postopek njenih navedb ni potrdil.