UPRS Sodba I U 866/2018-12

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 686/2016 (I. točka izreka). Zavrnila je tudi tožnikovo prošnjo za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji v zvezi z upravnim sporom, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 686/2016 (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve k I. točki izreka izhaja, da je tožnik (v nadaljevanju tudi prosilec) prošnjo za dodelitev BPP vložil 12. 2. 2018 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, toženka pa jo je v reševanje prejela 14. 2. 2018. Skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) lahko oseba v katerikoli fazi postopka zaprosi za BPP, dodeljena BPP pa zajema le tiste stroške postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Ker je bilo o tožbi prosilca pred sodiščem I. stopnje že pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom Upravnega sodišča RS I U 686/2016-27 z dne 16. 5. 2017, tožnik ni upravičen do dodelitve BPP, saj le-te ne potrebuje več, zato je toženka v tem delu prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

3V obrazložitvi k II. točki izreka toženka pojasnjuje, da se skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavlja tako materialni položaj prosilca, kot tudi druge pogoje določene z ZBPP, in se pri tem sklicuje na 24. člen ZBPP. Tožnik želi BPP za zastopanje v zvezi s pritožbo zoper sklep I U 686/2016-27 z dne 16. 5. 2017, s katerim je sodišče zavrglo njegovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kot navaja toženka, je tožnik vložil tožbo zoper odgovor Ministrstva za kulturo z dne 20. 4. 2016, upravno sodišče pa je ugotovilo, da odgovor ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako ne izpolnjuje pogojev za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. V zadevi gre za civilnopravni spor med A.A. ter B. in ne za upravno zadevo med prosilcem kot tožnikom ter Ministrstvom za kulturo kot toženko. Toženka se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na 2., 4. in 5. člen ZUS-1 in pojasnjuje, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da dopis, odgovor oziroma pojasnilo upravnega organa stranki, v katerem upravni organ ne odloči o pravicah in obveznostih stranke, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker z odgovorom Ministrstva za kulturo z dne 20. 4. 2016 ni bilo odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi prosilca, prav tako z njim ni bilo poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice in interese prosilca, odgovor ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožnik nima možnosti uspeha, saj so pričakovanja ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zato je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je ta zadeva smiselno primerljiva z zadevo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008, sklicuje se zlasti na 5. in 9. točko njene obrazložitve in trdi, da gre tudi v tem primeru „ob smiselnem razumevanju vsebine in namena tožbe“ za kršitev ustavnih pravic tožnika in njegovega ustanovitelja. Meni, da je bila toženka dolžna odločati neposredno na podlagi Ustave RS in navaja poseg v 22., 34. in 60. člen Ustave RS. Iz vsebine, narave in smisla tožbe izhaja realna možnost, da bo z njo uspel, če ne prej pa na Ustavnem sodišču ali Evropskem sodišču za človekove pravice. Toženka je namreč prezrla bistvo te zadeve - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kljub temu da je bila seznanjena, da gre za varovanje le-teh, tega pri odločanju ni upoštevala. Zaradi nevestne, nesvobodne in nesamostojne miselnosti je toženka le povzela ugotovitve Upravnega sodišča in s tem dokazala svojo odvisnost od sodišča. Meni, da navajanje toženke, da nima verjetnega izgleda za uspeh, smiselno pomeni, da BPP potrebuje, v zvezi s čimer se sklicuje na tretji odstavek 26. člena ZBPP. Navaja tudi peti odstavek 24. člena ZBPP in pri tem poudarja pomen, ki ga ima zanj ta zadeva. Večkrat ponovi, da je ravnanje sodišča nerazumno, saj v zadevi z I U 686/2016 ni še nič zamujenega. Miselnost toženke, da dopis, odgovor oziroma pojasnilo upravnega organa, s katerim ne odloči o pravicah in obveznostih stranke ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je v nasprotju z napotkom sodnice, ki je s pozivom k dopolnitvi z dne 19. 5. 2016 pozvala tožnika k odpravi pomanjkljivosti tožbe. V kolikor bi bila tožba nerazumna oziroma tožnik ne bi izpodbijal ustreznega upravnega akta, ga sodnica ne bi pozivala na dopolnitev tožbe. Poleg tega pa po zakonu ni mogoče izpodbijati samo aktov ampak tudi dejanja upravnega organa, za kar gre tudi v tem primeru. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in mu dodeli redno BPP.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6Tožba ni utemeljena.

7Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi prošnja za dodelitev BPP za zastopanje in pravno svetovanje na narokih v zvezi s tožbo na I. stopnji v upravnem sporu, vložena po tem, ko je Upravno sodišče že odločilo o tožbi. S sklepom I U 686/2016-27 z dne 16. 5. 2017 je bil postopek pred sodiščem I. stopnje končan, zato tožnik pravne pomoči ni (več) potreboval. Glede na drugi odstavek 11. člena ZBPP, tudi po presoji sodišča BPP za navedene storitve ni bilo mogoče priznati, saj so nastale pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP. Zato je toženka v tem delu pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo.

8Pravilna pa je tudi odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom I U 686/2016-27 z dne 16. 5. 2017, saj tudi po oceni sodišča niso izpolnjeni objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Pri dodelitvi BPP je namreč treba kot pogoj upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ta pogoj mora biti izpolnjen poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Ne glede na finančne okoliščine pa morata biti oba pogoja, to je finančni pogoj in pogoj verjetnega izgleda za uspeh, kumulativno izpolnjena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

9Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V zvezi z BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom I U 686/2016-27 z dne 16. 5. 2017 je opisan očiten - na prvi pogled spoznaven razlog, ki kaže na nerazumnost zadeve. Z odgovorom Ministrstva za kulturo z dne 20. 4. 2016 ni bilo odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako z njim ni bilo poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice in interese prosilca. Iz določb ZUS-1 kot tudi iz ustaljene sodne prakse (npr. UPRS sklep IV U 160/2017-2 z dne 20. 9. 2017, VSRS sklep I Up 169/2013 z dne 4. 7. 2013) izhaja, da dopis, odgovor oziroma pojasnilo upravnega organa stranki, v katerem upravni organ ne odloči o pravicah in obveznostih stranke, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre niti za dokončni posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti ni posamični akt ali dejanje iz 4. člena ZUS-1 ali akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ob pojasnjenih razlogih za očitno nerazumnost zadeve v pritožbenem delu postopka, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pomembnost, ki naj bi jo zanj imela zadeva, saj te navedbe, ob neobstoju objektivnega pogoja iz prve alineje 24. člena ZBPP, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

10Tožnik tudi neutemeljeno trdi, da je obravnavana zadeva kakorkoli primerljiva z zadevo, o kateri je Ustavno sodišče odločalo z odločbo Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008. Predmet navedene odločbe Ustavnega sodišča je bila pravica posameznika, da sodeluje v postopku, v katerem bi se lahko odločalo o njegovih pravicah ali pravnih koristih, in sicer kot razsežnost pravice do enakega varstva pravice (22. člen Ustave RS). Iz stališč, ki jih je v navedeni zadevi sprejelo Ustavno sodišče, pa ni mogoče priti do razlage, za katero se v tožbi po presoji sodišča neutemeljeno zavzema tožnik, in sicer da je do BPP upravičen že glede na samo vsebino upravnega spora, v zvezi s katerim uveljavlja BPP.

11Tudi tožbeni ugovor, da je toženka s svojo odločitvijo izkazala svojo odvisnost od Upravnega sodišča, sodišče zavrača kot neutemeljen. V tretjem odstavku 2. člena ZBPP je določeno, da o odobritvi BPP odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje, ta pa lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Kolikor tožnik s tožbenimi ugovori meri na neustreznost zakonodaje, po kateri Upravno sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe organa za BPP Upravnega sodišča, pa sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče o tem vprašanju že odločalo v postopku zahteve za presojo ustavnosti zakona in je odločilo, da tretji odstavek 2. člena in četrti ter peti odstavek 34. člena ZBPP niso v neskladju z Ustavo (U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012).

12Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13Ker so v zadevi sporna le vprašanja, ki se nanašajo na uporabo zakona, je sodišče odločilo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).